Jedro

Prenos dokaznega bremena je utemeljilo s tem, da je zoper posestnika nepremičnine moč dokazovati, da ni bil v dobri veri, z objavljenim stanjem v zemljiški knjigi. V zvezi z vprašanjem dokazovanja dobrovernosti posestnika v obdobju veljave Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (od 1.9.1980 do 1.1.2003) in pred tem v času veljavnosti ODZ (pred drugo svetovno vojno in po njej), pa je bila sodna praksa enotna in dosledna, da mora, ker se dobrovernost posesti domneva, tožena stranka to domnevo izpodbiti in je zato dokazno breme na njej.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožeča stranka A. B. je lastnik parcel št. 239/1, 360, 3577, 354 in 3578, k.o. O. do celote.“ Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 2.100 EUR stroškov prvostopenjskega in 455,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da naj bi bil lastnik petih parcel v katastrski občini O., na katerih je uveljavljal pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, odločitev pa argumentiralo s tem, da je tožniku sicer uspelo dokazati zahtevano priposestvovalno dobo in dejansko posest, ne pa tudi dobrovernosti posesti.

Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da je sodišče pri ponovnem sojenju v nasprotju s prejšnjo razveljavitveno odločbo pritožbenega sodišča, da mora izhajati iz dokaznega bremena na strani tožene stranke, dejansko izhajalo iz temeljnega načela zemljiškoknjižnega prava, da velja domneva, da kadar je lastnina vpisana v zemljiški knjigi, vsak tretji za to pravico ve. Pri tem pa je spregledalo, da tožnik ni tretji, temveč dobroverni posestnik obravnavanih nepremičnin. Nikoli ni bil v dvomu, da so nepremičnine njegove in ni preverjal njihovega lastninskega stanja v zemljiški knjigi, temveč je to storil šele tretji, in sicer D. M., ki se je z zemljiškoknjižnim stanjem dolžnika prvi seznanil. Po zmotnem stališču sodišča prve stopnje je mogoče nedobrovernost posestnika dokazovati z zemljiškoknjižnim stanjem, kar naj bi toženci uspešno izkazali s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov, dejansko pa je te izpiske predložil sodišču tožnik z namenom dokazovanja, da so toženci zemljiškoknjižni lastniki in ima interes za tožbo proti njim. Sicer pa toženci nedobrovernosti niti niso izkazovali s temi izpiski, temveč so tožnikovo dobrovernost skušali ovreči s trditvijo, da je tožnikov oče izkoristil odsotnost njihovih pravnih prednikov in si nepremičnine uzurpiral. V zvezi s prispevkom J. Z., na katerega se sodišče v obrazložitvi sklicuje, pritožba opozarja, da je bil objavljen pred osmimi leti, v obravnavanem primeru pa je predmet dokazovanja lastninska pravica na nepremičninah, kupljenih pred skoraj 80 leti in je od njihovega priposestvovanja preteklo že 50 let. Sodišče je očitno zanemarilo okoliščino, v katerem obdobju so bile nepremičnine kupljene in priposestvovane. V preteklosti je sodna praksa široko dopuščala zunajknjižne pridobitve lastninske pravice in s tem pripomogla k temu, da zemljiška knjiga v zavesti Slovencev ni imela tiste vloge, ki bi jo v urejenem sistemu stvarnega prava morala imeti. Tožnikovemu očetu ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti, ko je po prvi svetovni vojni sklenil prodajno pogodbo in prevzel nepremičnine v posest, misleč, da so s tem njegove. Tako so mnogi ravnali še desetletja kasneje. Tudi priča M. je povedala, da so se po prvi svetovni vojni sklepale različne kupčije glede nepremičnin in da je takrat ostajalo marsikaj neurejeno ter je imel tudi sam težave z eno parcelo. Zato je obravnavane nepremičnine priposestvoval že tožnikov oče, ki jih je imel v dobroverni posesti od približno leta 1930 dalje, ne glede na to pa jih je priposestvoval samostojno tudi tožnik. V sklepu o dedovanju, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, niso