Jedro

ZDR ne določa, da bi morala stranka uveljavljati ničnost pogodbenega določila skupaj z dajatvenim zahtevkom že takoj v tožbi. Uveljavljanje ničnosti pogodbe oziroma njenih pogodbenih določil po določbi tretjega odstavka 13. člena ZDR, ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha, ni vezano na izljučevalne (prekluzivne) roke, takšen zahtevek pa lahko stranka pod pogoji iz tretjega odstavka 181. člena ZPP (če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka) uveljavlja tekom pravde poleg obstoječega zahtevka.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 5. 2012 zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev ničnosti določbe 17. člena Splošnih pogojev za delovna razmerja, ki so sestavni del pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007, za plačilo zneska 44.401,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2010 do plačila in povrnitev stroškov postopka.

S sklepom z dne 1. 6. 2012 pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 2.224,84 EUR v 8 dneh.

Zoper navedena sklepa je tožeča stranka vložila pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je zaključek sodišča o nepravočasnem uveljavljanju vmesnega ugotovitvenega zahtevka za ugotovitev ničnosti v nasprotju z določbo tretjega odstavka 181. člena ZPP, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožeča stranka izhaja iz predpostavke, da se določilo 17. člena Splošnih pogodbenih pogojev za delovna razmerja (v nadaljevanju: SPP) nanaša le na uveljavljanje vzajemnih pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo po prvem odstavku 274. člena ZPP, ker naj bi tožeča stranka prepozno vložila tožbo po posebnih predpisih. S „posebnimi predpisi“ so mišljeni zakoni, ne pa pogodbe in določila SPP ene od pogodbenih strank, zato je sodišče navedeno določbo ZPP uporabilo nepravilno. Po določbi 17. člena SPP se na en mesec skrajša rok za pisno uveljavitev terjatev in ne rok za vložitev tožbe, kot to navaja sodišče prve stopnje. Ker je o tem odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o zavrženju tožbe, in med samo listino v spisu, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožeča stranka navaja, da je v slovenskem pravu določena kogentnost zastaralnih rokov. S pogodbeno dogovorjenim „rokom za sodno varstvo“, ki bi bil krajši od zastaralnega roka, bi pogodbeni stranki obšli pravila o kogentnosti zastaralnih rokov, kar po slovenskem pravu ni dovoljeno. Rok, v katerem je treba vložiti tožbo, ni določen v zakonu, temveč v 17. členu SPP, ki niso zakon. Zato je potrebno uporabiti pravila o zastaranju. Meni, da je določba 17. člena SPP v nasprotju z 206. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) ter 339. in 345. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), zato je nična. Tožeča stranka zato meni, da je vložena tožba pravočasna, ker ni pretekel noben zakonski rok. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče odmerilo s sklepom z dne 1. 6. 2012 v višini 2.224,84 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbi toženec ocenjuje, da so navedbe v pritožbah neutemeljene in predlaga njuno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka pravočasnosti vložene tožbe.

Tožeča stranka je v vlogi z dne 15. 2. 2012 tožbo razširila tako, da je poleg zahtevka za povrnitev zneska 44.401,97 EUR uveljavljala ničnost določila 17. člena SPP, ki so sestavni del med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007. Gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, saj je med strankama v pravdi zaradi povračila neupravičeno pridobljenih sredstev v času delovnega razmerja sporno vprašanje ničnosti navedenega določila pogodbe o zaposlitvi. Tovrstno uveljavljanje zahtevkov ima podlago v določbi tretjega odstavka 181. člena ZPP, po katerem lahko tožeča stranka v primeru, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka.

Po 21. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami) se za pogodbo o zaposlitvi uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja svoje delo. Toženec je delo običajno opravljal v Republiki Sloveniji, zato se v obravnavanem sporu uporablja slovensko pravo. V zvezi z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma njenih določil je treba prvenstveno izhajati iz 13. člena ZDR. Po prvem odstavku tega člena na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Ničnost pogodbe o zaposlitvi se po drugem odstavku navedenega člena uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem, pri čemer pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha (tretji odstavek 13. člena ZDR). ZDR torej ne določa, da bi morala stranka uveljavljati ničnost pogodbenega določila skupaj z dajatvenim zahtevkom že takoj v tožbi. Uveljavljanje ničnosti pogodbe oziroma njenih pogodbenih določil po določbi tretjega odstavka 13. člena ZDR ni vezano na izljučevalne (prekluzivne) roke, takšen zahtevek pa lahko stranka pod pogoji iz tretjega odstavka 181. člena ZPP uveljavlja tekom pravde poleg obstoječega zahtevka. Zaradi tega je sodišče prve stopnje z zmotnim sklicevanjem na določbo 274. člena ZPP presodilo, da bi morala tožeča stranka neveljavnost določila 17. člena SPP zahtevati že ob vložitvi tožbe skupaj z zahtevkom za plačilo zneska 44.401,97 EUR. Glede na to, da uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi po slovenskem pravu ni podvrženo prekluziji, je treba pritrditi pritožbi, da je tožba z zahtevkom za ugotovitev ničnosti določila 17. člena SPP pravočasna.

Sodišče prve stopnje pa je tožbo zavrglo tudi v delu, kjer tožeča stranka zoper toženca uveljavlja denarno terjatev v znesku 44.401,97 EUR. Presodilo je, da je tožba glede na določbo 17. člena SPP, ki določa izključitveni rok, prepozna. Po tej določbi je treba obojestranske pravice iz obstoječega delovnega razmerja uveljavljati pisno v dveh mesecih po zapadlosti. Po prenehanju delovnega razmerja se rok, v katerem je treba uveljaviti obojestranske pravice, skrajša na en mesec. Če nasprotna stran zavrne zahtevek ali če v roku enega meseca po uveljavljanju zahtevka ne poda izjave, zahtevek zapade, če se ga v dveh mesecih po zavrnitvi ali po preteku roka ne uveljavlja po sodni poti. Glede na to, da je veljavnost te določbe med strankama sporna in je tožeča stranka z zahtevkom pravočasno uveljavljala njeno ničnost, je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe z zahtevkom za plačilo zneska 44.401,97 EUR, ker naj bi se iztekel rok za sodno varstvo iz 17. člena SPP.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da je tožba prepozna, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep o zavrženju tožbe z dne 16. 5. 2012 (posledično pa tudi sklep o stroških postopka z dne 1. 6. 2012) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbenega določila 17. člena SPP po vsebini. Pri tem bo moralo izhajati iz določbe 345. člena OZ, po katerem se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. ZDR ne določa prekluzivnih (izključevalnih) rokov za uveljavljanje denarnih zahtevkov. Za vložitev takšnega zahtevka veljajo pravila o zastaranju. V 206. členu ZDR je za terjatve iz delovnega razmerja določen petletni zastaralni rok. Po določbi prvega odstavka 339. člena OZ pa s pravnim poslom ni mogoče določiti daljšega ali krajšega zastaranja, kot je čas, ki ga določa zakon. Sankcija za kršitev prepovedi spremembe zastaralnega roka je ničnost pravnega posla oziroma pogodbenega določila, saj je navedena določba kogentne narave (prim. prvi odstavek 86. člena, četrti odstavek 39. člena OZ in 88. člen OZ). Zato se bo moralo sodišče opredeliti do vprašanja, ali sta stranki s pogodbeno določitvijo prekluzivnih rokov obšli kogentno pravilo o prepovedi spremembe zastaralnih rokov. Če bo sodišče presodilo, da je določilo 17. člena SPP nično, bo moralo po vsebini odločiti tudi o dajatvenem zahtevku ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).