Jedro

Uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki jo je dal policiji na kraju storitve prekrška, preden je bil poučen o svoji ustavni pravici do molka oziroma do privilegija zoper samoobtožbo, ne more biti dokaz, na katerega bi se smela opreti sodba o prekršku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede prekrška po 234. členu Zakona o varnosti cestnega prometa ter v odločbi o enotni globi in stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obdolženega G.F. ter potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. PR 11372/2005-2425 z dne 21.4.2008, s katero je bil A.S. spoznan za odgovornega prekrškov po šestem odstavku 138. člena in po 234. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter mu je bila izrečena enotna globa v znesku 426 EUR. Obe sodišči sta obdolženemu naložili plačilo stroškov postopka.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kakor navaja v uvodu, kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), iz obrazložitve katere pa je razvidno, da uveljavlja kršitev po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodba sodišča prve stopnje, kot dokaz za oceno zagovora obdolženca, ki je v postopku pred sodiščem zanikal, da bi vozil po pločniku, navede njegovo izjavo, ki jo je dal policiji na kraju nesreče, ko je izjavil, da je vozil po pločniku. Ko je podal izjavo, ga policija ni zaslišala kot osumljenca prekrška, ki bi mu bilo potrebno dati pouk o tem, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal na vprašanja pa ni dolžan izpovedati zoper sebe in svoje bližnje in da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Navedeno kršitev je obdolženčev zagovornik uveljavljal že v pritožbi, Višje sodišče pa je odločilo, da opozorilo kršitelju in poučitev le-tega glede pravic velja le v hitrem postopku, ne pa v rednem postopku o prekršku. Ugotoviti je potrebno, da gre za izjavo dano policiji na katero se sodba ne sme opreti (nedovoljen dokaz), saj najmanj takšni standardi kot veljajo za hitri postopek o prekršku, morajo veljati tudi za redni postopek. Višje sodišče bi moralo glede prekrška opisanega pod 2. točko sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani izločiti zaznamka in ponovno oceniti dokaze ter izdati sodbo, ki se ne opira na nedovoljen dokaz. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo Višjega sodišča v delu, ki s nanaša na dejanje pod 2. točko sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavi in v tem delu vrne zadevo Višjemu sodišču v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena obdolženčevemu zagovorniku, ki se je o njej izjavil na način, da je Vrhovnemu sodišču poslal drugopis pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti; ni pa bila vročena obdolžencu, ker ta pošiljke ni dvignil. B.

4. V obravnavani zadevi je obdolženec policistom na kraju storitve prekrška podal izjavo (na listovni številki 90 spisa), ki jo je sodišče prve stopnje, med dokazi na podlagi katerih je presojalo obdolženčev zagovor, navedlo v obrazložitvi sodbe ter povzelo njeno vsebino.

5. Višje sodišče je po proučitvi in oceni zbranega dokaznega gradiva v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je ugotovilo, da ni podana v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, da je sodbo oprlo na izjavo obdolženega, ki jo je podal policistu, preden je bil, v skladu s 55. členom ZP-1 opozorjen, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če se bo izjavil ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Navedena določba zakona o prekrških namreč velja za izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška, ki jo poda kršitelj pred izdajo odločbe o prekršku v hitrem postopku, ne velja pa za redni postopek, ki se je vodil v obravnavanem primeru.

6. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opreti.

7. Vlagatelj se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na določbo 55. člena ZP-1, ki velja za hitri postopek o prekršku in v petem odstavku določa, da se odločba o prekršku ne more opreti na izjavo kršitelja, če ta ni bil poučen o pravicah iz drugega odstavka tega člena ali če dani pravni pouk ni vpisan v zapisnik ali v uradni zaznamek oziroma v pisno obvestilo. Navaja, da najmanj takšni standardi kot veljajo za hitri postopek o prekršku, morajo veljati tudi za redni postopek.

8. ZP-1 v okviru rednega sodnega postopka, ki je tekel zoper obdolženega, nima izrecnih določb o tem, da se sodba ne bi smela opreti na uradni zaznamek o izjavi osumljenca prekrška, ki jo je dal policiji na kraju storitve prekrška, niti v zvezi s tem ne napotuje na smiselno uporabo določbe 148. člena v zvezi s 83. členom ZKP. Določba 3. alineje prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku glede zaslišanja obdolženca, se ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč na zaslišanje obdolženca pred sodiščem. Analogija med rednim sodnim postopkom in hitrim postopkom o prekršku, na podlagi katere vložnik glede navedenega vprašanja gradi utemeljitev zahteve za varstvo zakonitosti, ni ustrezna. Določba 55. člena ZP-1 ureja postopek pred prekrškovnim organom, ki je po svoji naravi povsem drugačen od rednega sodnega postopka.

9. Po oceni Vrhovnega sodišča pa je točna temeljna (nosilna) trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da se sodba opira na izjavo storilca, ki jo je dal policiji preden je bil poučen o svojih pravicah, torej da se sodba opira na nedovoljen dokaz. Eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka, ki izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) je namreč tudi pravica obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo (nemo contra se prodere tenetur). Pri tej pravici ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače proti domnevnemu storilcu, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve (pravica do molka oziroma privilegij zoper samoobtožbo). Domnevni storilec se zaradi morebitne pravne neizobraženosti ne zaveda, da mu ni treba dati izjav zoper samega sebe, ki mu lahko gredo v nadaljnjem postopku v škodo. Zato ga je policija dolžna poučiti o navedeni ustavni pravici na takšen način, da se bo lahko zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odločil, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Pravni pouk mora biti vpisan v uradni zaznamek o izjavi domnevnega storilca, da se v kasnejših fazah postopka ne pojavi dvom ali mu je bil le-ta dan ali ne ter kakšna je bila njegova vsebina.

10. Glede na navedeno ustavno določilo uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki jo je dal policiji na kraju storitve prekrška, preden je bil poučen o svoji ustavni pravici do molka oziroma do privilegija zoper samoobtožbo, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti sodba o prekršku, saj v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz.

11. Vrhovno sodišče je zaradi kršitve 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo glede prekrška po 234. členu ZVCP-1 ter v odločbi o enotni globi in stroških postopka, glede prekrška po šestem odstavku 138. člena ZVCP-1 pa navedena kršitev ni podana, niti je zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, zato Vrhovno sodišče sodbe v tem delu ni razveljavilo. Vrhovno sodišče je zadevo vrnilo v odločanje sodišču druge stopnje, ki bo moralo izvedene dokaze ponovno oceniti, pri tem pa ne bo smelo upoštevati dokaza za katerega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic.