Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju zakonitega razloga za podajo izpodbijane odpovedi pravilno utemeljilo na ugotovitvi, da tožnica po mnenju vseh članov komisije kljub pomoči izkušenih zdravnikov specialistov v času poskusnega dela ni osvojila potrebnega znanja in se usposobila za opravljanje samostojnega dela, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2018 in ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki 19. 12. 2018 ni prenehalo, temveč še vedno traja. V posledici te odločitve je zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožena stranka tožnico pozove na delo in ji za obdobje od 20. 12. 2018 dalje obračuna osnovno mesečno bruto plačo v znesku 3.008,28 EUR z dodatki ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplača ustrezne neto zneske. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. V pritožbi navaja, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela zaradi šikaniranja in diskriminacije s strani tožene stranke. S sklicevanjem na izpovedi prič dr. A.A. in prof. dr. B.B. vztraja, da njeno delo ni bilo spremljano s strani članov komisije, ki so sprejeli negativno oceno dela. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca računalniške stroke, ki bi preveril avtentičnost sklepa o imenovanju komisije z datumom 21. 8. 2018. Opozarja, da prof. dr. C.C., zaslišan kot priča, ni znal povedati, kdaj je bil imenovan za predsednika komisije in na kakšen način je prejel sklep o tem, sodišče prve stopnje pa ni preprečilo sugestivnih pripomb pooblaščenke tožene stranke, da je sklep prejel v fizični obliki. Navaja, da sklepa o imenovanju komisije ni prejela in da ni bila seznanjena s tem, kdo je v času poskusnega dela spremljal njeno delo. Iz razlogov sodbe ne izhaja, kdo ji je v poskusnem obdobju nudil pomoč, da bi se usposobila za samostojno delo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedim članov komisije. Zatrjuje neskladnosti med izpovedmi specialistov glede pravilnega ravnanja v primerih, predstavljenih v negativni oceni dela. Pooblaščenka tožene stranke je na naroku za glavno obravnavo 6. 10. 2020 zatrjevala, da je strokovna direktorica 16. 9. 2020 sklicala sestanek, na katerem so člani komisije in prof. dr. B.B. poenotili mnenja glede kvalitete tožničinega dela, kar dokazuje nedopusten vpliv tožene stranke na izpovedi zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zaključek, da tožničino delo ni bilo zadovoljivo in da je napake ponavljala tudi potem, ko je bila na njih opozorjena, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe tudi ne izhajajo razlogi za ugotovitev, da je kolokvij opravila bistveno slabše od dr. D.D., sicer pa sodišče za takšno oceno nima ustreznega strokovnega znanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb, da je morala kot edina specialistka opravljati pisni kolokvij. S sklicevanjem na izpovedi prič prof. dr. C.C., dr. E.E., dr. F.F. in prof. dr. B.B. navaja, da so bila vprašanja na kolokviju široko zastavljena in da so bili njeni odgovori v bistvenih delih skladni z odgovori specialistov. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je bilo njeno ravnanje v primerih iz popisov št. 6805/16, 6632/16, 4239/16, 6679/18 in 6020/18 strokovno neustrezno. Očitki sodišča prve stopnje o malomarnem in nestrokovnem zdravljenju so neobrazloženi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi njenim dokaznim predlogom za zaslišanje pacientke, ki bi potrdila, da je v operativni poseg privolila, in dr. H.H., ki bi izpovedal o veljavni doktrini na področju uporabe modrila. Tudi iz izpovedi članov komisije izhaja, da je praksa glede uporabe modrila različna. Sodišče prve stopnje bi lahko utemeljenost odpovednega razloga presojalo le na podlagi mnenja izvedenca ustrezne stroke. Vztraja, da je bila v primerjavi z ostalimi specialisti začetniki s strani tožene stranke neenako obravnavana. Izpodbijano odpoved je prejela zaradi sodelovanja pri raziskavi, katere izsledki so bili v škodo prof. dr. C.C. S strani tega specialista je bila diskreditirana zaradi videza in materinstva. Izpoved prof. dr. C.C., da je v tožničino znanje dvomil že ob zaposlitvi, potrjuje, da je želel le dokazati, da tožnica za opravljanje dela specialistke ni sposobna, in si na ta način zagotoviti možnost namesto tožnice zaposliti dr. I.I. Sodišče prve stopnje je zmotno kot neverodostojno ocenilo izpoved priče prof. dr. B.B. le zato, ker je bil tožničin mentor. Sodišče prve stopnje je njeni pooblaščenki neutemeljeno očitalo, da postavlja sugestivna vprašanja. Takšna vprašanja je pričam postavljala le pooblaščenka tožene stranke, ki je z vstajanjem in odgovarjanjem namesto prič tudi motila zaslišanje. To je vplivalo na odgovore prič, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj zakonitega odpovednega razloga, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge za zaključek, da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen razlog. Pritožbeno sodišče jo je lahko preizkusilo.

7. Pritožbeni očitek pristranskega sojenja ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje postopek zaslišanja prič vodilo skladno z določbami 229. do 242. člena ZPP in dalo obema strankama enake možnosti pričam postavljati vprašanja glede za odločitev bistvenih dejstev. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno reagiralo na ravnanje pooblaščenke tožene stranke, ki naj bi pričam v nasprotju s prvim odstavkom 239. člena ZPP postavljala sugestivna vprašanja in na nekatera vprašanja odgovarjala namesto njih. Tožnica namreč v pritožbi obrazloženo ne pojasni, kako so zatrjevane kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožena stranka podala tožnici 11. 12. 2018 po 5. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki 21. 8. 2018 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist PPD1 v organizacijski enoti oddelek J. s poskusnim delom v trajanju štirih mesecev. Tričlanska komisija, ki je v poskusni dobi spremljala tožničino delo, je 3. 12. 2018 podala negativno oceno dela, iz katere izhaja, da tožničino delo v ambulanti ni bilo ustrezno; da ob prvih pregledih ni naredila celotne anamneze in statusa bolnika; da v zapisih ni bila natančna glede anatomskih pojmov; da je pomanjkljivo vodila dokumentacijo glede ozaveščene privolitve bolnika na operativni poseg, diagnostiko in kirurško zdravljenje; da je imela velike težave pri rutinskih delih kirurških posegov, za katere se pričakuje, da jih izvajajo že starejši specializanti; da pri biopsiji varovalne bezgavke ni uporabila modrila, čeprav smernice to priporočajo; da se kljub napovedanemu kolokviju s področja smernic za zdravljenje raka dojk v mesecu dni teh smernic ni uspela zadovoljivo naučiti; da je v času poskusnega dela vsaj petkrat zamudila na jutranji raport kirurgov; da je bila iz kadrovske službe vsaj dvakrat pozvana, naj prinese kopijo potrdila o opravljenem strokovnem izpitu, kar je naredila šele po posredovanju predstojnika sektorja; da se na elektronsko sporočilo z dne 27. 9. 2018 glede manjkajočega popisa ni odzvala, čeprav je bilo pomembno, da se popis najde. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka postopek spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela tožnice izvedla pravilno in da je v tem sporu dokazala, da je izpodbijano odpoved podala iz utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče takšni presoji pritrjuje.

