Jedro

Sodišče prizna denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo le, če spozna, da glede »na okoliščine primera to opravičujejo«, pri čemer mora priznati pravično denarno odškodnino. Pravno pravilo tako zahteva celovito presojo okoliščin konkretnega primera, kar pomeni, da je treba upoštevati tudi posebne lastnosti oškodovanca, če to narekujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici: odškodnino za nepremoženjsko škodo, poleg že plačanega nespornega dela odškodnine, še znesek 7.808,72 EUR z obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti do prenehanja obveznosti, višji tožbeni zahtevek iz naslova glavnice in teka obresti je zavrnilo (točka 1); obresti od glavnice 900.000,00 SIT od 1. 1. 2002 do 5. 4. 2006, v obdobju od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do 5. 4. 2006 pa po predpisani obrestni meri, vse v protivrednosti EUR (točka 2); 278,00 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo za obdobje od 11. 1. 1997 do 8. 8. 1998 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 1998 do 1. 1. 2002, kar je tožnica iz naslova glavnice in teka obresti zahtevala več je bilo zavrnjeno (točka 3(1)); 319,08 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo za obdobje od 28. 10. 1998 do 31. 1. 2001 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2001 do prenehanja obveznosti, kar je tožnica iz naslova glavnice in teka obresti zahtevala več je bilo zavrnjeno (točka 4); 301,35 EUR iz naslova premoženjske škode za obdobje od 1. 2. 2001 do 31. 3. 2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov

(2), višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen (točka 5); materialno škodo za april 2002 4,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2002 dalje, od maja do decembra 2002 36,06 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska (od 18. dne v naslednjem mesecu), za mesece od januarja 2003 do decembra 2003 po 39,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka (od 18. dne v naslednjem mesecu), za mesece od januarja 2004 do decembra 2004 po 36,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka (od 18. dne v naslednjem mesecu), od januarja 2005 do decembra 2005 po 52,91 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka (od 18. dne v naslednjem mesecu), od januarja 2006 do septembra 2007 od 54,52 EUR do 61,51 EUR(3), višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen (točka 6); rento od oktobra 2007 dalje v višini 56,47 EUR za vsak mesec do petega dne v tekočem mesecu, višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen (točka 7); pravdne stroške v višini 1.975,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 8).

Tožnica v pravočasni pritožbi(4) izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (5) je v podobnih primerih zavzelo stališče, da osebne lastnosti oškodovanca, v kolikor pred tem niso bile manifestne na način, da bi oškodovancu povzročale težave, ni mogoče šteti kot podlago za deljeno vzročnost. Predhodne osebnostne lastnosti in stanja predstavljajo pravno relevantni sovzrok, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih težave že pred škodnim dogodkom. V obravnavani zadevi gre za enako situacijo, kjer osebnostne lastnosti in dispozicije tožnice niso bile navzven zaznavne v obliki zdravstvenih težav. Tožnica je bila upokojena kot invalid I. kategorije in kot 100 % nezmožna za pridobitveno delo. Po ugotovitvah prvega sodišča gre pri tožnici za popoln psihični zlom, kar potrjuje izvedenka psihiatrične stroke. Tožnica pred škodnim dogodkom ni imela zdravstvenih težav, zato ji ni mogoče pripisati sovzročnosti oziroma soodgovornosti. Zmoten je zaključek prvega sodišča, da se odškodnina zmanjša na račun domnevnega 70 % sovzroka. Sodišče prve stopnje je prisodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre za katastrofalno škodo. Prisojeni znesek tožnici ne omogoča osnovne življenjske eksistence. Prenizka je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine, glede na intenziteto telesnih bolečin ter dejstvo, da je tožnica imela trdo vratno opornico 71 dni. Zakon priznava odškodnino za strah in ne za strah za izid zdravljena. Pri tožnici je strah tako intenziven, da se kaže kot anksioznost. Zaradi stalnega strahu, ki traja še danes, je porušeno duševno ravnovesje tožnice. V postopku ni bilo dokazano, da tožnica nima občutka, da je bolna in da jo ne skrbi za izid zdravljena.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Prvo sodišče napačno ugotavlja, da obstaja vzročna zveza med duševnimi težavami tožnice in škodnim dogodkom, v katerem je tožnica utrpela le lažji zvin vratne hrbtenice. Dokazno breme glede obstoja vzročne zveze je na tožnici, ki ni dokazala, da je lažja prometna nesreča delni vzrok za nastalo duševno stanje oziroma popoln upad njenih kognitivnih funkcij. Izvedenka M. T. ni mogla z zanesljivostjo odgovoriti na vprašanje, ali bi pri tožnici prišlo do enakega poslabšanja brez škodnega dogodka, zato je napačna ugotovitev prvega sodišča o obstoju deljene vzročne zveze. Izvedenka je pojasnila, da bi se oškodovanka lahko močno odzvala na različne škodne dogodke ali preizkušnje, kar bi pri tožnici povzročilo enako psihično stanje. Tožnica se je začela psihiatrično zdraviti šele dve leti po škodnem dogodku. Tožena stranka nima možnosti dokazati, da je vzrok težav tožnice drugje, zato mora tožnica dokazati, da je prometna nesreča vzrok njenih težav. Potrebno je vrednotiti, kaj sodi v okvir rednega teka dogodkov oziroma kaj je še možna direktna posledica nekega dogodka. Posledica se ne upošteva, če je izredna oziroma če je izven tistega, kar se po življenjski izkušnji šteje kot možna posledica nekega dogodka. Izključena je odgovornost za posledice, ki so oddaljene ali tako nenavadne, da po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov z njimi ni mogoče računati. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je bila prisojena v previsokem znesku in v nasprotju s sodno prakso.

Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbi ne navajata opredeljeno, katere kršitve pravdnega postopka naj bi storilo prvo sodišče, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločitve, pritožbeno sodišče pa po uradnem preizkusu, na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (6) ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilne so ugotovitve prvega sodišča o deljeni sovzročnosti v razmerju 70 - 30 %(7), prisojena je bila pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, višino priznane premoženjske škode pa pravdni stranki v pritožbah opredeljeno ne izpodbijata.

Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica v prometni nesreči utrpela lažji zvin vratne hrbtenice, ko se je avtobus zaradi poledenelega cestišča najprej zaletel v drog cestne razsvetljave, nato pa v drugo vozilo; tožnico je vrglo iz sedeža naprej, nato pa je z glavo nekam udarila; so bili v nesreči nekateri udeleženci hudo poškodovani; tožnica razen lahke telesne poškodbe zvina vratne hrbtenice ni utrpela drugih poškodb (ni utrpela možganske poškodbe in upada vida); takšna poškodba ne pušča (trajnih) posledic; tožnica po končanem zdravljenju nima posledic zaradi poškodbe vratne hrbtenice; lahke telesne bolečine so posledica degenerativnih sprememb in ne škodnega dogodka; je tožnica stara 42 let, pred škodnim dogodkom je opravljala dela perice in likarice, svoje delo v službi je ocenila kot naporno, zato je bila za gospodinjska dela doma večkrat preutrujena; se je pri tožnici po poškodbi razvila osebnostna motnja – disociativne motnje; je za razvoj disociativnih motenj pri tožnici odločilna njena primarna (že prehodna) osebnostna dispozicija; motnje je škodni dogodek sprožil, ne pa povzročil; ni bilo mogoče natančno razmejiti, v kolikšni meri je ta reakcija tožnice izvenzavestno pogojena, kot neposredni odziv tožnice na škodni dogodek in koliko so k izraženi simptomatiki prispevali zavestni mehanizmi, zlasti privzemanje vloge bolnika in rentne težnje(8); je tožnica zaradi regresa in njenih osebnih značilnostih pristala na odpoved življenjskih funkcionalnosti v različnih dejavnostih sedanjega življenja, zato si za spremembe ne prizadeva in je na njih pristala; je tožnica pričela s psihiatričnim zdravljenjem dve leti po škodnem dogodku; je disociativna motnja pri tožnici nezaveden proces, ki ni povezan z njeno hoteno, namerno ali zavestno odločitvijo; je pri tožnici šlo za nenavadno visoko razmerje med samo intenzivnostjo poškodbe in kompleksnimi ter zelo intenzivnimi posledicami, ki se pri tožnici kažejo z odpovedjo življenjske funkcionalnosti; je imela tožnica pred škodnim dogodkom (in tudi sedaj) posebne osebnostne lastnosti: bila je neprilagodljiva, toga v odzivu na zunanje obremenitve in v svoji samopodobi nagnjena v nemoč in pasiviziranje; prihaja pri tožnici do etiološko neugotovljivega procesa, ki zmanjšuje tako njeno funkcionalnost kot tudi njeno prilagodljivost na zunanje obremenitve, med tem procesom in samo poškodbo ni