Jedro

Postopek je bilo potrebno končati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (1986), po katerem pa v 1. odstavku 252. člena ZUP/86 določen enomesečni subjektivni rok, velja za stranko ne pa tudi za organ, zato v postopku izdaje navedenega sklepa o obnovi postopka po 1. in 4. točki 249. člena ZUP/86, organ ki je po uradni dolžnosti izdal navedeni sklep o uvedbi obnove postopka, ni vezan na enomesečni subjektivni rok, ki ga sicer določa novi Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 263. člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinarnice A. z dne 27. 3. 2000, s katerim je bila dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave B. z dne 8. 4. 1999 za rabljen osebni avtomobil znamke Audi A4 quatro, na podlagi potrdila o poreklu EUR.1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Carinska uprava Republike Slovenije naknadno preverjala verodostojnost navedenega potrdila o poreklu blaga, ki je bilo v postopku carinjenja navedenega vozila predloženo Carinski izpostavi B., Carinskega urada A.. Preverjanje je bilo opravljeno pri carinskih organih v Nemčiji, na podlagi 31. in 32. člena protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo in Evropsko unijo. Iz odgovorov nemških carinskih organov je razvidno, da je žig, ki je odtisnjen v polju 11 potrdila o poreklu EUR.1, ponarejen. Carinarnica A. je o navedenih ugotovitvah pisno obvestila tožečo stranko dne 6. 3. 2000, ki je podala odgovor dne 13. 3. 2000. Po oceni tožene stranke je upravni organ I. stopnje ravnal pravilno, ker je, ko je izvedel za nova dejstva, ki bi, če bi mu bila znana ob uvoznem carinjenju, pripeljala do drugačne odločitve glede preferencialne obravnave blaga, s sklepom dovolila obnovo postopka carinjenja, na podlagi naknadno pridobljenih podatkov, ki so jih posredovali nemški carinski organi. Tožeča stranka se zoper navedene ugotovitve ne pritožuje, trdi pa, da je bilo po njeni presoji, omenjeno potrdilo videti pristno in, da se zaradi tega ne čuti krivega in odgovornega za plačilo carinskega dolga ter predlaga, da naj se ga obračuna prejemniku, to je uvozniku. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da se je tožeča stranka sama vpisala v polje 14 carinske deklaracije, kot deklarant blaga ter se nanjo podpisala in jo predložila v izbrani carinski postopek. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena Carinskega zakona, ki je veljal v času vložitve obravnavane deklaracije. S tem vpisom se je tožeča stranka opredelila kot deklarant, skladno z 11. točko 3. člena takrat veljavnega carinskega zakona. Ker pa je bil po takrat veljavnem 47. členu Carinskega zakona deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je predložila carinskim organom blago, skupaj z vsemi drugimi dokumenti, potrebnimi za izvedbo določenega carinskega postopka tudi ni potreboval pooblastila za indirektno zastopanje. Poleg tega tožeča stranka z ničemer ne izkazuje, da bi nastopala v imenu druge osebe kot direktni zastopnik in zato tudi z ničemer ne izkazuje, da ne bi bila v tej zadevi pasivno legitimirana. Glede na vse navedeno je po presoji tožene stranke, upravni organ I. stopnje ravnal pravilno in zakonito, zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je na podlagi vpogleda v carinsko listino nesporno ugotoviti, da je enoletni rok, za naknaden obračun carinskega dolga že zastaral, zaradi česar carinarnica poskuša uporabiti 1. in 4. točko 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem je rok za obnovo 5 let. V nadaljevanju še dodaja, da je bila carinska deklaracija definirana pred novelo Carinskega zakona v skladu z 10. točko 1. odstavka 3. člena Carinskega zakona "kot vloga stranke". Tožena stranka pa sploh ni argumentirala kako je mogoče postopek obnoviti po vlogi stranke, saj se Zakon o splošnem upravnem postopku uporablja zgolj za obnovo rednih odločb, ki so postale dokončne in pravnomočne. Tožena stranka je šele v izpodbijani odločbi navedla, da gre za ponarejen obrazec EUR.1, kar kaže na uporabo 2. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86. Sklicevanje na novo dejstvo samo zase še ni zadosten razlog za obnovo postopka, saj mora biti dokazano. Zato se lahko novo dejstvo uveljavlja le skupaj z določenim dokazom, s katerim naj bi se dokazalo novo dejstvo, ki je razlog za obnovo postopka. Pri tem še poudarja, da sta po njeni oceni EUR.1 in izjava na fakturi javni listini, katere vsebino ne preverja špedicija. Po mednarodni konvenciji potrdila o poreklu lahko preverja zgolj carinski organ, zaradi česar je v primeru ponarejanja predviden 4. odstavek 143. člena Carinskega zakona. Iz tega sledi, da je potrebno, če ni mogoče uporabiti 4. odstavka 143. člena Carinskega zakona, uporabiti 2. točko 1. odstavka 249. člena ZUP/86, nikakor pa ne 1. točke in 4. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86. Tožeča stranka tudi ni carinski deklarant, ampak zastopnik stranke, saj po 11. točki 3. člena Carinskega zakona, carinski deklarant pomeni osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe pri carinskem organu, na podlagi katere se izvede carinski postopek. V izpodbijani odločbi pa ni obrazloženo na kakšen način je tožeča stranka pridobila lastnost stranke, saj se ne odloča o kakšni njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Iz 24. člena Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku namreč izhaja, da carinski urad ni dovoljeval vpisa neposrednega zastopanja v skladu z 11. točko 3. člena Carinskega zakona. Rubrika 14 ECL omogoča alternativno vpis špediterja kot deklaranta ali zastopnika, kar je jasno in nedvomno označeno v rubriki 14 ECL. Alternativni vpisi pa so bili dovoljeni šele z novelo Zakona o spremembah carinskega zakona, ki je začel veljati dne 21. 5. 1999, uporablja pa se od 1. 7. 