Jedro

S tem ko se zagovornica ne strinja z oceno sodišča o obstoju oziroma intenziteti ponovitvene nevarnosti, to ne predstavlja očitka kršitev določb ZKP, temveč le drugačno presojo ugotovljenih dejstev. Očitka zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega A.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zoper osumljenega A.C. je bil z uvodoma navedenima sklepoma pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornica osumljenca je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo o odreditvi pripora (sklep dežurne preiskovalne sodnice v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju) vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 199.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep o odreditvi pripora razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornica namreč ne soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je podana ponovitvena nevarnost, podredno pa ocenjuje, da je mogoče ponovitveno nevarnost, če bi že bila podana, odvrniti z ukrepom prepovedi približevanja. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče ravnalo pravilno, ko je zoper osumljenca zaradi ponovitvene nevarnosti odredilo pripor. Ni res, kar zatrjuje obramba, da nevarnost ponavljanja ni izkazana. Kljub temu, da iz kazenskega lista izhaja, da velja za nekaznovanega, pa ostaja dejstvo, da je bil osumljenec s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Celju z dne 21.11.1991 že obsojen zaradi spolnega občevanja s svojo takrat še ne 14 let staro hčerko L. Prepovedanosti svojega početja se je torej zavedal, pri tem pa je njegovo ravnanje še posebej zavržno zato, ker je kot oče, kljub obsodbi za istovrstno dejanje, ponovno zlorabil hčerino duševno prizadetost. Čeprav je bila hčerka ob storitvi obravnavanih kaznivih dejanj stara 26 let, pa iz ugotovitev strokovnjakov izhaja, da je na stopnji 6-letnega otroka. Popolnoma ji je odvzeta tudi poslovna sposobnost. Iz izjave oškodovanke tudi izhaja, da naj bi jo osumljenec zlorabil skoraj ob vsakem obisku. To vse pa so razlogi, iz katerih je sodišče utemeljeno napravilo zanesljiv sklep, da je podana ponovitvena nevarnost. Te nevarnosti ni mogoče odvrniti drugače kot z odreditvijo pripora, saj sicer ni mogoče dovolj zanesljivo izključiti možnosti, da bi obdolženec s ponovnimi stiki kaznivo dejanje zoper oškodovanko, ki si stikov z očetom želi, ponovil. Pripor je torej neogibno potreben za odvrnitev nevarnosti, ki jo za oškodovanko predstavlja osumljenec na prostosti, pa tudi sorazmeren tej nevarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve sicer sodišču očita kršitev določb iz 199.a člena ZKP (torej določb, ki se nanašajo na odreditev hišnega pripora), vendar pa teh kršitev ne obrazlaga, niti jih sodišče s tem, ko je zoper osumljenca odredilo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ni moglo kršiti. Kot je razvidno iz obrazložitve zahteve, se zagovornica ne strinja z oceno sodišča o obstoju oziroma intenziteti ponovitvene nevarnosti. Navedbe, da ponovitvena nevarnost ni podana, ker živita oškodovanka in osumljenec v različnih krajih, da je osumljenka varovanka Centra za varstvo in delo G., kar pomeni le enkrat mesečni izhod iz zavoda, ter da bi za odvrnitev eventualno podane ponovitvene nevarnosti zadoščal že milejši ukrep, to je prepoved približanja osebi (195.a člen ZKP), ne predstavljajo očitka kršitev določb ZKP, temveč le drugačno presojo ugotovljenih dejstev. Očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je namreč obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na strani osumljenca prepričljivo obrazložilo, kar povzema tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, in napravilo utemeljen zaključek, da je za odvrnitev nevarnosti ponavljanja edini ustrezen ukrep pripor.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena izključno iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.