Jedro

Z navedbami, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da bi se sodišče dokazno moralo bolj ukvarjati z izpovedbo oškodovanke, z napakami, ki so se pojavile v postopku in da je obsojencu kazen previsoko odmerjena, vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.11.1999 je bil obs. A.H. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ ter obsojen na tri leta in šest mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je bil v izrečeno kazen vštet čas, ki ga je od 10.08.1997 od 03.10 ure do 10.08.1997 do 20.00 ure prebil v priporu. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.03.2000 zavrnilo pritožbe obsojenčevih zagovornikov in državnega tožilca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik D.P. iz C., je priporočeno po pošti dne 16.05.2000 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in odločbe o kazni.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil A.H. preko svojega odvetnika D.P. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.01.1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 21.03.2000, ni utemeljena. V zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedeno, katero kršitev kazenskega ali procesnega zakona naj bi sodišče zagrešilo. Zahteva za varstvo zakonitosti izključno komentira odločitev sodišča v zvezi z dejanskim stanjem obravnavanega kaznivega dejanja.

Zatrjevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih ni opredelil glede tega, katere konkretne kršitve naj bi bile podane. Očitek kršitve kazenskega zakona tudi ni obrazložen. Zato zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbo, da sodišče preverja izpovedbe oškodovanke s kazensko ovadbo in uradnimi zaznamki policije, ki niso dokaz v kazenskem postopku, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Pri tem ne pojasni, katero konkretno kršitev s tem uveljavlja, ali kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ali kršitev 2. odstavka 371. člena istega zakona. Prva kršitev ni podana, ker se izpodbijana pravnomočna sodba ne opira na izpovedbe, za katere je z zakonom določeno, da se na njih ne more opirati (1. odstavek 83. člena ZKP) ali na obvestila, ki bi morala biti po 3. odstavku 83. člena ZKP izločena iz spisov (5. odstavek 83. člena ZKP).

Iz obrazložitve napadene pravnomočne sodbe povsem jasno sledi, da jo sodišče glede odločilnih dejstev opira na izpovedbo ošk. S.V., dane preiskovalnemu sodniku dne 11.11.1997 ter na ostale izvedene dokaze. Pri presoji verodostojnosti oškodovankine izpovedbe se sodišče sicer sklicuje na njeno izjavo, zapisano v kazenski ovadbi, ki jo je vložila dne 09.08.1997. Po vsebini je izjava skladna z njeno pred preiskovalnim sodnikom dano izpovedbo. Sodišče je v razlogih sodbe (6. stran prvostopne sodbe) navedlo, da ocenjuje kot verodostojno izpovedbo oškodovanke, dano na zaslišanju dne 11.11.1997 ter pojasnilo, da takšen zaključek potrjujejo izpovedbe dr. V.W. in E. ter R.V., dane v preiskavi. Glede na takšno postopanje sodišča ni mogoče zaključiti, da je odločilna za oceno oškodovankine izpovedbe njena izjava, zapisana v kazenski ovadbi in tudi ne, da se sodba opira le na to izjavo. Zato, in ker zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja konkretno, na katere uradne zaznamke policije naj bi se pravnomočna sodba še opirala in ker ne obrazloži, zakaj je zatrjevana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe, tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Z izvajanji, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da bi se sodišče dokazno moralo bolj ukvarjati z izpovedbo oškodovanke in z napakami, ki so se pojavile v postopku, in da je obsojencu zaradi njegove dosedanje nekaznovanosti kazen previsoko odmerjena, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. A.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.