Jedro

Delavci, ki so formalno v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so formalno prešli od enega delodajalcu k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim tako v primeru dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo. Tožena stranka je začela opravljati isto dejavnost parketarstva z istimi delavci in istimi sredstvi, kot jo je prej opravljala družba A., d. o. o.. Tožnik je brez časovne prekinitve ves čas opravljal isto delo, pri tem pa je ves čas kot nadrejenega doživljal D.D. mlajšega (ustanovitelja tožene stranke), zato tožniku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina, upoštevaje seštevek delovne dobe pri obeh delodajalcih (pri A., d. o. o. in pri toženi stranki) v okviru dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi strani, da tožniku v roku osmih dni: - plača neto znesek plače 84,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 12. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka); - za julij 2010 naredi obračun za preostali del bruto plače oziroma nadomestila plače v znesku 350,00 EUR, od tega zneska odvede in plača predpisane prispevke in davščine ter tožniku plača neto znesek 290,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 12. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka); - za junij in julij 2010 povrne stroške prehrane in prevoza na delo in z dela v skupni višini 56,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 38,48 EUR od 20. 12. 2011, od zneska 18,36 EUR pa od 19. 8. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka) ter - obračuna odpravnino 1.075,60 EUR in tožniku plača 814,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2010 dalje do plačila (IV. točka izreka).

Sklenilo je, da se v zvezi s preostalim delom zahtevka postopek ustavi (V. točka izreka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo v I., II., III. in IV. točki izreka ter zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v VI. točki izreka. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter malice spregledalo izpovedbo tožnika, ki je sam potrdil navedbe tožene stranke, da dne 1. 7. 2010 ni opravljal dela, ampak je prišel samo po odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za višjo odpravnino pa navaja, da do prenosa delodajalca skladno s 73. členom ZDR-1 ni prišlo. To izkazujejo že sami izpiski iz poslovnega registra RS za toženo stranko in podjetje A. d. o. o., ki še vedno obstaja in je last očeta zakonitega zastopnika tožene stranke. Gre za dva ločena pravna subjekta. Tudi izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke izkazuje, da do prenosa dejavnosti ni prišlo. Izpovedal je, da je odprl svojo lastno firmo in določenim delavcem predlagal, da se zaposlijo pri njem, oni pa so na to pristali, čeprav so imeli možnost ostati pri podjetju A. d. o. o.. Izpovedal je tudi, da je njegovo podjetje imelo svoje stroje in da iz očetovega podjetja ni vzel niti opreme niti prevoznih sredstev. Stroje je kupil sam, za prevoze so uporabljali kombi, ki ga je prav tako kupil sam, kar je potrdil tudi tožnik. Tudi glede okoliščine, da je tožena stranka poslovala s stranko B., d. o. o., ki je prej sodelovala s podjetjem A. d. o. o., je sodišče prve stopnje sledilo zgolj izpovedbi tožnika, čeprav tožnik ustreznih navedb sploh ni podal. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, da so bili ljudje iz podjetja B., d. o. o., njegovi osebni prijatelji in je on osebno poskrbel, da je to podjetje začelo poslovati s podjetjem A. d. o. o.. Po ustanovitvi svoje lastne firme pa je podjetje B., d. o. o., nadaljevalo poslovanje z njegovim podjetjem. Glede na navedeno je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Prerekal je pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V pritožbi tožena stranka sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana. Sodba namreč vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstev, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju. Prav tako vsebuje jasen izrek, ki ne nasprotuje samemu sebi. Ker je očitek v pritožbi zgolj pavšalen, se pritožbeno sodišče do njega ne more natančneje opredeliti. Prav tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kakšno drugo absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja več denarnih terjatev iz delovnega razmerja pri toženi stranki, kjer je bil zaposlen od 1. 9. 2008 na delovnem mestu polagalec talnih oblog. Delovno razmerje mu je prenehalo dne 31. 7. 2010 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo postavljenim tožbenim zahtevkom in tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od neto zneska plače za junij 2010 v višini 84,22 EUR (I. točka izreka), obračun in izplačilo nadomestila plače za julij 2010 v bruto znesku 350,00 EUR (II. točka izreka), povračilo stroškov prehrane ter prevoza na in z dela za junij in julij 2010 v skupni višini 56,84 EUR (III. točka izreka) ter obračun in izplačilo razlike v odpravnini v bruto znesku 1.075,60 EUR (IV. točka izreka), vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Ker tožena stranka s pritožbo izpodbija ves ugodilni del sodbe, pritožbene navedbe pa vsebujejo zgolj glede odločitve o tožbenih zahtevkov za povračilo stroškov prehrane in prevoza ter razlike v odpravnini, je pritožbeno sodišče preostali del sodbe preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje v preostalem delu pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zahtevku za povračilo stroškov prehrane ter prevoza na in z dela za julij 2010 tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbo tožnika, da je dne 1. 7. 2010 prišel samo po odpoved pogodbe o zaposlitvi, dela pa tega dne ni opravljal. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je bila dne 1. 7. 2010 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi in da letnega dopusta tega dne še ni koristil, ampak šele z naslednjim dnem. Tožena stranka je zatrjevala nasprotno, da je bilo z ustnim dogovorom med strankama dogovorjeno, da tožnik letni dopust koristi tudi dne 1. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožnikovim trditvam in presodilo, da je tožnik dne 1. 7. 2010 prišel na delo in da je zato upravičen do povračila stroškov. Navedeno potrjuje tudi tožnikova izpovedba, na katero se neutemeljeno sklicuje pritožba, da mu je bila dne 1. 7. 2010, ko je prišel z dopusta, vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, nato pa je odšel domov. To pomeni, da je tožnik tega dne prišel na delo, zato mu pripada celotno plačilo za delo, torej tudi povračilo stroškov v skladu s 130. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Na toženi stranki je dokazno breme, da dokaže, da je tožnik tudi 1. 7. 2010 koristil letni dopust. Izpovedba tožnika, da je tega dne prišel na delo, kjer mu je bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, nato pa je odšel domov, navedenega ne dokazuje. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik že 1. 7. 2010 koristil letni dopust, hkrati pa ni zatrjevala, da do povračila stroškov ne bi bil upravičen iz kakšnega drugega razloga, je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo tudi razliko v odpravnini zaradi dejanske kontinuitete delovnega razmerja. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu višja odpravnina pripada zaradi daljše delovne dobe, saj je treba upoštevati tudi delovno dobo pri delodajalcu A., d. o. o., kjer je bil zaposlen v času od 1. 9. 2005 do 31. 8. 2008, nato pa je brez vmesne prekinitve dne 1. 9. 2008 nadaljeval z delom pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da obstoji delovnopravna kontinuiteta tožnikovega delovnega razmerja ves čas zaposlitve pri različnih delodajalcih v obdobju od 1. 9. 2005 do 31. 7. 2010. Zato je ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo višje odpravnine od tiste, ki jo je prejel zaradi prenehanja delovnega razmerja iz poslovnih razlogov.

11. Sodna praksa je že zavzela stališče, da so delavci, ki so formalno v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalcu k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi(1). Ne glede na to, da so ti delavci zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim tako v primeru dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi tožniku pripadala odpravnina, upoštevaje seštevek delovne dobe pri obeh delodajalcih (pri A., d. o. o., in pri toženi stranki) v okviru dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družbo A., d. o. o., pri kateri je bil tožnik najprej zaposlen, ustanovil in zastopal C.C.. V njegovem podjetju je bil v tistem času zaposlen tudi njegov sin, prav tako C.C., ki je 5. 3. 2008 ustanovil svoje podjetje, toženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka začela opravljati isto dejavnost parketarstva z istimi delavci in istimi sredstvi, kot jo je prej opravljala družba A., d. o. o.. Tožnik je brez časovne prekinitve ves čas opravljal isto delo, pri tem pa je ves čas kot nadrejenega doživljal D.D. mlajšega. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da do prenosa delodajalca ni prišlo, ker obe podjetji, A., d. o. o., in tožena stranka, še vedno obstajata, pri čemer je iz sodnega registra razvidno, da gre za dva ločena pravdna subjekta. Prenehanje obstoja delodajalca, pri katerem je bil delavec zaposlen prej (v konkretnem primeru družba A., d. o. o.), ne vpliva na presojo, ali je podana dejanska delovnopravna kontinuiteta delovnega razmerja, ki ima za delavca z vidika njegove delovne dobe enake posledice kot sprememba delodajalca po 73. členu ZDR. Takšno prenehanje delodajalca ne vpliva niti na presojo posledic formalne spremembe delodajalca po 73. členu ZDR.

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi dejanske zaključke sodišča prve stopnje v tem delu. Neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, D.D. mlajšega, iz katere izhaja, da so delavci imeli možnost, da ostanejo v družbi A., d. o. o., vendar so se prosto odločili, da zamenjajo delodajalca. Tako iz izpovedbe tožnika kot tudi iz izpovedbe priče E.E. namreč izhaja nasprotno, in sicer, da so delavcem pripravili nove pogodbe, ki so jih dobili v podpis, pri čemer jim ni bilo kaj dosti pojasnjeno, zakaj se jim prekinja delovno razmerje pri družbi A., d. o. o.. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je delo pri toženi stranki nadaljevalo z isto opremo in istimi prevoznimi sredstvi. V pritožbi tožena stranka izpostavlja, da je delo nadaljevala s stroji in kombijem, ki jih je kupil njen zakoniti zastopnik. Lastništvo strojne opreme in prevoznih sredstev, ki se uporablja za opravljanje dejavnosti pri enem in drugem delodajalcu, ne vpliva na presojo delovnopravne kontinuitete. Pomembno je le, da so delavci pri delu ves čas uporabljali ista delovna sredstva. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, glede katerih tožnik v postopku ni podal ustrezne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ključna stranka podjetje B., d. o. o. najprej poslovala z družbo A., d. o. o. nato pa s toženo stranko. Ker je tožnik v postopku zatrjeval, da je tožena stranka prevzela tudi stranke (list. št. 5), je bilo ravnanje sodišča prve stopnje pravilno in zakonito. Očitana relativna bistvena kršitev določbe 7. oziroma 214. člena ZPP zato ni podana. Razlogi, zakaj je družba B., d. o. o., začela poslovati z družbo A., d. o. o., in zakaj je nato nadaljevala poslovanje s toženo stranka, pa za rešitev v tej zadevi niso pomembni.

14. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 231/2009 z dne 22. 9. 2009, sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 293/2008 z dne 24. 5. 2010, sodbo in sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 791/2005 z dne 19. 1. 2006.