9. Ker ZDR-1 postopka ocenjevanja poskusnega dela ne ureja, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS št. 14/94 in nadalj.), ki v 15. členu določa, da zdravnika na poskusnem delu spremlja tričlanska komisija, ki jo imenuje direktor in ki odloča o tem, ali je zdravnik poskusno delo uspešno opravil ali ne, da morata biti vsaj dva člana komisije zdravnika in da eden od članov, ki je zdravnik, spremlja, nadzoruje in pomaga zdravniku na poskusnem delu. Sodišče prve stopnje se je do tožničinih navedb o kršitvah postopka ocenjevanja njenega dela opredelilo v 6. do 12. točke obrazložitve sodbe, zato mu pritožba neutemeljeno očita, da teh navedb ni upoštevalo. Tožnica v pritožbi s sklicevanjem na izpovedi prič dr. A.A. in prof. dr. B.B. neutemeljeno vztraja, da je njeno delo spremljala komisija v drugačni sestavi od tiste, ki ji je podala negativno oceno dela. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz izpovedi prof. dr. B.B. sicer izhaja, da je bila v komisijo za spremljanje tožničinega dela prvotno imenovana tudi dr. A.A., kar pa je ta zaslišana kot priča zanikala. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju skladnih izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke K.K., vodje kadrovske službe L.L. in prič prof. dr. C.C., asist. dr. E.E. in asist. dr. F.F. pravilno zaključilo, da je bila za spremljanje tožničinega poskusnega dela s sklepom z dne 21. 8. 2018 imenovana le ena komisija, ki so jo sestavljali prof. dr. C.C. kot predsednik ter asist. dr. E.E. in asist. dr. F.F. kot člana.

10. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da prof. dr. C.C. v izpovedi ni znal natančno povedati, kdaj je prejel sklep o imenovanju v komisijo in na kakšen način ga je tožena stranka o tem obvestila. To ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov ne vzbuja dvoma v pravilnost dejanske ugotovitve, da je bil v komisijo res imenovan. V zvezi s tem zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dopustilo sugestivne pripombe pooblaščenke tožene stranke priči prof. dr. C.C., da je sklep o imenovanju v komisijo prejel v fizični obliki. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca računalniške stroke, ki ga je podala v potrditev navedb, da je bil sklep o imenovanju komisije z dne 21. 8. 2018 antidatiran. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 332/2012 z dne 23. 11. 2012 pravilno presodilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker datum imenovanja komisije oziroma okoliščina, da je bila komisija imenovana po tem, ko je poskusno delo že teklo, ne vpliva na zakonitost in verodostojnost ocene o poskusnem delu. Ker poseben način obveščanja o obstoju komisije, njenem spremljanju dela in ocenjevanju niti v zakonu niti v kolektivni pogodbi ni predviden, za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi niso bistvene tožničine pritožbene navedbe o tem, da s sklepom o imenovanju komisije ni bila seznanjena.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni bila seznanjena s tem, kdo je v času poskusnega dela spremljal njeno delo, saj je v izpovedi potrdila, da jo je spremljal prof. dr. C.C. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sta njeno delo spremljala tudi druga dva člana komisije, čeprav v manjšem obsegu kot predsednik. Pritožba glede dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica napake ponavljala tudi potem, ko je bila na njih opozorjena, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem kot verodostojno ocenilo izpoved prof. dr. C.C., da je enkrat tedensko pregledal medicinsko dokumentacijo v ambulanti in tožnico seznanil z ugotovljenimi pomanjkljivostmi njenega dela z namenom, da se napake ne bi ponavljale.

12. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju zakonitega razloga za podajo izpodbijane odpovedi pravilno utemeljilo na ugotovitvi, da tožnica po mnenju vseh članov komisije kljub pomoči izkušenih zdravnikov specialistov v času poskusnega dela ni osvojila potrebnega znanja in se usposobila za opravljanje samostojnega dela, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nekritično sledilo izpovedim članov komisije, saj je njihove izpovedi presojalo tudi v povezavi z izpovedbama tožnice in prof. dr. B.B., na kateri se na več mestih sklicuje pritožba. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bila negativna ocena dela posledica osebne zamere prof. dr. C.C. in okoliščine, da je tožena stranka na njeno delovno mesto želela zaposliti drugo zdravnico. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnici negativna ocena dela podana izključno zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja in nezadostne usposobljenosti za samostojno delo.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno obširno pojasnjuje, zakaj njeno ravnanje v nekaterih primerih, predstavljenih v negativni oceni dela, s strokovnega vidika ni bilo tako napačno in pomanjkljivo, kot zatrjuje tožena stranka. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je bistven pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da njeno delo v času poskusne dobe kot celota ni ustrezalo pričakovanjem tožene stranke, ki jih je ta utemeljeno oblikovala glede na zahteve delovnega mesta zdravnik specialist. Ta zaključek je v razlogih sodbe (14. do 21. točka obrazložitve) zadostno obrazložen, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana. Zmotno je stališče pritožbe, da bi lahko sodišče prve stopnje pravilnost negativne ocene tožničinega dela preverilo le s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Tožnica tega dokaznega predloga v postopku na prvi stopnji sploh ni podala, sicer pa postavitev izvedenca niti ni primeren dokaz za ugotovitev, ali je tožničino delo v poskusnem obdobju ustrezalo pričakovanjem delodajalca. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje pacientke, ki bi izpovedala o tem, da je v operativni poseg privolila, in dr. H.H., ki bi izpovedal o tem, da se uporaba modrila pri biopsiji varovalne bezgavke opušča. Tudi če bi bile te navedbe dokazane, to ne bi vplivalo na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica poskusnega dela ob upoštevanju vseh strokovnih ravnanj in odločitev v relevantnem obdobju ni opravila uspešno. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da njena strokovna usposobljenost za delo glede na opravljen specialistični izpit ne more biti vprašljiva. Namen poskusnega dela je ravno v tem, da delodajalec preizkusi, ali je delavec, ki za delo izpolnjuje pogoj predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, delo sposoben uspešno opravljati v praksi.

14. Pritožba neutemeljeno opozarja na navedbo pooblaščenke tožene stranke na naroku za glavno obravnavo 6. 10. 2020, da je strokovna direktorica tožene stranke 16. 9. 2020 opravila sestanek s člani komisije in prof. dr. B.B., na katerem so ti poenotili mnenja glede pomanjkljivosti v tožničinem delu. Sicer drži, da je prof. dr. B.B. na naroku za glavno obravnavo 30. 6. 2020 izpovedoval o tem, da tožnica v poskusnem obdobju pri delu ni naredila pomembnejših napak, med soočenjem prič na naroku 6. 10. 2020 pa se je strinjal, da so bile napake storjene. Vendar pa je v zvezi s tem bistveno, da so bili za ocenjevanje tožničinega dela pristojni člani komisije, ki so ves čas postopka skladno izpovedovali, da ga tožnica ni opravila skladno s pričakovanji. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prof. dr. B.B., da si je prizadeval dobiti ustrezno zaposlitev za tožnico, čeprav se je zavedal vprašljivosti njenega znanja in strokovne usposobljenosti, pravilno ocenilo, da je želel kot tožničin dolgoletni mentor v izpovedi na naroku 30. 6. 2020 zmanjšati njeno odgovornost za storjene napake.

15. Ker je tožena stranka po pravilni presoji sodišča prve stopnje dokazala obstoj objektivnih razlogov za podajo izpodbijane odpovedi, in ker tožnica v tem sporu ne vtožuje odškodnine zaradi diskriminacije in šikaniranja, za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe, da je bila s strani prof. dr. C.C. diskreditirana zaradi videza in materinstva. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih navedb, da je bila s strani tožene stranke v primerjavi z ostalimi novo zaposlenimi specialisti neenako obravnavana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge za zaključek, da je tožena stranka tožničino usposobljenost za delo v času poskusnega dela podrobneje spremljala in preverjala (tudi v obliki pisnih preizkusov znanja) le zato, ker je imela v primerjavi z drugimi specialisti začetniki nižjo raven znanja in usposobljenosti za samostojno opravljanje dela zdravnika specialista. To po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne pomeni kršitve določbe 6. člena ZDR-1, ki prepoveduje neenako obravnavo delavcev na podlagi osebnih okoliščin. Pritožba neutemeljeno uveljavlja arbitrarnost zaključka sodišča, da so drugi kolegi specialisti v nasprotju s tožnico smernice za zdravljenje raka dojk obvladali. Iz 16. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje to ugotovitev utemeljilo na izpovedi prof. dr. C.C. 16. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato upoštevaje določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ‒ ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).