Up-361/03 - 4

16. 11. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki jo zastopa B. B. B. B., na seji senata dne 26. oktobra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 43/2002 z dne 11. 3. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1194/99 z dne 13. 12. 2001 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju, št. Pd 250/97 z dne 9. 7. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnice (tožene stranke v delovnem sporu) zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to ugodilo zahtevku delavca za razveljavitev odločb o določitvi količnika za določitev osnovne plače in posledično odločilo, da ga je dolžna pritožnica razporediti v višji plačilni razred ter mu izplačati nastale razlike v plači.

Strinjalo se je s stališčem nižjih sodišč, da bi morala pritožnica pri določitvi tožnikovega količnika upoštevati osnovne plačilne razrede za tipična delovna mesta, kot jih določa Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - v nadaljevanju ZRPJZ). Hkrati je zavzelo stališče, da naj bi bile izpodbijane odločbe nezakonite že za to, ker temeljijo na splošnem aktu delodajalca (formacija), ki ni bil ustrezno objavljen.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi nasprotuje stališču sodišč, da bi morala pri določitvi količnika tožnikovega delovnega mesta upoštevati količnik tipičnega delovnega mesta iz ZRPJZ. Meni, da tožnikovo delovno mesto ni bilo navedeno v tabeli tipičnih delovnih mest v ZRPJZ. Skladno s področno zakonodajo je oznaka podčastnik pomenila le tožnikov status. Razlaga Zakona, kot so jo izoblikovala sodišča, naj bi bila očitno napačna ter brez razumne obrazložitve in kot takšna v neskladju z 22. členom Ustave. Nasprotuje tudi stališču Vrhovnega sodišča o obvezni objavi formacije kot pogoju za veljavnost posamičnih aktov, izdanih na njeni podlagi.

B.

Pritožnica meni, da temelji stališče sodišč o delovnem mestu tožnika kot tipičnem delovnem mestu iz tabele ZRPJZ na tako očitno napačni razlagi tega zakona, da pomeni kršitev njenih pravic iz 22. člena Ustave. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijanih sodnih odločb z 22. členom Ustave Ustavno sodišče sicer lahko preizkuša, ali so te odločbe tako očitno napačne oziroma brez razumne pravne obrazložitve, da jim je mogoče očitati kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Vendar pa izpodbijanim sodnim odločbam v obravnavanem primeru tega ni mogoče očitati. Stališče o delovnem mestu podčastnika kot tipičnem delovnem mestu v okvir katerega spadajo formacijske dolžnosti, za katere je potreben status podčastnika, temelji namreč na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni, in je tudi dovolj obrazloženo.

Pritožnica očita neustavnost tudi stališču Vrhovnega sodišča o obvezni objavi splošnih aktov delodajalca kot pogoju za veljavnost posamičnih aktov, izdanih na njihovi podlagi. To stališče pomeni le enega izmed razlogov, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi revizije.

Nosilni razlog je njegova pritrditev stališču nižjih sodišč, da bi morala tožena stranka, ki je označila dolžnost tožnika kot podčastniško, pri določitvi tožnikovega količnika upoštevati osnovni količnik za tipično delovno mesto podčastnika, določen v tabeli ZRPJZ. Kot izhaja iz obrazložitve v prejšnji točki sklepa, pritožnica ni izkazala, da bi ji bila s takšnim stališčem kršena katera od ustavnih pravic. To pa pomeni, da tudi morebitna ugotovitev, da je stališče glede dolžnosti objave v neskladju z 22. členom Ustave, sama po sebi ne bi imela za posledico razveljavitve izpodbijanih sodnih odločb in s tem sprejema ugodne odločitve za pritožnico. Zato Ustavnemu sodišču tega njenega očitka ni bilo treba vsebinsko obravnavati.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Pri tem se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je pritožnica sploh upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan