Jedro

Odlok v delu, v katerem kategorizira kot javno pot del parcele 70 k.o. ..., posega v lastnino tožnika. Ustavno sodišče je v tovrstnih zadevah po opravljenem tehtanju javne koristi in posega v lastninsko pravico več let dajalo prednost javni koristi in posledično izdajalo ugotovitvene odločbe, s katerimi je ugotovilo neustavnost odlokov in določalo način izvršitve, po katerem bi morale občine ugotovljeno neustavnost odpraviti tako, da bi v določenem roku z lastniki zemljišč sklenile pravni posel ali izpeljale postopek razlastitve. Ker občine odločb niso spoštovale, je prakso spremenilo tako, da je odloke pričelo razveljavljati. Glede na jasno prakso Ustavnega sodišča glede tega vprašanja sodišče zaključuje, da je tudi konkretni Odlok neustaven.

Pri iskanju ustavno skladne razlage upoštevnih zakonskih določb se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. V skladu s tem načelom je sodišče tudi razlagalo prej citirane določbe ZEN in ZCes-1. Enako kot v zadevi II U 344/2014 z dne 25. 2. 2015 je štelo, da sta 13. in 14. člen ZCes-1 lahko namenjena določitvi in označitvi meje ceste na zahtevo upravljavca ceste le v primeru, ko je ta v lasti upravljavca ceste, vendar meja ni določena oziroma označena. Zato se sodišče strinja s tožnikom, da bi bila občina lahko upravičeni predlagatelj postopka evidentiranja sprememb v katastru le na podlagi petega odstavka 48. člena ZEN, to je, če bi sprožila postopek razlastitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Murska Sobota št. 02112 - 189/2016 - 2 z dne 15. 3. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 130. člena Zakona o upravnem postopku, odločila, da se združi več upravnih zadev, ki se vse nanašajo na postopek evidentiranja urejenih mej in parcelacije ceste, ležeče v katastrski občini ... Z odločbo pa je odločila, da se kot urejena evidentira meja parcel 70, 208, 210 in 225 s sosednjimi parcelami 209, 214/2 in 1790, vse k.o. ... (v 1. točki izreka). V 2. točki izreka sledi odločitev, da se ukinejo parcele 70, 208, 219, 216/3, 225 ter nastanejo nove parcele 70/1, 70/2, 208/1, 208/2, 210/1, 210/2, 216/5, 216/6, 225/1, 225/2 in 225/3, vse k.o. ... Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenih mej na podlagi 13. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) vložila Občina A. Ugotavlja, da je bil zahtevi priložen ustrezen elaborat, katerega vsebino predpisujeta Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru in da je bila lastnikom nepremičnin dana možnost udeležbe na mejni obravnavi. Vse stranke so v zapisniku mejne obravnave podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Zato je prvostopenjski organ odločil, da podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo evidentiranje urejenih meja v katastru.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 19. 8. 2016 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa. Navaja, da je postopek potekal v skladu z določbami 13. in 14. člena ZCes-1. Meja se je določala po zunanjem robu cestnega sveta. Nenavzočnost vabljenih strank ali njihovo nestrinjanje z določitvijo meje po zunanjem robu cestnega sveta ne zadrži izdaje odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru. Pri tem se je tožnik mejne obravnave udeležil in se z ureditvijo meja in parcelacijo parcele 70 k.o. ... strinjal, seznanjen je bil tudi z vsebino zapisnika, kar je potrdil s svojim podpisom.

3. Tožnik v tožbi navaja, da ni sporno, da nepremičnini parc. št. 70 in 70/2, obe k.o. ... predstavljata del površin občinske ceste, ki je z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. kategorizirana kot javna pot št. odseka ... (v nadaljevanju Odlok). Vendar meni, da Občina Rogašovci ni aktivno legitimirana za vlaganje zahteve za izvedbo postopka urejanja in spreminjanja mej po 13. členu ZCes-1. Številne odločbe Ustavnega sodišča namreč jasno kažejo, da so občinski odloki v delu, v katerem se nanašajo na kategorizacijo javne ceste, ki teče po zasebnem zemljišču, neustavni. Odlok o kategorizaciji je neskladen z 69. členom Ustave, saj na zemljiščih v zasebni lasti kategorizira javno pot in zaradi kategorizacije nedopustno posega v lastninsko pravico tožnika, s čimer je kršen 33. člen Ustave. Ker je Odlok neustaven, pa občina ne more biti predlagatelj po 13. členu ZCes-1. Občina bi morala sprožiti postopek razlastitve, in šele z uvedbo tega postopka bi lahko kot razlastitveni upravičenec izvajala parcelacijo, in sicer na podlagi petega odstavka 48. člena ZEN. Podrejeno in iz previdnosti pojasnjuje, da je na mejni obravnavi sodeloval in je podpisal zapisnik, vendar ni podal soglasja o poteku obravnavane meje. Tožnik ni bil seznanjen z elaboratom oziroma se je z njim seznanil šele, ko je bil priloga izpodbijane odločbe, pri čemer je grafični prikaz nerazumljiv, saj je skica v črno beli barvi. Predlaga, da sodišče izpodbijana sklep in odločbo prvostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovno odločanje, ter odloči, da mu mora toženka povrniti stroške postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi strankam z interesom, katerim bi bila odprava izpodbijanega akta lahko v škodo. Na tožbo je odgovorila Občina A., ki navaja, da je bil tožnik pobudnik parcelacije, ker je mnenja, da po njegovih parcelah poteka javna pot. Hotel je, da občina zahteva odmero dela parcele, po kateri poteka pot in odmerjeni del odkupi. Tožnik je sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice vezal na vključitev te zahteve v pogodbo.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik izpodbija tudi sklep o združitvi postopkov. Vendar je glede na njegov pravni interes, ki izhaja iz ugovorov v tožbi, in ob upoštevanju 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) štelo, da po vsebini dejansko izpodbija odločitev, zajeto v odločbi. Po 2. členu ZUS-1 se namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Tudi po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o združitvi postopkov je procesni sklep, ki v pravni položaj tožnika ne posega, postopek pa z njim tudi ni končan.

8. Po oceni sodišča je relevantno dejansko stanje med strankami postopka nesporno, tj. da je tožnik lastnik nepremičnine 70, ki je bila deljena v 70/1 in 70/2, ter parcele 214/2, vse k.o. ... in da po delih parcele 70 k.o. ... v naravi poteka javna pot, kategorizirana z Odlokom. Sporno je, ali je bila občina na podlagi 13. in 14. člena ZCes-1 upravičena zahtevati evidentiranje parcelacije in meje ceste v zemljiškem katastru.

9. Po prvem odstavku 48. člena ZEN se nove parcele, nastale s parcelacijo, in njihove meje evidentirajo v zemljiškem katastru [...] na zahtevo lastnika oziroma druge osebe, ki ima po zakonu pravico zahtevati parcelacijo. Po prvem odstavku 28. člena ZEN se postopek evidentiranja urejene meje uvede na zahtevo lastnika parcele, tretji odstavek tega člena pa določa, da se lahko uvede tudi na zahtevo državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih subjektov, če tako določa zakon. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi zahteve upravljavca ceste in se sklicuje na 13. člen ZCes-1 v povezavi s prej citiranima tretjim odstavkom 28. in prvim odstavkom 48. člena ZEN. Postopki urejanja in spreminjanja meje za določitev meje ceste in postopki za določitev meje ceste ter evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru se namreč po določilu petega odstavka 13. člena ZCes-1 izvedejo na podlagi zahteve upravljavca ceste ali lastnika parcele, v primeru gradnje nove ceste pa na zahtevo pravne ali fizične osebe, ki je investitor po zakonu, ki ureja graditev objektov. Sodišče se je zato moralo opredeliti do vprašanja, ali je 13. člen ZCes-1 res lahko podlaga za to, da lahko upravljavec cest zahteva evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru glede parcel, ki niso last upravljavca ampak drugih oseb.

10. Odlok v delu, v katerem kategorizira kot javno pot del parcele 70 k.o. ..., posega v lastnino tožnika. Ustavno sodišče je v tovrstnih zadevah po opravljenem tehtanju javne koristi in posega v lastninsko pravico več let dajalo prednost javni koristi in posledično izdajalo ugotovitvene odločbe, s katerimi je ugotovilo neustavnost odlokov in določalo način izvršitve, po katerem bi morale občine ugotovljeno neustavnost odpraviti tako, da bi v določenem roku z lastniki zemljišč sklenile pravni posel ali izpeljale postopek razlastitve.1 Ker občine odločb niso spoštovale, je prakso spremenilo tako, da je odloke pričelo razveljavljati.2 Glede na jasno prakso Ustavnega sodišča glede tega vprašanja sodišče zaključuje, da je tudi konkretni Odlok neustaven.

11. Po 125. členu Ustave so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavno skladne razlage upoštevnih zakonskih določb se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo.3

12. V skladu s tem načelom je sodišče tudi razlagalo prej citirane določbe ZEN in ZCes-1. Enako kot v zadevi II U 344/2014 z dne 25. 2. 2015 je štelo, da sta 13. in 14. člen ZCes-1 lahko namenjena določitvi in označitvi meje ceste na zahtevo upravljavca ceste le v primeru, ko je ta v lasti upravljavca ceste, vendar meja ni določena oziroma označena. Zato se sodišče strinja s tožnikom, da bi bila občina lahko upravičeni predlagatelj postopka evidentiranja sprememb v katastru le na podlagi petega odstavka 48. člena ZEN, to je, če bi sprožila postopek razlastitve. To bi lahko storila na dva načina, in sicer po rednem postopku razlastitve, urejenem v Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ali, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, po posebnem postopku razlastitve, urejenem v še vedno veljavnih prehodnih določbah 19. b člena Zakona o javnih cestah. V teku postopka razlastitve lahko upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka ureditve mej, parcelacije, merjenj in drugih pripravljalnih dejanj (101. člen ZUreP-1). Šele z uvedbo tega postopka bi lahko kot razlastitveni upravičenec izvajala parcelacijo, in sicer na podlagi petega odstavka 48. člena ZEN. Določilo 4. člena Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice z dne 26. 10. 2012, na katerega se sklicuje Občina A., tega ne spremeni, ampak potrjuje. Zemljiškoknjižno stanje je namreč mogoče urediti, ko je izvedena razlastitev, seveda pa mora razlastitveni upravičenec razlastitvenemu zavezancu plačati odškodnino. Pri tem sodišče še dodaja, da bo po četrtem odstavku 199. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) zahtevo za razlastitev lahko podal tudi razlastitveni zavezanec, ki ima zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremičnini omejeno.

13. S tožbenimi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja podrejeno, se sodišče ni ukvarjalo, saj je tožbi ugodilo že iz razloga, katerega uveljavlja primarno.

14. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani prvostopenjski akt odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, v katerem je organ po četrtem odstavku tega člena vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

15. Tožnik ima pravni interes za vložitev tožbe zoper del odločbe, ki posega v njegov pravni položaj. Četudi sta v njegovi lasti zgolj parceli 70 in 214/2, obe k.o. ..., pa je sodišče odločbo odpravilo v celoti, saj se parcela 70 k.o. ... stika z vsemi ostalimi parcelami, navedenimi v izreku odločbe.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika sta v postopku zastopala odvetnika, zato se jima priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 npr. odločbe U-I-129/03 z dne 17. 2. 2005, U-I-335/05 z dne 10. 10. 2007 2 npr. odločbe U-I-75/11 z dne 6. 7. 2011, U-I-26/12 z dne 13. 6. 2013, U-I-21712 z dne 6. 6. 2013 3 U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014