Jedro

Silobran varnostnika in siceršnjo uporabo prisilnih sredstev z njegove strani, je potrebno presojati tudi v skladu z ZZasV-1.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 50% tožnikove škode.

II. V preostalem delu, glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 50%, se pritožba tožeče stranke zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

III. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) naložilo, da prvo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrne pravdne stroške.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ju pritožba utemeljuje z nejasnostjo, dvoumnostjo in nerazumljivostjo sodbenih razlogov, nista podani. Do postopkovne kršitve iz 14. točke namreč pride, če sodba sploh nima razlogov oziroma so ti tako nerazumljivi, protislovni ali nesmiselni, da z njimi dialog in polemika niti nista mogoča. Izhajajoč iz pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, je pravico do pritožbe zoper razloge izpodbijane sodbe mogoče uresničiti. Kršitev postopka iz 15. točke, tako imenovana protispisnost, ki je sicer podana, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, pa ne obstoji že zato, ker pritožba nepravilnega prenosa določenega podatka iz listinskega gradiva v sodbo niti ne očita.

5. V utemeljitev postopkovnih kršitev pritožba še navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe tožnika in izpovedb prič, ki jih je ta predlagal, ter da so posamezne ugotovitve sodišča (glede groženj in glede fizičnega obračuna) v nasprotju s trditveno podlago strank. Ker pritožba s temi navedbami pravzaprav očita, da je zaradi opustitve oziroma zmotne dokazne ocene dejansko stanje zmotno ugotovljeno, se izkaže, da so ti očitki usmerjeni v kritiko dejanskega stanja in bo na njih odgovorjeno v nadaljevanju.

6. Pritožba izpodbija pravilnost in popolnost ugotovitev o tožnikovem pretepanju z varnostnikom, tožnikovih grožnjah ter varnostnikovem upravičenju uporabe fizične sile. Z argumentom, da dokazna ocena ni popolna oziroma da je zmotna, ter hkratnim podajanjem svojega videnja zadeve in oceno izvedenih dokazov, pravilnosti izpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Sprva zato, ker z lastno dokazno oceno pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti. Nadalje pa tudi zato, ker iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ocenilo vse izvedene dokaze in napravilo njihovo prepričljivo dokazno oceno. Pomisleki pritožbe, da zaključki te dokazne ocene niso pravilni, na nasprotno samo po sebi ne morejo kazati. Nenazadnje tudi zato, ker je del dogajanja med tožnikom in varnostnikom sodišče prve stopnje ugotovilo tudi iz fotografij video posnetka nadzorne kamere, ne pa zgolj na podlagi izpovedb, kot to navaja pritožnik. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se tako ni izkazal za utemeljenega.