Jedro

Neutemeljene so tožnikove trditve, da je v svoji državi ogrožen zaradi razlogov, ki so relevantni za podelitev azila, saj tožnik po lastni izjavi v zvezi z ogrožanjem, ki ga opisuje, ni poiskal pomoči policije, v Slovenijo pa je pripotoval z veljavnim potnim listom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 290/2004-6 z dne 25.2.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.1.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s tožbo izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in mu hkrati določila 3-dnevni rok od pravnomočno končanega azilnega postopka, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (ZAzil), poleg tega pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge in se je zato, skladno z pooblastilom 2. odstavka 67. člena ZUS, sklicevalo na te razloge in jih v sodbi ni ponavljalo. Dodalo pa je še, da je ob upoštevanju stanja v Srbiji in Črni gori tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju ter da je zato strah tožnika pred preganjanjem neutemeljen. Tožnik je namreč v svoji prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 6.10.2003 navedel, da je bil v Srbiji preganjan s strani aktivistov Demokratične stranke Srbije, pokojnega Z.D., ki naj bi ga preganjali zaradi njegovega sodelovanja in članstva v stranki Jugoslovanske levice (JUL), katere predsednica je M.M. V tej stranki je bil tudi zaposlen, in sicer kot varnostnik članov mestnega odbora stranke v mestu N. Kot član stranke JUL je bil življenjsko ogrožen, saj so nanj celo streljali in se zato tudi ne more vrniti v svojo izvorno državo. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na poročila mednarodnih organizacij in druga poročila, na katere se sklicuje v obširni obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zavrnilo je tudi tožbene ugovore, saj je presodilo, da je tožena stranka izdala svojo odločbo po proučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih je navajal tožnik, in tako pravilno ter v skladu s podatki v spisih ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti po 2. odstavku 1. člena ZAzil niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil. V svoji pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Predlaga tudi oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Meni, da je v postopku pojasnil razloge za zapustitev matične države in preganjanje, ki mu je bil izpostavljen. Preganjanju je bil tudi že dejansko izpostavljen, saj so nanj tudi streljali. Zato ne vzdržijo navedbe tožene stranke, da ni v ničemer izkazal, da bi bili njegova varnost in fizična integriteta ogrožena in da v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Vztraja, da vrnitev zanj osebno ni varna. Organi odločanja nadalje niso upoštevali njegovega slabega psihičnega stanja, ki je posledica pritiskov, napadov ter "pranja možganov" v okviru politične aktivnosti, čemer je bil v matični državi izpostavljen. Organi odločanja niso pojasnili, katere elemente so upoštevali v smislu izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Tožena stranka je tudi nezakonito prevalila dokazno breme nanj, in sicer z navedbo, da za svoje trditve ni predložil v upravnem postopku nobenih dokazov, niti tistih, za katere je sam navedel, da jih bo poskušal pridobiti. V skladu z določbami 24. člena ZAzil odločba pristojnega organa o dodelitvi azila in statusa begunca ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza. V postopku je podrobno pojasnil razloge ogroženosti ter pošteno in iskreno podal svojo zgodbo, drugih dokazov pa ni mogel predložiti. Glede odločitve, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh od pravnomočno končanega azilnega postopka, pa meni, da je ta odločitev v nasprotju z načelom nevračanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta pravilno navedla že tožena stranka in sodišče prve stopnje, pogoje za priznanje azila določata določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija), to je pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo življenje ali varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli, številka 3, 5 in 8 ter dopolnjena s protokolom, št. 2 ter njenih protokolov, št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94, EKČP), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo odločitev tožene stranke, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred zatrjevanim preganjanjem zaradi svoje pripadnosti rasi, veri, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. odstavka 1. člena ZAzil. Tožena stranka je proučila sedanje razmere v Srbiji in Črni gori na podlagi številnih aktualnih poročil vladnih in nevladnih organizacij, iz katerih je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovila dejansko stanje, da oblasti v Srbiji korenito spreminjajo razmere v smeri demokratizacije države in boja proti organiziranemu kriminalu ter povezavam politike s srbskim podzemljem, kar želi tožnik pripisati demokratski stranki. Pravilna je tudi po mnenju pritožbenega sodišča nadaljnja ugotovitev, da je stranka JUL sedaj nepomembna politična stranka, ter da si tožnik niti ni poskušal pridobiti zaščite državnih organov, kar kaže na neutemeljenost njegove trditve, da je bil v lastni državi preganjan. Sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi ga preganjala s svojimi organi legitimna oblast Srbije, v Slovenijo pa je pripotoval z veljavnim potnim listom Srbije in Črne gore. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča nedokazana tožnikova trditev o njegovi ogroženosti v Srbiji.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor o kršitvi načela nevračanja, saj je bilo v postopku odločeno, da mora zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočno končanem azilnem postopku. Gre torej za izvršitev pravnomočno končanega azilnega postopka, v katerem pa je bilo tudi ugotovljeno, da v primeru vrnitve tožnika v njegovo izvorno državo tam ne bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju s strani organov izvorne države.

Pritožbeno sodišče o tožnikovem predlogu za povrnitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov ni odločalo, saj, poleg plačila sodnih taks, v tem postopku niso nastajali drugi stroški postopka, plačila teh taks pa je bil tožnik oproščen že s sklepom sodišča prve stopnje, kar velja za celoten upravni spor.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.