Jedro

Čeprav obdolženec ni neposredno kršil prej izrečenih ukrepov prepovedi približevanja oškodovanki, pa je z nasiljem zoper njo kljub temu nadaljeval oziroma ga celo stopnjeval, zato je pripor neogibno potreben za varnost ljudi (zlasti oškodovanke).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega R.T. na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP vlaga obdolženčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu odredi namesto pripora ukrep milejše narave, to je hišni pripor ali prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ni utemeljena.

B.

4. Zagovornik obdolženega R.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zaključke pravnomočnega sklepa glede neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi, ne problematizira pa obstoja ostalih pogojev za pripor, to je utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da je bila obdolžencu pred odreditvijo pripora v tej zadevi dvakrat izrečena prepoved približevanja, ki jo je v celoti spoštoval, zato bi sodišče tudi tokrat ponovitveno nevarnost lahko odvrnilo s tem milejšim ukrepom.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (3. stran) obrazloženo presodilo, da z nobenim izmed ukrepov milejše narave ni mogoče odvrniti nevarnosti, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil oziroma storil dejanje, s katerim je grozil. Pri tem je upoštevalo, da je R.T. utemeljeno osumljen brutalnega ravnanja z oškodovanko, ko je bila ta v tretjem mesecu nosečnosti, in sicer da jo je (med drugim) brcal v trebuh ter vpil, da naj otrok crkne in da komaj čaka, da jo bo udarjal po trebuhu tako dolgo, da bo njen gnili otrok padel ven. Pri oceni neogibne potrebnosti pripora je posebej upoštevalo tudi okoliščino, da je bil obdolžencu pred obravnavanim dejanjem v letu 2009 dvakrat izrečen ukrep prepovedi približevanja oškodovanki. Teh ukrepov obdolženec sicer ni neposredno kršil (kar izpostavlja zahteva), vendar pa je sodišče ugotovilo, da z nasiljem zoper oškodovanko kljub temu nadaljuje oziroma ga stopnjuje. Tem ugotovitvam je ob presoji vsebinsko enakih pritožbenih navedb pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Navedene okoliščine razumno utemeljujejo presojo, da je v tej zadevi pripor neogibno potreben za varnost ljudi, zlasti oškodovane B.M. Očitki zahteve za varstvo zakonitosti, da je „sodišče napačno uporabilo določila ZKP o priporu“ oziroma da ni dovolj upoštevalo načela sorazmernosti in načela subsidiarnosti (192. člen ZKP), so zato neutemeljene.

6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega R.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).