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - drugi toženec je imel pri prvem tožencu zavarovano odgovornost iz dejavnosti varovanja do višine dogovorjene zavarovalne vsote 45.000,00 EUR in nad dogovorjeno odbitno franšizo v višini 6.000,00 EUR; - E. H. je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri drugem tožencu kot varnostnik, imel je opravljene vse nacionalne poklicne kvalifikacije za opravljanje službe varovanja, tudi posebno specializacijo za varovanje gostinskih lokalov; - na dne 7. 2. 2013 je E. H. kot varnostnik skupaj še z dvema varnostnikoma opravljal varovanje prireditve v gostinskem lokalu K., in sicer na podlagi pogodbe o prevzemu del, sklenjene med K. kot naročnikom varovanja in drugim tožencem; - v K. sta se dve skupini gostov, med katerimi je bil tudi tožnik, med seboj prerivali; - tožnik, ki je bil pod vplivom alkohola, je kršil red na varovanem območju s tem, da se je z drugimi gosti prerival v lokalu; - varnostnik je tožnika miril, opozarjal naj odneha, se mu umikal in ga odrival stran od sebe; - tožnik, višji in močnejši od varnostnika, je rinil v varnostnika, stopnjeval svojo agresijo, varnostniku grozil (da bo šel v avto po sekiro in ga bo ubil, kaj bo on red delal, take so oni s sekiro) in ga zagrabil za jakno; - varnostnik je nato tožnika odstranil iz K. ter mu preprečeval ponoven vstop, pri tem pa ga je ves čas pozival, naj se umiri ter ga opozarjal, da bo primoran poklicati policijo, če se ne bo umiril; - pred K. je tožnik varnostnika tiščal in pri tem nakazoval udarce, v kolikor varnostnik ne bi bil hitrejši, bi ga tožnik udaril; - varnostnik je tožnika odrival stran od sebe, se mu umikal, s stegnjeno desno roko tožnika zadrževal ter ga ohranjal na razdalji; - tožnik je odrinil varnostnikovo stegnjeno desno roko in s stisnjeno pestjo levice zamahnil proti varnostniku; - varnostnik, ki je ta udarec blokiral, se ni imel več kam umakniti, saj se je s hrbtom približal steni; - ko je tožnik varnostnika ponovno želel udariti s pestjo, ga je varnostnik udaril s pestjo v obraz tako, da je tožnik padel; - varnostnik drugega (milejšega) ukrepa kot fizične sile ni mogel uporabiti, saj so bile druge razpoložljive oblike ukrepov že izčrpane oziroma niso delovale, strokovnega prijema pa zaradi velikosti tožnika ni mogel uporabiti; - varnostnik je želel ublažiti tožnikov padec na betonska tla tako, da ga je hotel pridržati z roko, vendar mu padca zaradi tožnikove teže ni uspelo preprečiti; - tožnik, ki je zaradi varnostnikovega udarca padel na tla in izgubil zavest, je ob udarcu s pestjo v obraz zadobil udarnino glave, razpočno rano na ustnici in izbitje dveh zob, ob padcu na tla pa še pretres možganov in subduralni hematom; - k tožnikovi izgubi ravnotežja in posledično nekontroliranemu padcu na tla je doprinesla njegova alkoholiziranost; - ker je varnostnik treniral boks, je lahko v dani situaciji bolje presodil kakšna fizična sila je potrebna za onesposobitev tožnika.

