Jedro

Odločilna za zavrnitev ugovora tožene stranke je ugotovitev, da slednja poslovnega dogodka sploh ni organizirala. Iz tega razloga tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi ni mogla v celoti izpolniti. Gre za okoliščino v sferi tožene stranke, zaradi česar nezmožnost dogovora o terminu izvedbe poslovnega dogodka, za kar glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tožeča stranka ni odgovorna, ne more iti v škodo tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57240/2010-2 z dne 29. 4. 2010 v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi (prvi odstavek izreka); - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati 744,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila le-teh (drugi odstavek izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v predmetnem postopku od tožene stranke zahtevala plačilo še neplačanih obveznosti v znesku 12.000,00 EUR na podlagi izstavljenih računov po pogodbi o poslovnem sodelovanju. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala z navedbo, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni v celoti izpolnila, saj ni osebno obiskala poslovnega dogodka tožene stranke (četrta alineja 2. člena pogodbe). Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeči stranki ni mogoče očitati odgovornosti za neizpolnitev obveznosti, ker tožena stranka takšnega dogodka niti ni organizirala, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo (prim. 329. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom strinja.

6. Pritožnik pravilnosti izpodbijane odločitve ne more omajati z vztrajanjem na stališču, da je bil osebni obisk organizatorja (T. M.) na poslovnem dogodku naročnika (tožene stranke) bistven element pogodbe. Odločilna za zavrnitev ugovora tožene stranke je namreč ugotovitev, da slednja poslovnega dogodka sploh ni organizirala, kar izrecno tudi priznava v pritožbi. Iz tega razloga tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi ni mogla v celoti izpolniti. Gre za okoliščino v sferi tožene stranke, zaradi česar nezmožnost dogovora o terminu izvedbe poslovnega dogodka, za kar glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tožeča stranka ni odgovorna, ne more iti v škodo tožeče stranke. Ker je bil razlog za neizpolnitev obveznosti tožeče stranke torej na strani tožene stranke, je po prvem odstavku 117. člena OZ ugasnila njena obveznost, saj je postala njena izpolnitev obveznosti nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja tožena stranka, sama pa je svojo terjatev do tožene stranke obdržala.

7. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sama navajala, da bi sporna pogodbena obveznost morala biti izpolnjena po koncu sezone (pripravljalna vloga z dne 27. 12. 2010, l. št. 29), zato nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Tudi sicer pa je bila pogodba sklenjena za določen čas, to je do konca meseca aprila 2010, zaradi česar bi se lahko tožena stranka še po prekinitvi dogovarjanj februarja 2010 zavzemala za uskladitev termina in organizacijo poslovnega dogodka. Ker tega ni storila, se odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno.

8. Glede pritožnikovega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati „procentualni delež neizpolnitve pogodbe“ ter za toliko zmanjšati vtoževano plačilo, pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka dolžna sama postaviti konkretiziran ugovor ter navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prim. 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tudi sicer pa takšno ugotavljanje glede na zavrnitev ugovora tožene stranke po temelju ni bilo potrebno.

9. Pritožbene navedbe glede funkcije priče M. v družbi tožeče stranke za odločitev o predmetnem zahtevku niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).