vzročne povezave in tudi stopnjevanje teh motenj kaže, da je razlog drugje (zato je izvedenka M. T. ocenila, da ima škodni dogodek tretjinski delež pri razvoju posledic in to ne kot vzrok, ampak kot sprožilec odpovedovanja psihosocialnih sposobnosti); se tožnica zelo intenzivno odziva na različne zunanje obremenitve, škodni dogodek pa je kot sprožilni dejavnik privedel do poslabšanja njenega stanja; iz zdravstvene dokumentacije ni bilo mogoče zanesljivo potrditi, da se proces slabšanja kognitivnih funkcij ni začel že pred škodnim dogodkom; ni bilo možno z gotovostjo ugotoviti ali bi do enakega poslabšanja kognitivnih funkcij prišlo tudi brez škodnega dogodka, ugotovljeno pa je bilo, da bi prišlo do slabšanja kognitivnih funkcij, ki izhajajo iz organske poškodovanosti tudi brez nesreče, emocionalni dejavniki, ki jih je sprožila nesreča pa so poslabšali proces; izvidi psiholoških preizkusov kažejo pri tožnici postopno poslabšanje kognitivnih motenj; tožnica je bila v času škodnega dogodka manj prilagodljiva in za travmatske obremenitve izjemno odzivna, zato bi se lahko različno odzvala na različne škodne dogodke in preizkušnje; tožnica zaradi psihičnih težav ni več pridobitno sposobna, ne more hoditi v službo (priznana ji je 100 % invalidnost), omejena je v družinskih aktivnostih, z delom z majhnim otrokom, pri domačih zaposlitvah, opravlja le enostavna psihično in fizično nezahtevno delo, pri izhodih je ovirana zaradi agorafobije, njene življenjske aktivnosti so v pretežni meri (več kot 1/2 ) okrnjene; tožnica se zaveda razlike v kvaliteti življenja pred in po obravnavani nesreči in duševno trpi; duševne bolečine pri tožnici nihajo, odvisne so od počutja, občasno znajo biti intenzivne, drugič pa se tožnica na spremembe ne zmeni; tožnica ni seznanjena z dejanskim stanjem in potekom potrebnega zdravljenja ter možnimi posledicami in izidi, saj v svoji zmotni predstavi povezuje svoje počutje izključno z obravnavano nesrečo, zato njeno doživljanje ni mogoče oceniti kot strah za izid zdravljenja; tožnica neustrezno težave v vsakdanjem življenju povezuje z obravnavano nesrečo. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici primerno odškodnino za telesne bolečine. Ugotovljeni lažji zvin vratne hrbtenice predstavlja lahko telesno poškodbo, ki glede na trajanje in intenziteto telesnih bolečin, kakor tudi nevšečnosti tekom zdravljenja (med drugim tudi nošenje vratne opornice v trajanju 71 dni), ob upoštevanju tako subjektivnih kot objektivni kriterijev, ne utemeljuje priznanja višje (nižje) odškodnine kot to zatrjuje pritožba tožnice (tožene stranke). Utemeljeno je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za strah, saj je bilo ugotovljeno, da tožnica zaradi psihičnih motenj nima (ni imela) strahu za izid zdravljenja, primarni strah pa tudi ni bil izkazan. Strah v obliki duševnih bolečin, kot ga navaja pritožba pa je del nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tožnici pa je bila navedena nepremoženjska škoda priznana.

Tako kot za telesne bolečine in strah se je sodišče prve stopnje tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno oprlo na določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (9). Na oškodovancu (tožnici) je dokazno breme, da dokaže nedopustno (protipravno) ravnanje poškodovalca (zavarovanca tožene stranke), nastanek in obseg škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodno posledico. Oškodovanec ima pravico do popolne odškodnine za škodo, za katero je odgovoren poškodovalec (10), če posebne okoliščine primera tega ne izključujejo. Sodišče prizna denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo le, če spozna, da glede »na okoliščine primera to opravičujejo«, pri čemer mora priznati pravično denarno odškodnino. Pravno pravilo pri priznanju odškodnine, kot ga razume pritožbeno sodišče, zahteva celovito presojo okoliščin konkretnega primera, kar pomeni, da je treba upoštevati tudi posebne lastnosti oškodovanca, če to narekujejo posebne okoliščine.

Pravna odločitev je vrednostna sinteza, ki življenjski primer (interesni konflikt) ovrednoti v luči zakona in ki ta formalni vir razlaga glede na interesni konflikt. Vrednostna sinteza je od primera do primera drugačna; uokvirjajo jo veljavna pravna pravila(11). Merila, ki so določena v pravnem pravilu, s pravilno razlago pripeljejo do odločitve, ki je pravno prepričljiva. Pravno prepričljiva pa je odločitev, ki ob pravilni razlagi pravnih predpisov pravilno (pravično) porazdeli dobrine in bremena. Načelo enakega obravnavanja tistih, ki imajo skupne bistvene lastnosti, pomeni tudi to, da je treba različno obravnavati tiste, ki se glede na lastnosti bistveno razločujejo(12). Upoštevati je treba merila, ki jih določa zakonska norma. Temeljno načelo odškodninske odgovornosti je, da je oškodovanec upravičen do povrnitve popolne odškodnine, poškodovalec pa, da nosi breme povrnitve škode, ki je izključno posledica škodnega dogodka. Osebne lastnosti oškodovanca (fizične ali psihične) načeloma ne vplivajo na zmanjšanje odškodnine (načelo popolne odškodnine)(13), vendar v izjemnih primerih, ko škodni dogodek po običajnem in normalnem teku stvari ne povzroči nobenih trajnih posledic, trajna posledica pri oškodovancu pa se kaže v obliki duševnih motenj, za njihov razvoj pa je odločilna osebnostna dispozicija oškodovanca, ki je obsežne duševne motnje povzročila, škodni dogodek pa jih je le sprožil, čeprav po rednem toku stvari škodni dogodek pri oškodovancih nikoli ne pušča nobenih telesnih in duševnih posledic, je treba pri priznanju denarne odškodnine oškodovancu upoštevati vse okoliščine primera: odgovornost poškodovanca (objektivna, krivdna), stopnjo krivde poškodovalca (pri krivdni odgovornosti), škodni dogodek, vrsto in obseg škode pri oškodovancu in kakšna bi bila škoda po rednem teku stvari, v kakšnem obsegu je vzrok za škodo (izključno) v protipravnem (nedopustnem) ravnanju poškodovalca in v kakšnem obsegu v osebnih lastnostih oškodovanca. Pestrost življenjskih primerov (interesnih konfliktov) narekuje, da vseh odškodninskih primerov ni moč reševati na enak način, ker niso vsi odškodninski primeri podobni, nekateri so tako bistveno različni (drugačni), da zahtevajo drugačno vrednotenje meril, ki zagotavljajo v okviru zakonskih določb pravično razdelitev bremen (poškodovalcu) in pravic (oškodovancu)(14). Manifestno izražene osebne okoliščine pri oškodovancu pred škodnim dogodkom, niso edina okoliščina, ki predstavljala razlog za deljeno sovzročnost in s tem znižanje odškodnine. Treba je upoštevati vse vzroke, tako tiste, ki so vplivali na obseg škode, v primerjavi s tistimi, ki po rednem, običajnem in normalnem teku stvari pripeljejo do konkretne posledice. Nobene potrebe ni, da sodna praksa v takšnih izjemnih primerih ne bi upoštevala opisanih meril, saj zakon(15) določa, da se pri priznanju denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera in prisodi pravična odškodnina. Merila pravičnosti so v zakonski določbi vsebinsko (normativno) določljiva, saj se ve vnaprej, kdo so naslovljenci delitve bremen in dobrin in v kakšnem merilu naj bodo dobrine in bremena med njimi razdeljena(16).