navedene posamične parcele, temveč le zemljiškoknjižni vložki, ljudje pa so v zapuščinskih postopkih sodiščem zaupali, da bo vse uredilo pravilno. Zato je ravnal s povprečno skrbnostjo, ko je zaupal vsebini sklepa o dedovanju po očetu. Sam ni posebej preverjal številk v zemljiški knjigi in je bil torej v opravičljivi zmoti glede lastništva parcel, za katere je mislil, da jih je podedoval po očetu, skupaj z ostalimi nepremičninami. Ker sodišče ni upoštevalo dejstva, da so bile nepremičnine priposestvovane še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika in sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi, je celo kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom. Glede argumentov o listini, ki naj bi izkazovala veljavni pravni posel, pritožba opozarja, da je razumljivo, da po več kot 70-ih letih tožnik take listine nima, medtem je divjala druga svetovna vojna, pa tudi sicer bi tožnik moral po prej veljavnih predpisih listino o pravnem poslu predložiti le, če bi zatrjeval zakonito dobroverno posest, za katero je veljala krajša, desetletna priposestvovalna doba. Glede obrazložitve sodišča, da naj bi tožnik trdil, da se je o prodaji dogovarjal izključno s F. M., sestra pa da je navedla, da je bil nakup opravljen od F. in njegove matere, pritožba opozarja, da je ugotovitev sodišča v nasprotju z zapisom na tretji strani sodbe, da se je tožnik o nakupu nepremičnin pogovarjal izključno s F., ki je urejal stvari tudi za svojo ženo (pooblaščenka je namreč sklepala, da je bila M. F. žena, namesto pravilno mama). Zato je argument sodišča, da je nepojasnjeno, ali so bila zemljišča morda kupljena le od enega solastnika, neprepričljiv. Zlasti pa ta argumentacija ni na mestu, če se upošteva, da sodišče tožniku ni omogočilo biti zaslišan kot stranka, tožbene navedbe pa predstavljajo le posredovanje informacij, ki jih je pooblaščenka povzela iz razgovora s tožnikom, ne pa njegovega neposrednega zaslišanja, kjer bi se morebitna neskladja lahko razjasnila. Ker gre za nakup nepremičnin pred več kot 70-imi leti, bi o zadevi najbolj verodostojno izpovedali starejši ljudje, zlasti tožnik in priči B. M. in M. T., v zvezi s katerimi je bilo v postopku predlagan zavarovanje dokazov s takojšnjim zaslišanjem, vendar sodišče predloga ni upoštevalo, tako da tožnik sedaj zaradi demence več ni zmožen zaslišanja, obe priči pa sta umrli. Neumestna je tudi argumentacija o tem, kako so tožnikovi pravni predniki lahko gradili hišo in obenem še kupili zemljišče, medtem ko naj bi toženčevi za gradnjo najeli kredit. Sodišče ne upošteva različnega socialnega stanja posameznih družin. Tudi v zvezi z zapuščinskim postopkom po tožnikovem dedu pritožba opozarja na neprepričljivo argumentacijo sodišča, saj je bilo v zapuščinskem postopku po njem ugotovljeno, da ni imel nepremičnin, zaradi česar ne preseneča dejstvo, da so dediči zatrdili, da je imel v lasti le tiste, ki naj bi bile nacionalizirane. Izpoved priče D. M. pa je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, vendar zanemarilo njegovo izpoved, da so po prvi svetovni vojni obstajale različne kupčije in da takrat ni bilo vse papirnato urejeno, saj je imel tudi sam težave z eno parcelo. Logična in objektivna ocena celotne izpovedi te priče vodi do zaključka, da so tako tožnik, kot tudi njegovi družinski člani in sosedje ter imenovana priča utemeljeno mislili, da je lastnik nepremičnin tožnik oziroma njegova družina. Namesto takega zaključka pa sodišče z mnogo domišljije zaključi, da je B. A. zato, ker je hotel priči nekaj pojasniti, očitno vedel, da nekaj ni v najlepšem redu z lastništvom teh parcel. Priča M. T. – tožnikova 70-letna sestra, ki za obravnavana zemljišča nima nikakršnega interesa, je natančno in prepričljivo povedala, da so pravni predniki tožencev – oče F. in njegova