Jedro

Neveljavnost oporoke zaradi zmote oporočitelja mora stranka uveljavljati z zahtevkom za razveljavitev oporoke in ne z zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti oporoke.

Z napotitvenim sklepom je bil tožniku podeljen pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka pa bi moral tožnik poskrbeti sam. Na (napačen) napotitveni sklep stranka ni vezana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je oporoka M. J. z dne 20. 5. 2010 neveljavna. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 2.486,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke nesklepčen, je v materialnopravnem pogledu napačen. Tožnik je tožbo vložil v skladu z napotitevnim sklepom zapuščinskega sodišča in je bil dolžan ravnati v skladu z njim (navsezadnje izhaja to iz določbe 1. točke drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). S kakšnim drugačnim zahtevkom, tudi če bi bil postavljen v skladu z 61. členom ZD, bi tvegal, da bo zahtevek zavrnjen z obrazložitvijo, da ni ravnal po napotitvenem sklepu. Tožnik ne more nositi posledic, ki morda izhajajo iz napačnega napotitvenega sklepa. Sicer pa se zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke v bistvu prav nič ne razlikuje od zahtevka za razveljavitev oporoke. Razlika je samo navidezna. Pri tožbi z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti oporoke ne gre za ugotovitveno tožbo iz 181. člena ZPP, temveč za oblikovalno tožbo, ki naj privede do oblikovalne sodbe. Pri tem je treba besede „ugotovi se, da“ odmisliti kot nepotrebne, saj so samo ostanek neke že preživele pravnotehnične tradicije, brez kakšnih določnih pravnih učinkov. Tožnik je v bistvu zahteval, naj sodišče izreče: „Oporoka (…) je neveljavna“, kar je v bistvu isto, kot če bi se izreklo: „Oporoka (…) se razveljavi“, saj dejstvo, da je oporoka neveljavna, samo po sebi implicira tudi dejstvo, da je hkrati s strani sodišča, s pozicije njegove avtoritete, konkludentno razveljavljena. Ker sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Napačni in protispisni so razlogi v izpodbijani sodbi, da tožnik ni zatrjeval dejstev, temveč je le izražal dvom v določena dejstva. Že iz 1. točke obrazložitve sodbe je razvidno, da je tožnik podal povsem konkretne trditve (da oporoka ne izraža resnične volje oporočiteljice, da je želela z oporoko zavarovati premoženje in tožečo stranko, da je bila tožeča stranka v oporoki povsem prezrta). Gre za trditve, da je bila oporoka sklenjena v zmoti in zaradi zvijače, pri čemer so podrobno opisane okoliščine, v katerih je zapustnica najprej ustno izrazila svojo voljo in v katerih je nato oporoko še podpisala. Za vse trditve je predlagala tudi dokaze, ki jih sodišče zaradi napačnega stališča, da ne gre za trditve, ni izvedlo. Zaradi protispisnosti je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo, poimenovano „tožba na razveljavitev oporoke“ izpodbija veljavnost oporoke svoje pokojne matere M. J. z dne 20. 5. 2010. Z oporoko pred pričami je oporočiteljica za oporočnega dediča določila toženca, ki mu je zapustila vse svoje premoženje. V trditveni podlagi tožbe uveljavlja neveljavnost oporoke, (1) zaradi zmote oporočiteljice v nagibu (menila je, da bo z oporoko poskrbela za toženca, svojega sina, ki je duševni bolnik), (2) ker je bila sklenjena pod silo in zvijačo, (3) ker dvomi v istovetnost podpisa oporočiteljice, (4) ker ni razvidno za kakšne priče gre (ali gre za osebe, ki so lahko priče), in (5) ker dvomi, da je bila oporočiteljica sposobna prebrati oporoko, ker je bila sladkorni bolnik. S tožbenim zahtevkom tožnica zahteva, da se ugotovi, da je oporoka njene matere, sklenjena pred pričami, neveljavna.

