Jedro

Tožena stranka je odločitev o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči oprla na ugotovitev, da v zadevi ne gre za zapleten kazenski postopek, da so dejstva in dokazi jasni, na temeljna načela kazenskega postopka, da prosilec ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih ne bi bil zmožen za obrambo. Z navedenim zaključkom soglaša tudi sodišče, saj tožnik tudi v tožbi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi vzbujale resen dvom v pravilnost odločitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki zastopanja po zagovorniku v postopku opr. št. I Kpr 36606/2014, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), v okviru katerega se presojajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka ugotavlja, da mora v kazenskih zadevah že sodišče samo po uradni dolžnosti raziskati vse okoliščine (načelo materialne resnice), da v kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti, da mora sodišče v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Zoper tožnika teče preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami. Pri tožniku so namreč dne 3. 9. 2014 našli 60 tablet Lexaurin, v njegovem stanovanju pa še 165 takšnih tablet, ki vsebujejo prepovedano drogo v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog. Najdena velika količina tablet kaže na to, da jih je tožnik imel za nadaljnjo prodajo. Tožnik je bil v postopku že zaslišan, pri čemer ga je sodišče poučilo o njegovih pravicah ter mu je bil dan ustrezen pravni pouk. V zvezi s tem je izjavil, da pravni pouk razume ter da se bo zagovarjal s pomočjo zagovornika odvetnika Zdravka Križmana. Glede na to, da so dejstva in dokazi v zadevi jasni, da ne gre za zapleten kazenski postopek ter da bo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljajo dejstva, ki so v korist prosilcu, je tožena stranka zaključila, da ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je prava neuka oseba in je v kazenskem postopku brez zagovornika v izrazito podrejenem položaju. Ni mogoče govoriti o poštenem sojenju, če tožniku ne bo omogočena obramba z zagovornikom. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da že splošna načela kazenskega postopka omogočajo obdolžencu zadovoljivo obrambo. Sodišče namreč mora pri sojenju delovati objektivno, zato ni pričakovati, da bo v kazenskem postopku skrbelo za koristi obdolženca. Tožnik je tudi že bil kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, zato mu grozi izrek daljše zaporne kazni. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči sta določena v 13. in 24. členu ZBPP. Prvi pogoj se nanaša na tako imenovani subjektivni pogoj, to je izpolnjevanje finančnega cenzusa, med tem ko se drugi pogoj nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oz., da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in če je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V skladu z določbo tretjega odstavka istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale.

Navedena določba 24. člena ZBPP ne samo da daje pravno podlago, temveč tudi nalaga organu za brezplačno pravno pomoč, da pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči upošteva tudi okoliščine in dejstva konkretne zadeve. Takšno stališče je zavzeto tudi v sodni praksi, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013. ZBPP namreč v zvezi s kazenskimi postopki ne določa drugačnih pravic, kot jih imajo stranke v drugih sodnih postopkih. To pomeni, da možnost dodeljevanja BPP obdolžencem v kazenskih postopkih, kljub posebnostim teh postopkov, ne more biti drugačna od možnosti dodelitve BPP v drugih sodnih postopkih.

ZBPP v okviru 24. člena, ki se nanaša na dejstva in okoliščine zadeve, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, govori tudi o interesu pravičnosti, na kar napotuje tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem gre za to, da se zagotovi pravica do poštenega sojenja. Ali je ta zagotovljena z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V upravnosodni praksi se je glede navedenega oblikovalo stališče, da je pri tem treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči oprla na ugotovitev, da v zadevi ne gre za zapleten kazenski postopek, da so dejstva in dokazi jasni, na temeljna načela kazenskega postopka, da prosilec ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih ne bi bil zmožen za obrambo. Z navedenim zaključkom soglaša tudi sodišče, saj tožnik tudi v tožbi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi vzbujale resen dvom v pravilnost odločitve. Tožnik je bil v postopku že zaslišan, pri čemer je izjavil, da razume česa je obtožen kakor tudi pravni pouk sodišča. V zadevi tudi ni sporno, da so pri tožniku našli večjo količino tablet, ki vsebujejo substance, ki v skladu z Zakonom o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami pomenijo prepovedano drogo. Glede na navedeno ne gre v obravnavanem primeru za zapleteno dejansko stanje niti za zapletena pravna vprašanja. Tudi okoliščina, da je tožnik že bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje ne pomeni, da sodišče pri izreku kazni ne bo upoštevalo okoliščin, ki so v prid obtoženemu, saj ga k temu zavezuje zakon. To pa ni v nasprotju z načelom nepristranskosti in objektivnosti sodišča, saj je sodišče predvsem vezano na splošna načela kazenskega postopka (načelo materialne resnice, domneva nedolžnosti, in dubio pro reo). Sodišče se zato strinja s toženo stranko, da v konkretnem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato jo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).