Jedro

Dolžnost prosilca je, da poda trditve o nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem in jih tudi izkaže. Zlasti mora trditi in nato tudi izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Tudi zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj tovrstnih trditev sploh ni podal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka). Določila mu je 10 - dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka. V tem roku mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Toženka bo o stroških odločila v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Na podlagi prošnje za mednarodno zaščito z dne 7. 3. 2023 (prošnja) in opravljenega osebnega razgovora z dne 11. 6. 2024 je toženka ugotovila, da tožnik, katerega istovetnosti ni mogla nedvomno ugotoviti, ne izpolnjuje pogojev za status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Po njenem prepričanju ni mogoče najti obstoja preteklega oziroma bodočega preganjanja v izvorni državi v smislu 26. člena ZMZ-1, prav tako tožnik kot prosilec ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1.

3.Ugotovila je, da ni predložil nobene listinske dokumentacije, ki bi potrjevala njegove razloge za odhod iz izvorne države, zato je toženka ocenjevala, ali so podane okoliščine iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Menila je, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, saj je na vprašanja uradne osebe odgovarjal tekoče ter se jim ni poskusil izmikati. Predložil je dokaz, s katerim je razpolagal (zelo slabo čitljivo sliko kartice zaposlenega za "A.", na kateri so njegovi osebni podatki, ni pa zavedeno, koliko časa je bil zaposlen v podjetju). Tožnik je trdil, da je bil v Maroku diskriminiran zaradi svoje berberske narodnosti, ker se v šoli ni mogel učiti berberskega jezika, zaradi česar je v petem razredu zapustil šolo. Toženka je ugotovila, da se je več kot očitno naučil berberskega jezika, saj je pri podaji prošnje kot materni jezik navajal berberski. Ni mogla šteti, da je bil v Maroku preganjan, ker v šoli ni mogel govoriti v berberščini. Poleg tega so se te težave dogajale v času njegovega obiskovanja osnovne šole, ko je bil star 13 let, kar je skoraj 20 let nazaj. Tožnik ni navajal, da bi imel po šolskem obdobju zaradi narodnosti v Maroku kakršne koli težave. Toženka je zato ocenila, da ni izkazal, da bi bil v izvorni državo zaradi tega preganjan oziroma, da je bil sam kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali (berberski) prebivalci Maroka. Posledično ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot je ta določena v 27. členu ZMZ-1.

4.Ocenila je, da ne držijo tožnikove trditve o tem, da v Maroku ni mogel najti dela. Povedal je namreč, da je imel službo v maroškem podjetju, ki je delalo za francosko podjetje. Po osmih mesecih je delo izgubil, a ne zaradi preganjanja, temveč zato, ker se je zaključil projekt, pri katerem je sodeloval. Maroko je zapustil šele tri leta kasneje z denarjem, ki ga je uspel privarčevati. V izvorni državi je imel delo, opravljal je slikopleskarska dela in vozil bager. Okoliščina, da tožnik dela v francoskem podjetju ni dobil, ker ni mogel plačati 2.000 EUR, po oceni toženke ne predstavlja subjektivnega elementa preganjanja. Tem okoliščinam so bili izpostavljeni tudi ostali prebivalci Maroka, zaradi tega tožnik ni bil posebej ogrožen. Kot je povedal, so tisti (tudi Berberi), ki so plačali 2.000 EUR, delo dobili. Ob upoštevanju teh okoliščin in sodb Vrhovnega sodišča I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in I Up 2/2017 z dne 15. 3, 2017, toženka v zvezi z nezmožnostjo zaposlitve v Maroku ni preverjala informacij o izvorni državi.

5.Ugotovila je, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. V Grčiji, ki jo je prečkal po tem, ko je zapustil Maroko, za mednarodno zaščito ni zaprosil, čeprav je varna država. To je storil šele na Hrvaškem, kjer pa na odločitev o prošnji ni počakal, temveč je pot nadaljeval v Slovenijo. Kot je sam povedal, je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito zato, da ga ne bi deportirali nazaj. To predstavlja zlorabo azilnega sistema.

6.Toženka je ob upoštevanju vseh zgoraj ugotovljenih dejanskih okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ocenila, da tožnik ni splošno verodostojen. Statusa begunca mu ni mogla podeliti, zato je v nadaljevanju ugotavljala, ali izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito oziroma ali bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Upoštevala je: (a) da ni izkazal nobenega od razlogov, s katerima utemeljuje prošnjo (da se v osnovni šoli ni mogel učiti berberščine, in da v Maroku ni našel dela), (b) in da v izvorni državi ni bil ogrožen (povedal je, da bi tam ostal, če bi si našel bolje plačano službo). Poudarila je, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju finančnih težav, temveč nudenju zaščite osebam (prosilcem), ki iz države zbežijo oziroma se vanjo ne morejo vrniti iz razlogov, določenih v 20., 26., 27. in 28. členih ZMZ-1. Tožnik ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, opredeljeno v 28. členu ZMZ-1, zato ni upravičen do subsidiarne zaščite.

Tožba

7.Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, pri čemer uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vztraja, da je bil kot Berber diskriminiran v šoli, za zaposlitev pa je moral plačati, saj v Maroku vlada korupcija. Prihaja iz varne tretje države, a meni, da to toženke glede na 39. člen Direktive (EU) 2013/32 ne odvezuje dolžnosti pridobiti ažurne informacije od EASO, UNCHR, Sveta Evrope ali drugih ustreznih mednarodnih institucij o tem ali so v izvorni državi negotove razmere. Tožnik navaja, da 42. člen iste direktive dodatno pojasnjuje, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Ocena, na kateri temelji takšna označitev, lahko že zaradi svoje narave upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v tej državi subjekti, spoznani za krive preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja dejansko podvrženi sankcijam. Zato je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Tožnik navaja, da izpodbijana odločba v tem delu, pa tudi glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Toženka bi morala neposredno uporabiti obe citirani direktivi in pridobiti informacije o izvorni državi. Tožnik še navaja, da dejstvo, da ne poseduje originalnega dokumenta s sliko, ni zadosten razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, saj je mogoče to okoliščino ugotavljati tudi na druge načine, česar pa toženka ni storila.

Odgovor na tožbo

8.Toženka v prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Dokazni postopek

9.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa dokazno listino tožnika v prilogi A2, pri čemer posameznih listin ob soglasju strank ni posebej naštevalo.

10.Tožnika ni zaslišalo, ker se pravilno vabljen naroka ni udeležil. Biti zaslišana je pravica stranke in ne njena dolžnost.

Odločitev sodišča

11.Tožba ni utemeljena.

12.Iz izpodbijane odločitve izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker ni izkazal utemeljenosti strahu pred preganjanjem v izvorni državi zaradi berberske narodnosti. Ugotovljeno je tudi, da ne obstojijo utemeljeni razlogi, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Zato je toženka njegovo prošnjo zavrnila tudi glede priznanja statusa statusa subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se posledično sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1).

13.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

14.Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo pa mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

15.Organ o prošnji za mednarodno zaščito odloča v okviru izjave prosilca, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, za utemeljitev svojih navedb pa predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (21. člen ZMZ-1). Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, so tako v rokah prosilca (prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017). Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zato, ker se v osnovni šoli ni mogel učiti v berberskem jeziku in ker v izvorni državi ni našel dobro plačane službe.

16.Tožnik ni prerekal navedb toženke v odgovoru na tožbo, da njegove prošnje ni zavrnila, ker ni izkazal svoje istovetnosti, temveč zato, ker ni izpolnjeval pogojev za priznanje mednarodne zaščite. V odgovoru na tožbo je toženka tudi obrazložila, da v konkretni zadevi ni uporabila koncepta varne izvorne države, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, temveč je njegovo prošnjo zavrnila zaradi razlogov, obrazloženih v izpodbijani odločbi. Opozorila je na določbo drugega odstavka 61. člena ZMZ-1, ki natančno določa, kdaj se tretja država določi za varno izvorno državo ter izpostavila, da države članice, preden določijo varno izvorno državo, pridobijo točne in ažurne informacije iz ustreznih virov. Tem navedbam tožnik ni nasprotoval.

17.Tožbeni očitki o tem, da je toženka njegovo prošnjo nepravilno zavrnila zato, ker tožnik ni izkazal svoje istovetnosti, in o tem, da ni pravilno uporabila koncepta varne izvorne države, zato bi morala pred odločitvijo pridobiti ustrezne informacije o Maroku, so glede na zgoraj ugotovljena dejstva neutemeljeni. Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno in popolno odgovorila na vse tožnikove navedbe glede zatrjevanega rasizma v osnovni šoli in nezmožnosti, da bi našel dobro plačano službo. Utemeljeno je ugotovila, da tožnik iz teh razlogov v izvorni državi kot Berber ni bil preganjan ali diskriminiran. Zato je neutemeljeno tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije o izvorni državi. Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja (prim. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 in I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2015 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014).

18.Ob ugotovljenem se tožnik neutemeljeno sklicuje na 39. in 42. člen Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) z zahtevo, da bi morala toženka preverjati splošne informacije o njegovi izvorni državi. Direktiva 2013/32/EU v 39. členu ureja koncept evropske varne tretje države

, v 42. členu pa določa in ureja postopkovna pravila v postopku. Tožnik v tožbi ne citira omenjenih členov direktive, temveč njeni 39. in 42. točki v uvodni izjavi (preambuli), ki pa glede na zgornjo obrazložitev v tej zadevi prav tako ne moreta biti upoštevni.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi toženke, da ni predložil dokazov za svoje izjave, zato je slednja pri odločitvi o prošnji morala izhajati iz okoliščin, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1. Če te okoliščine niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017, 7. točka obrazložitve). Tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 določa, da kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji upošteva, ali so podane naslednje okoliščine: - prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, - prosilec je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, - prosilčeve izjave so skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom,- prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil, - ugotovljena je bila prosilčeva splošna verodostojnost.

V razlogih izpodbijane odločbe je toženka glede izpolnjevanja pogojev iz petih alinej tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 opravila celovito dokazno oceno, ki ji sodišče v celoti pritrjuje in je ponovno ne povzema. Pojasnila je, da tožnik v bistvenem navaja dva razloga za zapustitev izvorne države (nezmožnost uporabe berberskega jezika v osnovni šoli in kasneje nezmožnost dobiti delo z dobrim plačilom) in se do vsakega od njiju izčrpno opredelila. Sodišče se z njenimi razlogi strinja in k temu nima kaj dodati. Ob odsotnosti konkretnejših očitkov posledično sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč sodišče preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Sodišče sodi, da je dokazna ocena toženke vestna in skrbna, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz 3, 4. 5., 6. in 7. strani obrazložitve izpodbijane odločbe so jasno razvidni razlogi, ki so toženko vodili do posameznih zaključkov, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Toženka je posledično tudi pravilno zaključila, da ni podana tožnikova splošna verodostojnost.

Tožnik je imel pravico do izjave ne le ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru, temveč tudi na sodišču, kamor je bil pravočasno povabljen, a se na vabilo sodišča ni odzval in svojega izostanka z naroka ni opravičil. Sodišče posledično dokaza z njegovim zaslišanjem ni moglo izvesti.

Sodišče se tako pridružuje oceni toženke, da tožnik ni zatrjeval oziroma izkazal, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). S svojimi posplošenimi izjavami ni izkazal, da bi bil zaradi berberske narodnosti diskriminiran v osnovni šoli ali kasneje, ko je iskal delo. Da govori in razume berberski jezik ter da je v izvorni državi imel zaposlitev, je nenazadnje navedel sam. Na to, da v Maroku ni zaslužil tako malo denarja, kaže njegova izjava, da je s privarčevanim denarjem deloma lahko kril tudi stroške za odhod iz Maroka.

Neutemeljen je tožbeni očitek, da izpodbijana odločba glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite nima razlogov in da je zato ni mogoče preizkusiti. To ne drži. Toženka se je pri presoji upravičenosti tožnika do statusa subsidiarne zaščite po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 opredelila do morebitne nevarnosti, ki bi mu grozila v primeru vrnitve v izvorno državo. Sodišče se v celoti sklicuje na razloge, podane v izpodbijani odločbi, kjer je bila tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Četudi bi bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjanja ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je tudi sicer dolžnost prosilca, da poda trditve o nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem in jih tudi izkaže. Zlasti mora trditi in nato tudi izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Tudi zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj tovrstnih trditev sploh ni podal.

Ob upoštevanju vsega navedenega je odločitev toženke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Skladno s prvim odstavkom tega člena lahko države članice določijo, da se, kadar pristojni organ na podlagi dejstev ugotovi, da prosilec poskuša nezakonito vstopiti ali da je nezakonito vstopil na ozemlje države članice iz varne tretje države iz odstavka 2, ne opravi obravnavanja ali ne opravi celovitega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in varnosti prosilca glede na njegove posebne okoliščine, kot je navedeno v poglavju II. Glede na drugi odstavek tega člena se za namene prvega odstavka tretja država lahko šteje kot varna tretja država, samo kadar: (a) je ratificirala in spoštuje določbe Ženevske konvencije brez kakršnih koli geografskih omejitev; (b) ima z zakonom predpisan azilni postopek ter (c) je ratificirala Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštuje njene določbe, vključno s standardi za učinkovita pravna sredstva. Tretji odstavek tega člena daje prosilcu možnost, da nasprotuje uporabi koncepta evropske varne tretje države z utemeljitvijo, da zadevna tretja država v njegovih posebnih okoliščinah ni varna. Četrti odstavek tega člena pa določa, da zadevne države članice v nacionalnem pravu v skladu z načelom nevračanja določijo načine izvajanja določb prvega odstavka in posledice odločb na podlagi teh določb, vključno z določitvijo izjem pri izvajanju tega člena zaradi humanitarnih ali političnih razlogov ali razlogov v zvezi z mednarodnim javnim pravom.