6. Pisno oporoko pred pričami ureja 64. člen ZD, ki določa, da lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, ta pristavek ni pogoj za veljavnost oporoke. V 60. členu ZD je določeno, da je neveljavna oporoka, če je bil oporočitelj z grožnjo ali silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti. Razveljavitev oporoke zaradi grožnje ali sile, zvijače ali zmote, lahko v skladu z 61. členom ZD zahteva tisti, ki ima pravni interes in sicer v roku enega leta od dneva, ko je izvedel za vzrok neveljavnosti, vendar najdalj v desetih letih od razglasitve oporoke.

7. Tožnica je neveljavnost oporoke uveljavljala zaradi pomanjkanja predpostavk materialnopravne narave (60. člen ZD) in formalnopravne narave (64. člen ZD).

8. Sodišče zavzema stališče, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke nesklepčen. Po stališču pravne teorije in sodne prakse namreč določba 61. člena ZD narekuje postavitev zahtevka za razveljavitev oporoke.

9. Pravno zmotno je pritožnikovo stališče, pri katerem vztraja v pritožbi, da je pravilno oblikovala tožbeni zahtevek, ker ga je vložila v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča. Na v pritožbi ponavljane razloge je pravilno, obširno in prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje (6. točka obrazložitve) in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Z napotitvenim sklepom je bil tožniku podeljen pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka pa bi moral tožnik poskrbeti sam. Na (napačen) napotitveni sklep stranka ni vezana in je drugačno pritožbeno stališče „da bi s kakšnim drugačnim zahtevkom, tudi če bi bil postavljen v skladu z 61. členom ZD tvegal, da bo zahtevek zavrnjen z obrazložitvijo, da se ni ravnal po napotitvenem sklepu“ pravno zgrešeno in zanj tudi ni podlage v 1. točki drugega odstavka 210. člena, na katerega se sklicuje. V njem je določeno, kdaj zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo (1).

10. Pravno zgrešeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da se „zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke“ v bistvu prav nič ne razlikuje od zahtevka za razveljavitev oporoke. Trditve, „da je treba besede ugotovi se, da“ odmisliti kot nepotrebne, saj so samo ostanek neke že preživele pravno tehnične tradicije … in da je tožeča stranka v bistvu zahtevala „oporoka (…) je neveljavna“, kar je v bistvu isto, kot če bi se izreklo „oporoka (…) se razveljavi“, ne terjajo odgovora. Sodna praksa je pred odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 36/2009, na katero se sklicuje tudi sodba, dopuščala tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke (ob odsotnosti izrecnega ugovora o nesklepčnosti) (2). V omenjeni sodbi z dne 11. 12. 2010 pa je zavzeto jasno stališče, da mora stranka materialnopravno oblikovalno upravičenje uveljavljati z ustreznim tožbenim zahtevkom po ustanovitvi, prenehanju ali preoblikovanju določenega pravnega razmerja.

11. Pravilna je ocena sodbe (10. točka obrazložitve), da tožnica glede morebitnih formalnih pomanjkljivosti (izraženi dvomi glede oporočnih prič, istovetnosti podpisa oporočiteljice, sposobnosti razumevanja in vida oporočiteljice) ni postavila trditev, temveč je le izražala dvome. Trditve v pritožbi pritožbenega sodišča ne prepričajo. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, tožnica tudi po predstavitvi okoliščin, v katerih je oporočiteljica oporoko podpisala, razmer in zdravstvenega stanja oporočiteljice pred smrtjo, ki jih je opisal toženec v odgovoru na tožbo, ni ponudila konkretnih trditev, temveč je vztrajala pri svojih pavšalnih navedbah, dvomih oziroma domnevah. Očitek pomanjkanja trditev sodba naslavlja na formalne pomanjkljivosti oporoke, zato tožnik s prikazovanjem, da je ponudil zadostno trditveno podlago, da je bila oporoka sklenjena v zmoti ali zaradi zvijače (gre za predpostavke materialnopravne narave) pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Posledično očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so napačni in protispisni razlogi sodbe, da tožnik ni ponudil trditvene podlage, ni podana.

12. Ob pravilni ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, oziroma, da ni podana trditvena podlaga (7. člen ZPP, 2. člen ZPP), sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov in ni ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (sodišče prve stopnje dejanskega stanja niti ni ugotavljalo).

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil. (1) Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu.

V predmetni zadevi je toženec v odgovoru na tožbo ugovarjal nesklepčnost tožbe.