mama prodali njenemu očetu kos zemljišč zato, ker so potrebovali denar za hišo v S. Po tej prodaji je F. še vedno hodil k njenemu očetu in so bili prijatelji. Poudarila je, da je F. mama kasneje izjavila, da če ne bi tako potrebovali denarja, tiste zemlje ne bi nikoli prodali. Prepričljiva je bila izpoved tožnikove žene A. B., skladna pa celo izpoved tožencev, da so se iz L. odselili 1920 in odtlej niso imeli potrebe po obdelovanju zemljišč na K. Na podlagi vestne dokazne ocene bi sodišče zato moralo šteti za dokazane naslednje bistvene okoliščine: da je tožnikov oče po prvi svetovni vojni kupil od pravnih prednikov tožencev - očeta F. in stare matere M., sporne parcele, da je te nepremičnine od nakupa dalje uživala tožnikova družina, da so toženci vedeli za to uporabo vedeli in je bila torej posest vidna navzven, da niso nikoli zahtevali izročitve zemljišča, da je bil oče in za njim tožnik utemeljeno prepričan, da so parcele njegove, saj je bilo znano, kdaj in od koga so bile kupljene ter da ni bilo potrebe po preverjanju zemljiškoknjižnega stanja. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato bil edini pravilni materialnopravni zaključek, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah s priposestvovanjem. Neprepričljiva je tudi argumentacija sodišča v zvezi s plačilom davkov, češ da so sporna zemljišča opredeljena kot nepozidana stavbna zemljišča in kmetijska zemljišča in zato niso oproščena davkov. Iz izpovedi tožnikove sestre in drugih prič namreč izhaja, da so bila ta zemljišča v naravi neplodna, da so tožnikovi odstranjevali s parcel kamenje in navozili veliko zemlje, zato njihova sedanja opredelitev za odločitev ni relevantna. Po mnenju pritožbe je sodba neustrezno argumentirana, zato predlaga njeno spremembo, tako da tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno zapisalo odločilno izhodišče, iz katerega je potrebno izhajati v tem sporu, in sicer da se posestnikova dobrovernost domneva in da je dokazno breme o tem, da je posestnik vedel ali moral vedeti, da ni upravičen do posesti, na strani njegovega nasprotnika, pa je v nadaljevanju dokazno breme zmotno prevalilo na tožečo stranko. Ta prenos dokaznega bremena je utemeljilo s tem, da je zoper posestnika nepremičnine moč dokazovati, da ni bil v dobri veri, z objavljenim stanjem v zemljiški knjigi. Prav to pa naj bi s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov uspešno izkazovali v obravnavanem primeru toženci, pri tem pa je še navedlo, da se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal pravnih dejstev in pravic, ki so vpisana v zemljiški knjigi in da je to bistvo materialnega publicitetnega načela. Ta argumentacija prvostopenjskega sodišča pa, kot utemeljeno opozarja pritožba, prezre, da je tožnik uveljavljal posest že od 20-ih let prejšnjega stoletja dalje, da je sodišče obstoj take posesti tudi ugotovilo, saj je zaključilo, da je tožnik izkazal posest, ki traja že izpred druge svetovne vojne, več kot 60 let (četrti odstavek na tretji strani izpodbijane sodbe) ter da so v preteklosti veljale povsem drugačne družbenoekonomske razmere in drugačno razumevanje pomena zemljiške knjige kot v novejšem obdobju, predvsem po letu 2003, ko je stopil v veljavo Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002) in novi Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1, Uradni list RS, št. 58/2003) oziroma v obdobju priprave spremenjene zakonodaje. Na slednje se tudi nanaša članek Jana Zobca, Priposestvovanje in zemljiška knjiga, objavljen v Pravni praksi 20.12.2001, ki predstavlja rešitve predloga Stvarnopravnega zakonika. Tožba pa je bila v obravnavani zadevi vložena že 25.3.2002 in v njej se je tožnik skliceval na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem že v obdobju veljavnosti pravnih pravil ODZ in ZTLR.

