Jedro

Materialnega procesnega vodstva v sporu mahne vrednosti, kljub prekluzijskim zapovedim iz 451 do 453. čl. ZPP, ni mogoče povsem izključiti. Zlasti razjasnjevalna dolžnost sodišča v primeru, ko potrebuje dodatna pojasnila v zvezi s predloženi dokazi in v primeru, ko stranki predložita nasprotujoče si dokaze, nedvomno obstaja.

V kakšni meri se mora sodišče ukvarjati s trditveno podlago, je odvisno od določnosti, razumljivosti in jasnosti trditev obeh strank, pa tudi od zapletenosti oz. zahtevnosti predmeta obravnavanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21.11.2005 razveljavljen v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeči stranki je naložena obveznost plačila 36,10 € stroškov tožene stranke.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dovoljene pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo določanje. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je pritožbeno sodišče prvostopenjskemu sodišču naročilo, da v ponovljenem postopku v okviru materialnega procesnega vodstva od tožeče stranke zahteva pojasnila, ki jih potrebuje za razumevanje predloženih razdelilnikov stroškov, prvostopenjsko sodišče pa je na naroku dne 5.2.2010 materialno procesno vodstvo opravilo zelo široko in ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Izpodbijani sodbi zato očita nezakonitost. Opozarja, da se z razdelilniki prvostopenjsko sodišče kljub temu ni ukvarjalo. Trdi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditve tožene stranke, da je tožnico seznanila s prenosom lastninske pravice na stanovanjih, kar mu je prav tako naložilo pritožbeno sodišče Tožena stranka je na pritožbo dogovorila. Pritrjuje stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kljub temu, da je v postopku v sporu majhne vrednosti načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka poudarjeno bolj kot v rednem postopku, temeljnih načel pravdnega postopka pri njegovem vodenju ni mogoče zaobiti. Eno od teh načel je načelo materialnega procesnega vodstva, ki ga v sporu majhne vrednosti, kljub prekluzijskim zapovedim iz 451 do 453. čl. ZPP, ni mogoče povsem izključiti. Zlasti razjasnjevalna dolžnost sodišča v primeru, ko potrebuje dodatna pojasnila v zvezi s predloženi dokazi in v primeru, ko stranki predložita nasprotujoče si listinske dokaze, nedvomno obstaja. Kljub temu, da je v sporih majhne vrednosti iskanje materialne resnice bolj omejeno kot v rednem postopku, je namen tudi tovrstnega postopka še vedo pravilna in ne formalistična razrešitev civilnega spora.

S pritožbenimi argumenti, da se je prvostopenjsko sodišče materialnega procesnega vodstva poslužilo v prevelikem obsegu, se ni mogoče strinjati. V kakšni meri se mora sodišče ukvarjati s trditveno podlago, je odvisno od določnosti, razumljivosti in jasnosti trditev obeh strank, pa tudi od zapletenosti oz. zahtevnosti predmeta obravnavanja. V konkretni zadevi za nobeno od strank ni mogoče trditi, da je bila v svojih trditvah eksaktna, da je določno ter jasno navedla dokaze za vsako od svojih trditev, ki se je izkazala za sporno. Tudi predmet obravnavanja (stroški stanovanj v hiši s številnimi stanovanji, katerih lastniki so se menjavali, sum na neurejeno evidenco upravnika ...) je od sodišča terjal večji angažma, kot v mnogih drugih zadevah. Pritožbenemu stališču, da je sodišče preseglo z zakonom predviden obseg materialnega procesnega vodstva, zato absolutno ni mogoče pritrditi.

Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje na naroku raziskovalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, je posplošena, ker se konkretno dejstvo, na katerega naj bi sodišče nedovoljeno oprlo svojo odločitev, ne navaja. Tudi trditev, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, ni utemeljena. Sodišču prve stopnje je bilo s strani pritožbenega sodišča naloženo, da od strank zahteva pojasnila, ki jih potrebuje za razumevanje razdelilnikov in to je sodišče tudi storilo. Po drugi strani pa napotki prvostopenjskega sodišča ne zavezujejo, da jim slepo sledi, ampak je tudi v ponovljenem postopku njegova dolžnost, da vsestransko razišče dejansko stanje.

Ker je na osnovi zemljiškoknjižnih podatkov, ki jih tožeča stranka navaja kot vir svojih informacij o tožnikovem lastništvu stanovanj, ugotovljeno, da toženec že bistveno pred iztoževanim obdobjem ni bil lastnik stanovanj v V. č. ulici x, tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da je ob prevzemu hiše v upravljanje (leta 1991) stopila v pogodben odnos s tožnikom kot lastnikom katerega od stanovanj, je dejstvo, kdaj, na kakšen način in koga je toženec seznanil s spremembo lastništva, pravno nepomembno. Sodišče se je dolžno izjasniti zgolj o pravno pomembnih dejstvih, ki vplivajo na odločitev.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.