Jedro

Tožnik kot vrsto začasne odredbe predlaga prepoved tožencu opraviti izvršilna dejanja na podlagi pridobljenega izvršilnega naslova.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prepoved vložitve predloga za izvršbo in posledično prepoved opravljanja izvršilnih dejanj neprimerno sredstvo za zavarovanje tožničine terjatve na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagala tožeča stranka v zavarovanje nedenarne terjatve upnice (v nadaljevanju tožnice), s katero toženi stranki kot dolžniku (v nadaljevanju tožencu), zaradi ugotovitve neveljavnosti notarskega zapisa in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja prepoveduje izterjati in zahtevati kakršnokoli poplačilo iz naslova Pogodbe o jamčevanju in zavarovanju terjatve ter pripoznanju terjatve z dne 6. 10. 2020, sklenjene med upnico in dolžnikom, povzeto v notarski zapis notarke A. A. iz X., SV 1315/2020 z dne 10. 11. 2020 in dodatno iz naslova notarskega zapisa notarke A. A. iz X., SV 1315/2020 z dne 10. 11. 2020 (v nadaljevanju Pogodba) ter se mu prepove odtujiti, obremeniti ali na kakršenkoli drugi način razpolagati s terjatvami, ki jih dolžnik izkazuje do upnice na podlagi Pogodbe oziroma se mu prepove, da stori karkoli, kar bi lahko upnici povzročilo škodo iz tega naslova. Nadalje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožnica odprt transakcijski račun, prepove, da tožencu izplačajo kakršenkoli znesek iz naslova Pogodbe.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica. Navaja, da je natančno pojasnila in izkazala vse pogoje oziroma materialnopravne predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter da je upoštevaje višino fiktivnih terjatev, do poplačila katerih skuša priti toženec, z nameravano izvršbo na podlagi predmetne Pogodbe evidentno, da bo s tem upnici nastala velika nenadomestljiva premoženjska škoda. Navedeno je izkazala s priloženimi letnimi poročili za leto 2022. V primeru izvršbe bi ji namreč bilo onemogočeno kakršnokoli poslovanje oziroma sploh delovanje, s tem pa bi ji nastala velika nenadomestljiva škoda, saj bi postala insolventna, zato je izdaja začasne odredbe nujno potrebna za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, dolžnik pa zaradi izdaje začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, saj je njegova terjatev zavarovana s hipoteko na nepremičnini v lasti upnice. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, zato sploh ni jasno, katerih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe tožnica ni uspela izkazati. Sodišče je zgolj prepisalo evidenčni stavek sodne prakse, ni pa opravilo nikakršne dejanske pravne presoje navedb in dokaznih predlogov, ki jih je upnica podala v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče lahko namreč za zavarovanje nedenarne terjatve v skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ izda vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Vrste začasnih odredb pa so naštete zgolj primeroma. Neutemeljena je tudi navedba sodišča, da ima tožnica v izvršilnem postopku zadostne procesne varovalke, v kolikor bo toženec zoper njo vložil izvršbo. Neposreden izvršljivi notarski zapis namreč v izvršilnem postopku ne more izpodbijati, lahko ga samo v pravdnem postopku. Prav tako v primeru, da bo nad tožnico pričet stečajni postopek, dejstvo, da bo stečajni upravitelj terjatev prerekal, ne more vplivati na sam pravni položaj stečajnega dolžnika, saj, ko se bo enkrat znašel v stečaju, ni več mogoča reverzibilnost stečajnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pavšalna, zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi, izda predlagano začasno odredbo oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano začasno odredbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, zato ker predlagano sredstvo zavarovanja ni dopustno. Tožnica je predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe v skladu z 272. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je v četrti točki izpodbijanega sklepa pravilno povzelo določilo 272. člena ZIZ, po katerem sodišča odločajo o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe, kjer poleg temeljne predpostavke verjetnosti terjatve pri ureditvenih začasnih odredbah kot alternativno določenega pogoja ni mogoče upoštevati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Namen varstva je namreč v začasni ureditvi spornega razmerja in ne v realizaciji možnosti kasnejše izvršbe. Upnik mora tako alternativno izkazati bodisi predpostavko po drugi alineji 272. člena ZIZ, torej potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, bodisi predpostavko po tretji alineji 272. člena ZIZ, torej da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku ter tako imenovano reverzibilnost1. 7. V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ker je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe, ki v zakonu ni posebej našteta, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo še preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe v luči namena zavarovanja, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe.2

8. Tožnik kot vrsto začasne odredbe predlaga prepoved tožencu opraviti izvršilna dejanja na podlagi pridobljenega izvršilnega naslova.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prepoved vložitve predloga za izvršbo in posledično prepoved opravljanja izvršilnih dejanj neprimerno sredstvo za zavarovanje tožničine terjatve na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno tehtalo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustavnega sodišča Republike Slovenije) ter toženčevo ustavno pravico do zasebne lastnine ter pri tem pravilno zaključilo, da ima tožnica (kot dolžnica) v primeru vloženega izvršilnega postopka oz. insolventnega postopka, možnost uveljavljati pravne ugovore, ki jo ščitijo pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženca oz. upnika v izvršilnem postopku.

10. Peta alinea 71. člena ZIZ namreč določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v primeru, če je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Res je, da se lahko upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet (tretji odstavek 46. člena ZIZ), vendar je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-339/98 z dne 21.01.1999,3 takšno ureditev ocenilo kot ustavno skladno. V skladu z 2. točko prvega odstavka 67. člena ZIZ ima nadalje dolžnik možnost nasprotne izvršbe. Prav tako ima dolžnik v stečajnem postopku možnost, da v predhodnem postopku pred začetkom stečajnega postopka ugovarja tako procesni legitimaciji upnika (torej njegovi terjatvi) kot tudi sami domnevni insolventnosti (55. in 14. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP)4. 11. S tem pa predlagana začasna odredba ne predstavlja primernega sredstva za zavarovanje tožnikove terjatve. Novejša sodna praksa se je tudi enotno postavila na stališče, da sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče.5

12. Glede na obrazloženo se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ukvarjati z obstojem predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

13. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti, v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, ni ugotovilo kršitev in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako toženka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 USRS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 2 VSL sklep I Cpg 235/2013. 3 Ur.l. RS 11/99 z dne 19.2.1999. 4 VSL I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020 5 VSC sklep II Cpg 65/2016 z dne 8. 4. 2016, VSL I Cpg 488/2017.