V zvezi z vprašanjem dokazovanja dobrovernosti posestnika v obdobju veljave Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (od 1.9.1980 do 1.1.2003) in pred tem v času veljavnosti ODZ (pred drugo svetovno vojno in po njej), pa je bila sodna praksa enotna in dosledna, da mora, ker se dobrovernost posesti domneva, tožena stranka to domnevo izpodbiti in je zato dokazno breme na njej (na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/2000, 590/2007, 225/99, itd) . V letu 1975 pa je bilo celo sprejeto stališče tedanjega Zveznega sodišča, da „na oporečnost posestnika kot oviri za pridobitev lastnine s priposestvovanjem ni mogoče sklepati na podlagi same okoliščine, da je kot lastnik sporne nepremičnine v zemljiški knjigi vpisan nekdo drug, temveč mora tisti, ki se na nepoštenost sklicuje, to tudi dokazati“. Glede na to, da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena marca 2002, v njej pa se zatrjuje posest od dvajsetih let prejšnjega stoletja dalje, je torej očitek pritožbe, da bi sodišče moralo pri odločitvi izhajati iz tedanjih razmer in tedanje sodne prakse, povsem na mestu.

Tudi nadaljnji argumenti prvostopenjskega sodišča, s katerimi je utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka, so nelogični in neprepričljivi. Prvi od teh je, da iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za sporne nepremičnine ne izhaja noben prepis ali zaznamba, ki bi izkazovala prenos lastništva na tožnikova prednika. Ta argument je nelogičen, saj prav zaradi odsotnosti vpisov v zemljiški knjigi tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Neobstoj listine o pravnem poslu pa prav tako sam po sebi ne predstavlja zanesljive okoliščine, na podlagi katere je mogoče sklepati, da ta listina niti ni bila sestavljena, še manj pa, da odsotnost take listine negira sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporne nepremičnine.

Sodišče svoj dvom o tem, od koga in v kakšnem deležu naj bi bila zemljišča kupljena, argumentira s tem, da naj bi tožnik izrecno navedel, da se je o prodaji dogovarjal izključno s F., zemljiškoknjižna lastnika spornih zemljišč pa sta bila tako F. M., kot M. M., vsak do 1/2. Ta obrazložitev je zavajajoča, saj v tožbi ni bilo navedeno, da naj bi se tožnikov oče o nakupu pogovarjal izključno s F. M., temveč le, da je pred drugo svetovno vojno kupil nepremičnine od pravnega prednika tožencev F. M., v pripravljalni vlogi z dne 11.1.2005 pa je beseda „izključno“ vezana na dogovarjanje F. tudi v imenu žene, namesto pravilno matere. Ta napačen zapis v vlogi, sestavljeni po pooblaščenki, zato ni v nasprotju z nadaljnjo trditvijo, da sta ob skupnem odhodu v Italijo v resnici prodajala zemljišče tako F. M. kot njegova mati M. M., ki sta bila solastnika zemljišč. Pritožba zato v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je šlo tu za tožbene navedbe, ki predstavljajo posredovanje informacij, ki jih je pooblaščenka povzela iz razgovora s tožnikom, da pa je bilo predlagano tudi njegovo neposredno zaslišanje, pri katerem bi se morebitna neskladja, če je sodišče štelo, da so podana, lahko razjasnila. V konkretnem primeru pa tožnikovega zaslišanja več ni bilo mogoče opraviti zaradi njegove demence, čeprav je njegova pooblaščenka že leta 2004 predlagala prednostno reševanje zadeve s sklicevanjem na starost in bolezen tožnika ter leta 2006 predlagala njegovo zaslišanje v postopku zavarovanja dokazov (skupaj z zaslišanjem dveh starejših prič), nato pa še trikrat predlagala sodišču, naj izpelje narok z zavarovanjem dokaza.

