Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženec je samostojni podjetnik, zato mora tudi v času morebitne daljše odsotnosti poskrbeti za prevzem pošte, saj se od njega na tem področju zaradi opravljanja dejavnosti pričakuje večja skrbnost. Če pa je bil toženec dalj časa odsoten in ni poskrbel za dvigovanje pošiljk, ki se vročajo osebno, bremenijo neugodne posledice njega.
Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.
1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu plačilo zneska v višini 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 dalje do plačila. Obenem ga je zavezalo k povračilu tožničinih pravdnih stroškov v višini 638,73 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki meni, da je izpodbijana sodba v celoti nepravilna in nezakonita. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži povračilo njegovih pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da ni nikoli prejel tožbe; za predmetni postopek pa je izvedel šele z vročitvijo zamudne sodbe. S tožbo se je tako seznanil šele 17. 3. 2014 in ne 25. 5. 2013, kot zmotno zaključuje prvostopenjsko sodišče. V času, ko naj bi mu bila tožba vročena, je bil na obisku pri svojem očetu v Črni gori. V tem času je imel zdravstvene težave, zato je bil na pregledu pri kardiologu; zaradi svojega zdravstvenega stanja pa je bil prisiljen ostati na okrevanju v Črni gori daljši čas. Opravil je več pregledov, po zadnjem preglede pa se je vrnil v Slovenijo, vendar tožbe v svojem poštnem nabiralniku ni našel. Z izdajo zamudne sodbe mu je bila kršena pravica do izjave v postopku iz 22. člena Ustave. Meni, da je bil poseg v pravico do izjave prekomeren. Predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi poteka rokov ne more več vložiti, prepričan pa je, da ga zaradi zdravljenja v tujini ne smejo zadeti neugodne posledice fikcije vročitve. Opozarja na določbo 143. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Prepričan je, da bi vročevalec moral ugotoviti, da ne dviguje pošte na naslovu, ki je označen kot njegov poslovni naslov, zato bi moral sklepati o njegovi upravičeni odsotnosti. V tem primeru bi moral opraviti svojo dolžnost: povprašati sosede oz. sostanovalce, kjer bi izvedel, da je na zdravljenju v tujini, nato pa tožbo, skladno s prvim odstavkom 143. člena ZPP, vrniti sodišču. 3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni podala odgovora.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče trditev pritožnika o nepravilni vročitvi ne sprejema. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa tudi ne kršitve pravice do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
6. Tožba je bila vročena na pravilen naslov; toženec pa ni ustrezno substanciral svojih navedb o nepravilnem vročanju in posledični kršitvi določbe 143. člena ZPP. Zgolj sklicevanje, da bi vročevalec moral ugotoviti, da ne dviguje pošte, ne vzbuja dvoma v pravilnost vročitve. Toženec bi moral svoja zatrjevanja podrobneje konkretizirati in obrazložiti ter v zvezi z ugotavljanjem okoliščin nepravilnega vročanja predlagati ustrezne dokaze. Toženec je samostojni podjetnik, zato mora tudi v času morebitne daljše odsotnosti poskrbeti za prevzem pošte, saj se od njega na tem področju zaradi opravljanja dejavnosti pričakuje večja skrbnost. Če pa je bil toženec dalj časa odsoten in ni poskrbel za dvigovanje pošiljk, ki se vročajo osebno, bremenijo neugodne posledice njega.
7. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
8. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. in 165. člen ZPP).
(1)
Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP