Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu (z dne 1.8.2005) brez zagotovitve drugega ustreznega dela je bila v nasprotju z varstveno določbo 1. odstavka 116. člena ZDR, odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi pa pred 1. 1. 2006 ni bila mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, je prenehalo delovno razmerje, ker mu tožena stranka kot invalidu ni mogla zagotoviti drugega ustreznega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita in je ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Delodajalec zaradi odložitve uporabe določb 102. do 105. člena ZPIZ-1 do 1. 1. 2006 ni smel odpovedati pogodbe o zaposlitvi, čeprav zaradi ugotovljene invalidnosti ni mogel zagotoviti delovnemu invalidu pravice do premestitve.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja le, da se z razlogi izpodbijane sodbe ne more v celoti strinjati. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek, nanašajoč se na obdobje po 1. 1. 2006, zavrniti.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Tožena stranka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Odločitev delodajalca in tožbeni zahtevek delavca sicer nista bila taka kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj gre za sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 1. 8. 2005 in prenehanje delovnega razmerja z 11. 8. 2005. Toda predmet spora je dejansko odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe. Odpoved je bila dana 1. 8. 2005, kar pomeni, da je za presojo njene zakonitosti treba upoštevati poleg določb Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) v besedilu, spremenjenem z novelo iz leta 2003 (Spremembe in dopolnitve ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 135/2003), ter Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 63/2004 - ZZRZI).

Po določbi prvega odstavka 116. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Določbe ZPIZ-1 o prenehanju delovnega razmerja delovnemu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (od člena 102 do 105) se niso uporabljale do 1. 1. 2006. Odpoved pogodbe o zaposlitvi brez zagotovitve drugega ustreznega dela je bila v nasprotju z varstveno določbo prvega odstavka 116. člena ZDR, odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi pa pred 1. 1. 2006 ni bila mogoča. Zato je pravilna in zakonita ugotovitev obeh sodišč, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2005 nezakonita.

Neutemeljena je revizijska navedba, da bi moralo sodišče odločiti, da je nezakonitost trajala le do 1. 1. 2006. Res je sicer, da bi po tem datumu tožena stranka tožniku zaradi invalidnosti lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 102. člena ZPIZ-1, vendar zaradi tega prejšnja nezakonita odpoved ne postane zakonita. Tudi zato ne, ker tožena stranka ni upoštevala svojih obveznosti glede zagotavljanja drugega dela za delovnega invalida. Tako po prej veljavnih predpisih (140. člen ZPIZ92), kot po novi zakonodaji (101. člen ZPIZ-1 in 40. člen ZZRZI), je dolžnost delodajalca, da delovnemu invalidu zagotovi drugo ustrezno delo - bodisi pri sebi ali pri drugem delodajalcu. Ne zadošča torej zgolj zatrjevanje delodajalca, da sam nima ustreznega delovnega mesta za invalida.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan in je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).