Disociativne motnje(17) so bolezensko stanje, ki ni hoteno, je nezavestno. Bolnik ne more sprejeti razlage, da stanje ni nevarno. Bolezenski simptomi so tako resni, da povzročajo pomembno čustveno nelagodje in ovire v socialnem, družinskem in poklicnem življenju. Pri bolniku ni telesne ali nevrološke motnje. Psihični faktorji so odločilni pri nastanku in vzdrževanju motnje. Bolnik ima od bolezni tudi koristi(18), zmanjšane so notranje napetosti in konflikti, ki jih ni sposoben videti, saj poudarja le svoje trpljenje in neutemeljeno vidi vzrok svojih težav v škodnem dogodku.

Duševne motnje pri tožnici, ki se kažejo kot Disociativna motnja (pri tožnici je ugotovljena tudi anksioznost in agorofobija). Škodni dogodek je motnjo sprožil, ne pa povzročil(19). Pri tožnici obstaja etiološko neugotovljiv proces, ki zmanjšuje njeno funkcionalnost in njeno prilagodljivost na zunanje obremenitve, med tem procesom in škodnim dogodkom pa ni vzročne zveze, saj tudi stopnjevanje teh motenj od škodnega dogodka dalje kaže, da je razlog drugje in ne v škodnem dogodku. Izvedenka z gotovostjo ni mogla napovedati ali bi do enakega poslabšanja prišlo brez škodnega dogodka, pojasnila pa je, da bi tudi brez škodnega dogodka prišlo do slabšanja kognitivnih funkcij. Emocionalni dejavniki, ki jih je sprožil škodni dogodek, so ta proces pospešili. Rentne težnje, slabše premoženjsko stanje in osebne lastnosti pri tožnici so odločilni vzrok nastanka duševnih motenj, zato se tožnica ne prizadeva k izboljšanju zdravstvenega stanja. Tožnica je bila v času škodnega dogodka manj prilagodljiva in za travmatske obremenitve izjemno odzivna, tako da bi se različno odzvala ne le na podobne škodne dogodke, marveč tudi na preizkušnje. Poklicne preizkušnje v okviru izpolnjevanja delovne obveznosti, ohranjanje delovnega mesta, družinske obremenitve, izpolnjevanje roditeljskih obveznosti, slabše gmotno stanje, so le nekateri primeri, ki bi lahko po mnenju pritožbenega sodišča (glede na mnenje izvedenke) lahko delovali kot sprožilni mehanizmi, odzivnost pa bi bila (so)odvisna od možnosti uveljavljanja rentnih zahtevkov. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljena pravna relevantna dejstva ugotavlja, da je pravilna razmejitev prvega sodišča glede sovzročnosti nastanka škode v razmerju 70 : 30 %, takšno razmejitev pa je na podlagi pravil medicinske stroke podala tudi izvedenka. Tudi sodna praksa upošteva vse vzroke, zaradi katerih so pri oškodovancu nastale škodne posledice ter priznava odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti le v obsegu, katere vzrok je izključno v škodnem dogodku(20). Pritožbeno sodišče iz enakih razlogov zavrača pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi duševne motnje, ker po rednem teku stvari oziroma pri običajnem oškodovancu ne bi nastale zaradi škodnega dogodka nobene škodne posledice.

Tožnica ima zaradi duševnih motenj številne omejitve, saj ni sposobna za nobeno pridobitveno delo(21), bistveno je omejena pri delu v gospodinjstvu, v družini, pri socialnih stikih(22). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so življenjske aktivnosti tožnice bistveno okrnjene (več kot ½). Zaradi navedenih omejitev v vsakdanjem življenju ima (doživlja) tožnica duševne bolečine, kljub duševni motnji. Duševne bolečine so občasno intenzivne, občasno pa bolečin nima, saj se za spremembe ne zmeni(23). Poleg subjektivnih kriterijev, je pritožbeno sodišče pri preverjanju višine prisojene odškodnine upoštevalo tudi objektivne kriterije, ki se kažejo kot odraz priznanja višine odškodnine v podobnih primerih v sodni praksi ter ugotovilo, da sodna praksa v podobnih primerih priznava odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od 21.000,00 EUR (24)do 51.000,00 EUR (25).(pri bistveno hujših škodnih posledicah). Odškodnina, ki jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje, je primerna glede na obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti in glede na intenzivnost (doživljanja) duševnih bolečin pri tožnici, ob upoštevanju objektivne pogojenosti odškodnin (sodne prakse).

Pritožbeni razlogi pravdnih strank niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi, je zavrnilo predlog pravdnih strank za povrnitev pritožbenih stroškov, odgovor na pritožbo tožnice pa je bil nepotreben. Iz navedenih razlogov pravdni stranki krijeta sami stroške pritožbenega postopka.

(1) Od točke 3. do 7. točke je bila prisojena odškodnina za izgubo na plači in renta.

(2) Podrobneje glej 5. točko sodbe na strani 2. (3) Podrobneje glej 6. točko sodbe na strani 3. (4) Pritožbeno sodišče je štelo, da je bila sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena tožnici po njenem pooblaščencu dne 29. 12. 2009, ko je bilo sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku pooblaščenca tožnice in ne dne 10. 12. 2009, ko je pooblaščenec prejel obvestilo, da lahko v roku 15 dni dvigne sodno pošiljko – glej obvestilo o opravljeni vročitvi stran 406 sodnega spisa.

(5) V nadaljevanju VS RS.

(6) V nadaljevanju ZPP.

(7) Škodni dogodek je sovzrok za škodne posledice tožnice v višini 30 %. V navedenem odstotku je bila tožnici priznana premoženjska in nepremoženjska škoda, razen glede telesnih bolečin in izgube na plači, ki je bila posledica izostanka tožnice z dela zaradi zdravljenja poškodbe vratne hrbtenice.

(8) Glej izvedeniško mnenje M. K. tč. 2 stran 106 in M. T. peti odstavek 344 in osmi odstavek, stran 345. (9) V nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. in 1062. člena Obligacijskega zakonika.

(10) Prvi in drugi odstavek 154. člena ZOR.

(11) Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba 1991, stran 38. (12) Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu.

(13) Primerjaj odločbe VS RS: II Ips 948/2006, II Ips 401/96, II Ips 457/2005, II Ips 1094/2008, II Ips 625/2008, in Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba 2003, Nina Plavšak komentar k členu 131, posebej razdelek 5.3.4. in 5.8. (14) Tudi teorija ekonomske analize prava predstavlja izjemo od splošnega pristopa in širi krog odgovornih oseb po principu pravične razdelitve bremen in odgovornosti (primerjaj Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem stran 733 – 734). Izjemnih škodnih primerov (posledic) zato ni moč obravnavati po enakih kriterijih kot veljajo za običajne škodne primere, saj se v bistvenihlastnostih bistveno razlikujejo, kar ne le dopušča, ampak zahteva različno obravnavanje.

(15) 200. člen ZOR v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZOR.

(16) Primerjaj Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu.

(17) Primerjaj npr. Branko Brinšek: Disociativne, somatoforne in ostale nevrotske motnje – ww.pb-begunje.si in izvedeniško nnenje.

(18) V konkretnem primeru tožnici ni treba opravljati del likarice in perice, ni ji treba opravljati vseh gospodinjskih del. (19) Glej mnenje izvedenke M. T. stran 251-252 in 343 - 346. (20) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 1094/2008 točka 11; smiselno primerjaj tudi Pravno mnenje, občna seja VSS, 18. in 19. 6. 1992, Poročilo VSS 1/92 stran 11. (21) Tožnici je priznana 100 % invalidnost, glej sodbo četrti odstavek stran 17. (22) Podrobneje o tem glej sodbo četrti odstavek stran 20. (23) Podrobneje o tem glej mnenje izvedenke sedmi odstavek stran 344 in prvi odstavek stran 345. (24) II Ips 1042/2008. (25) II Ips 155/2007.