Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenita tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša še za 200.000 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 16.2.2001 dalje.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 51.000 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 20.8.2002 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.065.071 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.2.2001 dalje, znesek 6.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.6.1997 in znesek 7.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 3.7.1998 dalje ter mu povrniti 274.930 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 24.11.1995 poškodoval pri delu v rudniku, ko mu je pri prenešanju težke jeklenke na spolzkih tleh spodrsnilo, tako da je padel in si poškodoval meniskus desnega kolena. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine mu je prisodilo 600.000 SIT, za strah 100.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000 SIT, pri čemer je upoštevalo, da del posledic ne izvira iz obravnavane nesreče, ampak iz predhodne poškodbe kolena, za kar pa tožena stranka ne odgovarja. Celotno odškodnino v znesku 1.200.000 SIT je zmanjšalo za zneska 106.696 SIT in 28.233 SIT, kolikor je tožnik prejel na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo za 200.000 SIT. Tožniku je prisodilo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 800.000 SIT, namesto na prvi stopnji prisojenih 600.000 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu za 1.300.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik ima zaradi odstranjenega meniskusa zmanjšano gibljivost in rahlo nestabilnost desnega kolena. Manj je zmožen za fizična opravila, pri katerih je potrebno daljše stanje ali hoja, manj je sposoben za daljšo hojo po neravnem terenu. Po ugotovitvi izvedenca gre pripisati 2/3 teh posledic nezgodi, za katero odgovarja tožena stranka. Zaradi te prikrajšanosti trpi tožnik duševne bolečine. Po presoji revizijskega sodišča pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 500.000 SIT niso bile dovolj upoštevane subjektivne okoliščine na strani tožnika. Tožnik je fizični delavec. Dela v rudniku, kjer se mora gibati po neravnem in spolzkem terenu. Ravno v zvezi s tem pa ima težave zaradi posledic poškodbe. Tožnik je torej prizadet pri opravljanju svojega dela. To je vsakodnevna motnja, kar je treba upoštevati pri določitvi odškodnine. Tožnik je prikrajšan tudi pri domačih opravilih na vrtu in pri hoji v gore. Zato je z upoštevanjem meril po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) glede na navedene okoliščine upravičen do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v znesku 700.000 SIT. Revizijsko sodišče je v tem obsegu ugodilo reviziji in zvišalo odškodnino za 200.000 SIT.

V ostalem pa revizija ni utemeljena. Tožnik je trpel hude bolečine 10 dni, srednje bolečine dva meseca in nato še dalj časa lahke bolečine. Srednje in lahke bolečine se tožniku pojavljajo še vedno. Prestal je tudi druge nevšečnosti med zdravljenjem, kar vse je podrobno opisano in povzeto po izvedenskem mnenju v obeh sodbah. Odškodnina v znesku 800.000 SIT, prisojena na drugi stopnji, je ustrezna in pravilno upošteva vse relevantne podatke, ki jih navaja izvedensko mnenje in tožnik sam. Tudi odškodnina za strah v znesku 100.000 SIT je ustrezna, saj se pretežno nanaša na strah pred izidom zdravljenja. Glede na obseg poškodbe ter trajanje zdravljenja ni objektivne podlage za hujši strah. Zato višja odškodnina za to obliko nepremoženjske škode ni utemeljena. Pri določitvi odškodnine za obe obravnavani obliki nepremoženjske škode sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali merila iz 200. in 203. člena ZOR, ki so izčrpno obrazložena v sodbi druge stopnje. Upoštevani pa so tudi okviri, ki jih je postavila sodna praksa v primerljivih zadevah.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 378. in 380. člena ZPP.

Sprememba sodbe na revizijski stopnji ni vplivala na odmero stroškov postopka na prvi in drugi stopnji. Revizijski stroški pa so odmerjeni od zneska 200.000 SIT, kolikor je tožnik uspel z revizijo (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).