Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu opr. št. VIII Ips 247/2000 z dne 25.9.2001 zavzelo stališče, da pomeni absolutno kršitev določb predhodnega postopka pri delodajalcu (v sodnem postopku se ta kršitev obravnava kot uporaba materialnega prava) iz 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list RS, št. 60/89 in 42/90), predstavlja pa tudi kršitev določbe 104. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 do 71/93), če delavcu zaradi opustitve vabila ni bilo mogoče izkoristiti zakonsko dane pravice, da je navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor in da se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Pri tem je po mnenju revizijskega sodišča vseeno, ali gre za obravnavo pred delavskim svetom ali pa za disciplinski postopek, ker gre za osnovno pravico "imeti možnost dati izjavo in biti slišan". Možnost dati izjavo in biti slišan tudi v postopku pri delodajalcu ne pomeni, da je ta možnost bila izkoriščena z možnostjo vložitve ugovora. Pravico do prisotnosti takrat, ko se odloča o pravicah delavca, sta delavcu dajala tako ZTPDR kot tudi ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, razveljavilo sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 12.8.1994, s katerim sta bila zavrnjena ugovora tožnika zoper sklep o razrešitvi tožnika kot delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (z dne 13.6.1994) in sklep o razporeditvi delavca v plačilni razred (z dne 13.6.1994) in zadevo vrnilo v obravnavanje komisiji za pritožbe.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da opustitev vabljenja na pritožbeno sejo pomeni relativno kršitev določb pravil predhodnega postopka, kar je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje v razveljavljenih postopkih. Tožniku ni bila odvzeta možnost dati izjavo in biti slišan, saj je izjavo podal že v samem ugovoru, zato ni mogoče celotnega postopka oceniti kot nepoštenega. To potrjuje tudi molk pritožbene komisije. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnika zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija vsebinsko ni obrazložila očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu opr. št. VIII Ips 247/2000 z dne 25.9.2001 zavzelo stališče, da pomeni absolutno kršitev določb predhodnega postopka pri delodajalcu (v sodnem postopku se ta kršitev obravnava kot uporaba materialnega prava) iz 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list RS, št. 60/89 in 42/90), predstavlja pa tudi kršitev določbe 104. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 do 71/93), če delavcu zaradi opustitve vabila ni bilo mogoče izkoristiti zakonsko dane pravice, da je navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor in da se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Pri tem je po mnenju revizijskega sodišča vseeno, ali gre za obravnavo pred delavskim svetom ali pa za disciplinski postopek, ker gre za osnovno pravico "imeti možnost dati izjavo in biti slišan". Možnost dati izjavo in biti slišan tudi v postopku pri delodajalcu ne pomeni, da je ta možnost bila izkoriščena z možnostjo vložitve ugovora. Pravico do prisotnosti takrat, ko se odloča o pravicah delavca, sta delavcu dajala tako ZTPDR kot tudi ZDR. Zato je revizijsko sodišče v vrsti zadev, ki jih citira tudi pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi, že zavzelo stališče, da delavcu pravica do izjave ni zagotovljena, če o postopkih delodajalca sploh ni bil obveščen. Ker tožnik o seji, na kateri se je odločalo o njegovem ugovoru, sploh ni bil obveščen, v postopku ni mogel sodelovati, kar pomeni, da je bila kršena njegova osnovna pravica, to pa naprej pomeni da je bila odločitev obremenjena s tako kršitvijo predhodnega postopka, da ima ta za posledico v reviziji sporno odločitev sodišča. Primer molka organa, s katerim tožena stranka dokazuje svoj prav, je formalno in vsebinsko drugačen primer in ne more biti upošteven za odločitev v sporni zadevi.

Sodišče je zaradi povedanega v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).