V zvezi z izpovedbo priče M. T. – tožnikove sestre, sodišče navaja, da bazira v celoti na pripovedovanju, saj je bila v času nakupa še premlada oziroma nerojena in da se 11 let starejši tožnik dogodkov bolje spomni, vendar, kot je bilo prej obrazloženo, je tožnikova demenca, ker narok za zavarovanje dokazov ni bil izpeljan, preprečila njegovo zaslišanje, sodišče pa je prezrlo, da so tudi toženci rojeni po letu 1920 (prvi toženec je bil star ob zaslišanju 79 let, druga toženka 74 let in tretja toženka 83 let), kar pomeni, da glede njihove izpovedbe velja enak pridržek zaradi odsotnosti neposrednega zaznavanja. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je bila bistvena vsebina njihovih izpovedi, da njihov oče in babica nepremičnin nista prodala, ker bi sicer bili s tem seznanjeni. Odkar se je namreč njihova družina odselila, potrebe po obdelovanju zemljišč na K. niso imeli, zatem pa so redko sploh bili na stari domačiji, občasno jo je obiskoval le njihov oče. Nadaljnje dejstvo, iz katerega sodišča sklepa, da zemljišča tožene stranke niso bila prodana, temveč zapuščena, je, da so prebivalci vasi po prvi svetovni vojni dobili državno denarno pomoč za ponovno izgradnjo hiš ter da je družina tožeče stranke lahko zgradila novo hišo, zatem pa naj bi še kupila in drago plačala zemljišče tožencev, le-ti pa naj bi poleg državnega denarja za novogradnjo potrebovali še dodatni kredit, kar naj bi bilo nelogično. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja na neustreznost argumenta, saj ne upošteva konkretnih premoženjskih razmer vsake od družin.

Tudi na podlagi zapuščinskih spisov po pok. M. B., dedu tožnika, po katerem se je zapuščinski postopek izpeljal leta 1965, čeprav je umrl že leta 1929 in po pokojnem tožnikovem očetu J. B., ki je umrl leta 1983, sodišče sklepa na nedobrovernost tožnika. Ugotovitev, da so dediči pok. M. B. že leta 1965 s tem, ko so zatrjevali, da je bil pokojni lastnik nepremičnin, čeprav tega niso izkazovali zemljiškoknjižni podatki, izkazali svoje zavedanje o pomenu in učinkih zemljiške knjige in s tem posredno na svojo nedobrovernost v zvezi z obravnavanimi nepremičninami, po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne omogoča sprejema dokaznega zaključka, kot ga je v zvezi s tem napravilo sodišče prve stopnje. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je bil namreč v tedanjem obdobju podatkom zemljiške knjige pripisan bistveno manjši pomen kot po letu 2000. Podobno velja glede zapuščinskega spisa po pokojnem tožnikovem očetu J. B., po katerem je bilo predmet dedovanja več nepremičnin v katastrski občini O., v sklepu o dedovanju pa zajeti le zemljiškoknjižni vložki, ne pa tudi posamične parcele. Res so bili v spisu tudi posestni listi, kar pa ne dokazuje dejanskega preverjanja dedičev, ali so v posestnem listu zajete vse parcele, ki jih je imela družina tožnika v dejanski posesti, pa tudi če bi bilo mogoče v zvezi s tem pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju skrbnosti, je potrebno opozoriti, da je tožnikov oče umrl leta 1983, ko je 20-letna priposestvovalna doba že zdavnaj potekla.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitev sodbe korektno povzelo celotno izpoved priče D. M., tožnikovega soseda, ki je jasno izpovedal, da je glede spornih zemljišč menil, da so v lasti tožnikove družine, ki jih je obdelovala odkar pomni in da je bil prav on tisti, ki je po pregledu zemljiškoknjižnih podatkov, ko je urejal gradbeno dokumentacijo, ugotovil, da so zemljiškoknjižni lastniki zemljišča, na katerega meji, toženci. Priča je tudi potrdila in tudi to sodišče povzema v obrazložitev sodbe, da ji je poznano, da so po prvi svetovni vojni obstajale različne kupčije, da morebitni prenosi, kadar je do njih prišlo, niso bili ustrezni in da ima tudi sam z eno parcelo težave, ta del izpovedi pa nedvomno potrjuje zgoraj naveden pomen zemljiškoknjižnih listin in zemljiškoknjižnih podatkov v zavesti ljudi v preteklem obdobju. Sodišče v tem delu izpovedi priče v celoti verjame, nato pa v nasprotju z zgoraj navedenim zaključi, da taka izpoved dokazuje le dolgoletno posest tožnika, ki v postopku niti ni bila sporna. Iz nadaljnje izpovedi M., da mu je potem, ko je tožnika seznanil z dejanskim zemljiškoknjižnim stanjem, tožnik začel „nekaj razlagati“, sodišče sklepa na zavedanje tožnika, da nekaj ni v najlepšem redu z lastništvom teh zemljišč, kar pa je zaključek, ki ga je sodišče naredilo mimo izpovedbe, ki je povzeta na zapisnik o zaslišanju in je zato neprepričljiv.

Tudi okoliščino, da tožnikova družina za sporna zemljišča ni plačevala davka, sodišče šteje kot eno pomembnejših, ki naj bi kazala na tožnikovo nedobrovernost, saj naj ne bi bilo razloga za njihovo prepričanje, da je zemljišče davka oproščeno, ker so na drugi strani toženci dostavili dokazilo, da imajo v zvezi s temi nepremičninami davčne obveznosti poravnane. Vendar tudi ta argument ne more biti odločilen ob pojasnilu tožnikov, da so zemljišča dolga leta sami kultivirali in zato neplačilo davka ni predstavljalo razloga za dvom o njihovem lastništvu.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na napačno prevaljenem dokaznem bremenu ter nepravilnem posrednem (indičnem) sklepanju, saj je, kot je bilo zgoraj obrazloženo, glede na izkustvena pravila in pravila logičnega mišljenja sodišče napravilo napačni dejanski zaključek, da sta tožnik in njegov pravni prednik vedela oziroma mogla vedeti, da nista upravičena do posesti in v nadaljevanju zato tudi napravilo napačen materialnopravni sklep, da njuna posest ni bila dobroverna. V posledici tega je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka nepravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, ker tožena stranka ni uspela izpodbiti dobrovernosti posesti tožnikove družine, spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku na ugotovitev, da je tožnik lastnik v tožbenem zahtevku navedenih parcel v katastrski občini O. (četrta alinea 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zaradi spremenjene sodbe, ki je pokazala, da je v postopku uspel tožnik in ne tožena stranka, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. čl. ZPP odločiti tudi o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Stroške prvostopenjskega postopka je na podlagi stroškovnika z dne 19.11.2008 (listovna številka 217 spisa) in na podlagi zahteve za povrnitev stroškov z dne 29.9.2009 odmerilo na: 3.750 točk odvetniške nagrade po veljavni odvetniški tarifi (sestava tožbe 300 točk, prva pripravljalna vloga 400 točk, predlog za zavarovanje dokazov 50 točk, pet obrazloženih urgenc po 20 točk - skupaj 100 točk, zastopanje na naroku 4.12.2007 400 točk, trajanje naroka 200 točk, zastopanje na naroku 4.7.2008 100 točk, trajanje naroka 50 točk, zastopanje na naroku 2.10.2008 200 točk, trajanje naroka 200 točk, vloga z dne 6.10.2008 200 točk, zastopanje na naroku 11.11.2008 200 točk, trajanje 600 točk, narok 19.11.2008 200 točk in trajanje 150 točk ter narok 29.9.2009 400 točk), 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV, kar znese nadaljnjih 825 točk, oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR skupaj 2.100 EUR. Zahtevek za povrnitev stroškov sodnih taks, pričnin in izvedenin ni bil specificiran.

Glede na uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku pa ji je potrebno priznati tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer za sestavo pritožbe 500 odvetniških točk, materialne izdatke 2% ter 20 % DDV točk, skupaj 610 točk ali 280 EUR ter 175,26 EUR stroškov sodne takse za pritožbo, kar pomeni, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki skupaj 455,26 EUR stroškov pritožbenega postopka.