8. Pritožnik v utemeljitev očitkov zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je bilo ravnanje varnostnika protipravno, ker je silo nezakonito uporabil in bi bil bolj primeren kateri od drugih razpoložljivih in tudi milejših ukrepov, kot na primer strokovni pritisk, sila za potiskanje, odrivanje, prenašanje, razdvajanje osebe idr. Meni, da ni bila podana potrebna sorazmernost med napadom in obrambo, saj se je varnostnik odločil za udarec v predel glave, v posledici katerega je tožnik utrpel precejšnjo škodo, medtem ko varnostnik sploh ni utrpel poškodb. Trdi še, da je okoliščina, da je varnostnik treniral boks, v vzročni zvezi z nastalimi poškodbami tožnika, saj je sodišče ugotovilo, da bi varnostnik kot izkušen boksar v dani situaciji lahko bolje presodil, kakšna fizična sila je za onesposobitev tožnika potrebna.

9. V primeru silobrana, razen v primeru prekoračitve silobrana, je odškodninska odgovornost izključena (prvi odstavek 138. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Ker gre v danem primeru za varnostnika, je treba njegov silobran, in siceršnjo uporabo prisilnih sredstev z njegove strani, presojati tudi v skladu z Zakonom o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1)1. Ta namreč v 52. členu določa, da sme varnostnik uporabiti fizično silo (tudi) v primeru, ko se drugače ne more preprečiti osebi neupravičen vstop na varovano območje, kakor tudi za primer, ko mora varnostnik od sebe odvrniti istočasen protipraven napad. V tem smislu gre za vprašanje upravičenosti in sorazmernosti uporabe ukrepov ter morebitne posledične prekoračitve pooblastil pri uporabi ukrepov varovanja. Po prvem odstavku 44. člena ZZasV-1 mora biti uporaba ukrepov varnostnika strokovna in sorazmerna zakonitemu cilju njihove uporabe, ob upoštevanju človekovih pravic in svoboščin. Varnostnik sme ukrepati samo na način, določen s tem zakonom in podzakonskimi predpisi, da z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseže izvršitev naloge. Pri izvedbi ukrepov nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Po prvem odstavku 44. člena ZZasV-1 mora biti uporaba ukrepov varnostnika strokovna in sorazmerna zakonitemu cilju njihove uporabe, ob upoštevanju človekovih pravic in svoboščin. Varnostnik sme ukrepati na način, določen z ZZasV-1 in podzakonskimi predpisi, da z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseže izvršitev naloge. Pri izvedbi ukrepov nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Po drugem odstavku 44. člena ZZasV-1 je varnostnik dolžan pravočasno in razumljivo seznaniti osebe s pravili varovanja in redom na varovanem območju. Pred izvedbo ukrepa mora osebo, zoper katero bo ukrepal, če je to glede na okoliščine mogoče, o tem predhodno seznaniti, jo opozoriti na posledice in ji na ta način omogočiti, da se z upoštevanjem opozorila izogne drugim ukrepom. Z uporabo ukrepa mora varnostnik prenehati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil ukrep uporabljen, ali ob ugotovitvi, da naloge na ta način ne bo mogel opraviti. Prvi odstavek 45. člena ZZasV-1 določa, da sme varnostnik pri opravljanju nalog zasebnega varovanja, če so ogroženi življenje, osebna varnost, premoženje, če je kršen red ali javni red na varovanem območju, uporabiti naslednje ukrepe: opozorilo2, ustno odredbo3, ugotavljanje istovetnosti, površinski pregled, preprečevanje vstopa oziroma izstopa z varovanega območja4, zadržanje osebe, uporaba fizične sile5, uporaba sredstev za vklepanje in vezanje. Na podlagi ZZasV-1 sprejeti Pravilnik o izvajanju Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju Pravilnik) v drugem odstavku 12. člena določa, da mora pred uporabo posameznega ukrepa varnostnik ravnati v skladu s 44. členom ZZasV-1. Po 19. členu Pravilnika se za uporabo fizične sile štejejo individualna ali skupinska uporaba fizične sile za potiskanje, odrivanje, prenašanje ali razdvajanje oseb, in strokovni prijemi, nadalje neposredna uporaba sile varnostnika s strokovnimi prijemi, udarci in meti, pa tudi, če varnostnik pri individualni ali skupinski uporabi fizične sile uporabi ščit za potiskanje, odrivanje ali razdvajanje oseb. Po šestem odstavku istega člena je varnostnik, ki sme glede na okoliščine uporabiti različne oblike fizične sile, dolžan najprej uporabiti milejšo obliko fizične sile (strokovne pritiske, silo za potiskanje, odrivanje, prenašanje ali razdvajanje oseb), če ugotovi, da z njo ne bo dosegel zakonitega namena, pa lahko uporabi hujšo obliko fizične sile (strokovni prijem, udarec, met). Po petem in šestem odstavku 45. člena ZZasV-1 se je oseba dolžna ravnati v skladu z ukrepi varnostnika ter ne sme s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovirati ali preprečiti varnostniku izvedbo ukrepa.

10. Pri opredelitvi, ali gre v obravnavanem primeru za silobran, se je treba opreti na 22. člen Kazenskega zakonika – KZ-1, po katerem je silobran tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipravni napad. Pravosodna praksa6 in teorija7 sta izoblikovali kriterije, ki jih morata imeti napad in obramba, da bi lahko šlo za silobran. Napad mora biti stvaren ali resničen, protipraven ter istočasen z obrambo. Obramba, ki mora torej biti istočasna z napadom, pa mora biti naperjena zoper napadalca ter mora biti neizogibno potrebna8. 11. Pritožnik neutemeljeno izpostavlja, da tožnikovega ravnanja ne gre opredeliti kot napad. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so prerivanje in grožnje med tožnikom in varnostnikom prerasli v pretep, v katerem je tožnik tiščal (rinil) varnostnika, nakazoval udarce proti njemu, ga udaril s pestjo in nazadnje ponovno hotel udariti s pestjo, varnostnik pa se je tožniku umikal, ga držal na razdalji ter udarec blokiral. Napad je bil tako resničen. Tožnik do takšnega agresivnega ravnanja, s katerim je hotel varnostniku onemogočiti, da bi ta zoper njega uporabil ukrep preprečitve vstopa v varovano območje, ni bil upravičen. Zato je bil njegov napad protipraven. Ker je po udarcu, ki ga je varnostnik blokiral, tožnik hotel varnostnika ponovno udariti s pestjo, kar je varnostnik preprečil tako, da je tožnika udaril s pestjo v obraz, je izpolnjen tudi kriterij istočasnosti napada in obrambe. Varnostnikova obramba je bila naperjena zoper tožnika kot napadalca. Za odvrnitev napada je bila obramba potrebna, saj je varnostnik z njo odvračal od sebe istočasen protipraven napad. Tožnikovega napada z udarcem ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z udarcem, saj so bili drugi milejši ukrepi (strokovni pritiski, sila za potiskanje, odrivanje) že izčrpani oziroma niso delovali, strokovnega prijema pa zaradi velikosti tožnika ni bilo moč uporabiti. Varnostnik je torej z vidika zgoraj navedenih določb ZZasV-1 in Pravilnika uporabil sorazmeren ukrep. Z vidika načina uporabe udarca pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ugotovljenih okoliščin ni materialnopravno pravilno ocenilo. Fizična sila, ki jo je uporabil varnostnik, ni bila uporabljena sorazmerno z okoliščinami primera, saj je varnostnik udarec usmeril v obraz, in to s takšno močjo, da je tožniku povzročil udarnino glave, razpočno rano na ustnici in izbitje dveh zob, alkoholizirani tožnik pa je zaradi moči udarca izgubil ravnotežje in nekontrolirano padel na tla. Povedano še drugače, sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bila obramba prave vrste, ocena o pravi meri obrambe, ki je bila potrebna za odvrnitev napada, pa ni materialnopravno pravilna. V dani situaciji varnostnik torej ni ukrepal tako, da bi z najmanjšimi škodljivimi posledicami dosegel izvršitev naloge, saj tožniku ni zadal takšnega udarca (npr. v drug del telesa ali pa z manjšo močjo), zaradi katerega tožnik ne bi utrpel (tako obsežnih) poškodb. Tudi zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kot izkušen boksar lahko bolje presodil, kakšna fizična sila je za onesposobitev tožnika potrebna. V tem delu pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni povezave med udarcem izkušenega boksarja in nastalimi poškodbami. Tako je na dlani zaključek, da je bila v konkretnem primeru prekoračena sorazmernost pri uporabi ukrepov varnostnika, torej, da je varnostnik v okviru opravljanja nalog zasebnega varovanja prekoračil silobran.

12. Ugovor prve toženke, da poškodb, nastalih zaradi zaradi padca na tla, ni moč pripisati ravnanju varnostnika, ampak tožnikovi vinjenosti, ni utemeljen. Toženo stranko kljub dejstvu, da je bil tožnik vinjen ter da je izgubo ravnotežja in nekontroliran padec na tla pripisati tudi vinjenosti, bremeni odgovornost tudi za posledice padca na tla. Vzrok za nastanek škode je bilo namreč dejanje varnostnika, saj sicer teh poškodb sploh ne bi bilo. Tožnikova vinjenost v sporni zadevi ni pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v deljeno vzročnost9. 13. Ugovor drugega toženca, da je za tožniku nastalo škodo odgovorna K., ki je varnostnikovo delo usmerjala kot naročnik varovanja, je očitno neutemeljen, saj lahko vodi kvečjemu do solidarne odškodninske odgovornosti drugega toženca z naročnikom varovanja po pravilih iz 186. člena OZ, kar še vedno pomeni, da v razmerju do tožnika drugi toženec na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ odgovarja za celotno škodo. Medsebojna razmerja morebitnih solidarnih odškodninskih zavezancev se presojajo po določbah iz 188. člena OZ, ki pa v razmerju do tožnika niso pomembna.

14. Dejanske ugotovitve, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, torej ob pravilni uporabi materialnega prava ne dopuščajo zaključka o obstoju silobrana, zato protipravnost ni izključena. Prva toženka, pri kateri je imel drugi toženec zavarovano odgovornost, ter drugi toženec sta tako solidarno odgovorna za tožniku nastalo škodo, ki jo je delavec drugega toženca pri delu povzročil tožniku. Nista namreč dokazala, da je varnostnik v danih okoliščinah delal tako, kot je treba, saj je bilo ugotovljeno, da je prekoračil silobran (prvi odstavek 147. člena, prvi odstavek 138. člena, 186. člen in 965. člen OZ).

15. Tožnik, ki je varnostnika, kateri je pravilno uporabil ukrepe po ZZasV-1, napadel, je tudi sam delno odgovoren za nastalo škodo. Njegov delež odgovornosti glede na ugotovljene okoliščine, znaša 50%, saj ni ravnal v skladu z ukrepi varnostnika, ni upošteval njegovih opozoril ter je hotel s silo in grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, varnostniku preprečiti izvedbo ukrepa (171. in 185. člen OZ, peti in šesti odstavek 45. člena ZZasV-1).

16. Ob pravilni uporabi materialnega prava se je tako izkazalo, da je tožbeni zahtevek po temelju delno utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo že po temelju in dejanskega stanja v zvezi z višino vtoževane odškodnine za tožniku nastalo škodo ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče o zadevi lahko odločilo le glede podlage tožbenega zahtevka (z vmesno sodbo po 315. členu ZPP).

17. Tožnikovi pritožbi, ki se je izkazala za delno utemeljeno, je bilo potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje o podlagi, torej glede temelja odškodninske odgovornosti, delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu, s katerim se je pritožba zavzemala za celotno odgovornost tožene stranke, se je pritožba izkazala za neutemeljeno, saj niso podani niti razlogi, s katerimi se prvostopna sodba izpodbija, pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu glede temelja odškodninske odgovornosti potrditi (353. člen ZPP).

18. V nadaljnjem postopku bo prvostopno sodišče odločilo še o znesku tožbenega zahtevka. Glede na to, da je bila izdana vmesna sodba, se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena ter 164. člen ZPP).

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 404/2010 z dne 20. 3. 2014. 2 Po 46. členu ZZasV-1 sme varnostnik opozoriti osebo na okoliščine in ravnanje, ki pomeni ali bi pomenilo kršitev reda ali javnega reda na varovanem območju. 3 Po 47. členu ZZasV-1sme varnostnik osebi, ki s svojim ravnanjem krši red ali javni red na varovanem območju, ogroža premoženje, osebno varnost ali življenje ljudi, izreči ustno navodilo ali zahtevo, da s kršitvijo ali ogrožanjem takoj preneha ali da zapusti varovano območje. 4 Po 50. členu ZZasV-1 sme varnostnik preprečiti osebi vstop na varovano območje (med drugim), če ne upošteva reda na varovanem območju ali javnega reda ali če je to potrebno zaradi preprečitve neposrednega ogrožanja ljudi in premoženja na varovanem območju. 5 Po 52. členu sme varnostnik uporabiti fizično silo, če drugače ne more: - preprečiti osebi neupravičen vstop na varovano območje;- odstraniti osebe z varovanega območja, če se tam neupravičeno zadržuje;- preprečiti neposrednega ogrožanja ljudi in premoženja;- odvrniti istočasnega protipravnega napada na sebe ali osebo, ki jo varuje, ali- zadržati osebe do prihoda policije. 6 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 196/2010, I Ips 50079/2015, II Ips 319/95 in II Ips 202/2004. 7 Glej več v L. Bavcon et al.: Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana, 2013, str. 232 in nasl. 8 Za odgovor na vprašanje, ali je bila obramba neizogibno potrebna za odvrnitev napada, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: (i) ali je bilo napadalčevo ravnanje za odvrnitev napada sploh potrebno, torej ali napada ni bilo mogoče odvrniti drugače kot s poškodbo napadalčeve dobrine, (ii) ali je podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe, ter (iii) ali je podano sorazmerje med napadeno in v obrambi poškodovano dobrino. 9 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1249/2008.