1999. V definiciji 11. točke 3. člena Carinskega zakona se ni nič spremenilo, spremenil pa se podzakonski akt, ki je določal vpis v rubriko 14. Navaja še, da dopis nemških carinskih organov ni preveden v slovenski jezik in dostavljen tožeči stranki, zaradi česar se ni mogla izreči glede relevantnih dejstev. S tem pa sta upravni organ I. stopnje in tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu. Ob koncu še zaključuje, da je načelo zaslišanja stranke pomembna procesna pravica, s katero si stranka zagotavlja udeležbo v postopku, ima pregled nad potekom postopka, lahko odločilo vpliva na ugotovitveni postopek, ko s svojimi izjavami pobija izjave drugih oziroma, ko lahko predlaga uradni osebi naj izvede še druga ugotovitvena dejstva, kakor tudi v tem, da s svojo navzočnostjo pomembno vpliva na objektivnost uradne osebe in vseh udeležencev v postopku. Zaradi vsega navedenega predlaga, da sodišče, po opravljeni glavni obravnavi, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti sklicuje na razloge, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS). V zvezi z tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavanem primeru sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper prvostopni sklep o obnovi postopka carinjenja, v obsegu, ki je določen v navedenem sklepu. Gre torej za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), in torej ne gre za uporabo 154. člena Carinskega zakona, to je naknadnega obračuna carinskega dolga. Zato gre za vprašanje ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku in ne ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu Carinskega zakona. Zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na določbo 154. člena Carinskega zakona, za odločitev v tem upravnem sporu pravno nepomembni. V obravnavanem primeru je dokončna odločba deklaracija oziroma enotna carinska listina (ECL), s katero je bilo v postopku carinjenja odločeno o obveznosti tožeče stranke v zvezi z prijavljenim postopkom. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru carinski deklarant oziroma zastopnik osebe za katero opravlja dejanja, predpisana s carinskimi predpisi. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega carinskega postopka. Glede na to, da se pooblaščenec udeležuje carinskega postopka zgolj zaradi pogodbenega (pooblastilnega) razmerja s pooblastiteljem, je opredelitev njegove vloge in posledično njegovih obveznostih primarno odvisna od vsebine pogodbenega razmerja, šele sekundarno od carinskih predpisov (glej odločbo VS RS št. U I 310/02 z dne 11. 3. 2004). Ker je v obravnavanem primeru tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL je zgolj pavšalno zatrjevanje, da ni pooblaščenec prejemnika blaga, ne da bi za to predložila kakršne koli dokaze, so njeni ugovori o nelegitimnosti v tem postopku neutemeljeni.

Sklep o obnovi postopka upravnega organa I. stopnje je bil sprejet dne 27. 3. 2000, torej pred uveljavitvijo novega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04 - ZUP), zato je bilo potrebno v skladu z 324. členom ZUP postopek končati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 47/86). Po določbi 1. odstavka 249. člena ZUP/86, se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi iz razlogov, ki so navedeni v točkah od 1 do 11 navedene določbe ZUP/86. V 1. odstavku 252. člena ZUP/86 pa je določen enomesečni subjektivni rok, ki velja za stranko ne pa tudi za organ, zato v postopku izdaje navedenega sklepa o obnovi postopka po 1. in 4. točki 249. člena ZUP/86, organ ki je po uradni dolžnosti izdal navedeni sklep o uvedbi obnove postopka, ni vezan na enomesečni subjektivni rok, ki ga sicer določa novi Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 263. člena. Carinski urad A. je tako izdal sklep s katerim je obnovil postopek carinjenja po spornem ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga na podlagi 1. in 4. točke 249. člena ZUP/86. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, to je da potrdilo EUR.1 o poreklu blaga, ni verodostojno. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeleženo v dopisu, ki je v upravnih spisih. Tudi po presoji sodišča izjava tega carinskega organa predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločitve. Zato so tudi po mnenju sodišča izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanje ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstajala, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločitve o stvari. Res je tožena stranka navedla, da je podan razlog tudi iz 4. točke 249. člena ZUP/86, ni pa tega posebej utemeljila. Vendar pa po presoji sodišča navedena kršitev, glede na to, da za obnovo postopka zadošča, da je podan en obnovitveni razlog, kar je pravilno navedla že tožena stranka, na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva. Iz vsega navedenega torej sledi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa. Po presoji sodišča tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz, ugotovljeno na podlagi naknadnega preverjanja upravičenosti porekla, za sporno blago. Navedeno pa je po presoji sodišča tudi okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka v obravnavanem primeru, saj je verjetno izkazana.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo, v postopku ugotovljenih dejstev. Po presoji sodišča gre v primerih obnove postopka za vprašanje pravne presoje izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, to je presoje obstoja okoliščine (ki mora biti verjetno izkazana), ki je podlaga za obnovo postopka. Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožeča stranka v obnovljenem postopku lahko v celoti uveljavljala svoje pravice in interese.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, pri čemer sodišče ni našlo ničnostnih razlogov, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.