Jedro

Dejstvo, da je zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja, hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo v razmerju do drugih zaposlenih. Izhajati je treba iz tožničinega statusa delavke v delovnem razmerju in ne iz statusa družbenice in poslovodne osebe. Kot delavka v delovnem razmerju pa ni oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. (15) 5003080 z dne 22. 9. 2011 in 27. 10. 2011 in naložilo toženi stranki, da v roku 30 dni tožnici z novo odločbo odmeri pokojnino ter ji izplača razliko med že izplačano in na novo odmerjeno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obliki odškodnine. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnici ni pravilno odmerila pokojnine, ker ni upoštevala vseh relevantnih obdobij zavarovanja. Tožnica je bila zavarovana na podlagi delovnega razmerja, zato neplačani prispevki v določenih obdobjih zavarovanja ne vplivajo na štetje zavarovalne dobe, čeprav je bila tožnica tudi edina družbenica in poslovodna oseba v družbi, v kateri je imela sklenjeno delovno razmerje.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pravnim razlogom sodišča prve stopnje in poudarilo kot bistveno okoliščino dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja, o čemer je posredno predhodno odločala celo tožena stranka sama. Kot delavka v delovnem razmerju pa ni bila oseba, ki bi morala sama plačati prispevke.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, konkretno drugega odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) ter 191. in 192. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Meni, da bi moralo sodišče druge stopnje na zadevo gledati širše in ne bi smelo izhajati zgolj iz dejanske lastnosti zavarovanca. Upoštevati bi moralo, da je imela tožnica kot edina družbenica in poslovodna oseba na plačevanje prispevkov odločujoč vpliv. Tožničin status, čeprav je bila v delovnem razmerju, bi bilo treba obravnavati enako kot status družbenikov, ki so poslovodne osebe. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 17. 12. 1994 do 2. 10. 2001 edina lastnica in zakonita zastopnica družbe A. d.o.o. ter v tej družbi tudi zaposlena in v pokojninsko zavarovanje vključena po podlagi 01, torej kot delavka v delovnem razmerju. Z odločbo z dne 26. 9. 2011 je tožena stranka odločila o njeni pravici do starostne pokojnine od 26. 9. 2011 dalje, pri čemer se obdobja zavarovanja od 1. 1. 1995 do 30. 9. 1996, od 1. 3. 1997 do 31. 12. 1998 ter od 1. 1. 1999 do 14. 5. 2001 niso vštela v pokojninsko dobo, ker za ta čas kljub zavarovanju niso bili plačani prispevki.

8. Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, ni v vsakem primeru odvisna od plačila prispevkov (to izhaja že iz prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1). Po prvem odstavku 191. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V pokojninsko dobo pa se po prvem odstavku 192. člena ZPIZ štejejo tudi obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi pred 1. 1. 2000 veljavni ZPIZ plačila prispevkov ni postavljal kot pogoj za priznanje pokojninske dobe (niti za priznanje zavarovalne dobe), saj je v prvem odstavku 202. člena določal, da pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obsega čas, prebit v zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona (to pa je po 203. členu ZPIZ čas, ki ga zavarovanec prebije po dopolnjenem 15. letu starosti v obveznem zavarovanju ali v prostovoljnem zavarovanju) in čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. V drugem odstavku 202. člena ZPIZ je določena izjema za zavarovance, ki so prispevke dolžni plačati sami; njim se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan.

9. Iz navedenega izhaja, da tožena stranka tožnici v pokojninsko dobo neupravičeno ni vštela obdobij, za katera niso bili plačani prispevki. Tožnica je bila v spornem obdobju obvezno zavarovana na podlagi delovnega razmerja, zato je treba pri odločitvi o njenih pravicah iz pokojninskega zavarovanja izhajati iz tega dejstva. Teze, ki jo zagovarja revizija, namreč da je tožnico njen položaj družbenice in poslovodne osebe zavezoval k samostojnemu plačevanju prispevkov, ne glede na podlago zavarovanja, in zato obdobij, za katera niso bili plačani prispevki, ni mogoče všteti v zavarovalno dobo, ni mogoče sprejeti. Lahko bi se sicer zastavilo vprašanje, ali je tožnica kot edina družbenica in poslovodna oseba lahko sklenila delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi sama s sabo, vendar pa le, če bi šlo za spor glede lastnosti zavarovanca (1). Takega spora ni, saj je tožena stranka z odločbo z dne 19. 4. 2011 zavrnila tožničino zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca (zahtevala je ugotovitev, da je zavarovana na podlagi delovnega razmerja) z obrazložitvijo, da ni pogojev za ugotavljanje lastnosti zavarovanca, kar je bilo logično, saj je bila tožnica v zavarovanje na podlagi, ki jo je zahtevala, že prijavljena. Tožena stranka je izrecno ugotovila, da v zavarovanje ni bila prijavljena v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1 (kar dejansko pomeni, da je bila v zavarovanje prijavljena po pravilni podlagi).

10. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo v zadevi VIII Ips 484/2006 dejstvo, da je zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja, hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo v razmerju do drugih zaposlenih. Pri pravicah, ki jih uveljavlja, je zato treba izhajati iz tožničinega statusa delavke v delovnem razmerju in ne iz statusa družbenice in poslovodne osebe. Kot delavka v delovnem razmerju pa ni oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi jo bilo mogoče obravnavati le, če bi bila zavarovana na podlagi 13. člena ZPIZ oziroma drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenica in poslovodna oseba. Ker pa je bila zavarovana kot delavka v delovnem razmerju, se tudi tista obdobja, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 192. člena ZPIZ-1 (pred 1. 1. 2000 pa v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ) štejejo v pokojninsko dobo.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS VIII Ips 167/2008 z dne 10. 10. 2009, VIII Ips 204/2008 z dne 21. 6. 2010, VIII Ips 158/2009 z dne 21. 2. 2011