Jedro

Postopek za priznanje pravice do vdovske pokojnine se je začel po uradni dolžnosti pri srbskem nosilcu zavarovanja po 38. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Sporazum). Ta v prvem odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma 1. 11. 2010 tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, ponovno odmerja po določbah Sporazuma. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, pa se šteje kot dan vložitve zahtevka po pravnih predpisih druge pogodbenice. Postopek se je pri tujem nosilcu zavarovanja začel 13. 6. 2011, zato se tožnici ponovno odmerjena pokojnina v skladu s sedmim odstavkom 38. člena Sporazuma prične izplačevati od 1. 7. 2011 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je srbski nosilec zavarovanja začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

Priznana pokojnina se nakazuje na račun srbskega nosilca zavarovanja, ki je začel postopek za ponovno odmero pokojnine, neposredno tožnici pa se bo pokojnina pričela izplačevati, ko bo srbski nosilec zavarovanja tožencu sporočil, da lahko začne izplačevati pokojnino neposredno njej (8. odstavek 38. člena Sporazuma).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 2. 2013 in št. ... z dne 16. 7. 2012 in se ji izplača pokojnina za njenega moža od dneva, ko je vložil zahtevo pa vse do njegove smrti in se ji izplačajo zamudne obresti.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je s sodbo nezadovoljna. Njen pokojni mož je bil prikrajšan za izplačilo pokojnine, zaradi pomanjkanja sredstev za preživljanje je veliko trpel in hudo zbolel, kar se ne bi zgodilo, če bi pravočasno v zakonskem roku, na podlagi delovne dobe, ki jo je dosegel v eni državi, dobil pokojnino, ki si jo je prislužil s poštenim delom. Zanjo je nesprejemljivo stališče zavoda in sodišča, da vdova in družina pokojnega nimata pravice do terjatve, to je do zaslužka, ki bi pokojnemu možu pripadal, dokler je bil živ, za katerega je bil prikrajšan, saj je pokojni mož, že začel postopek za uresničevanje te pravice. S tem, ko ta pravica ni bila priznana njenemu možu, je zato prikrajšana tudi sama. Tudi sklicevanje na Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo pomeni kršitev pravic njenega pokojnega moža, ker omenjeni sporazum ne sme biti ovira za uresničitev dosojenih pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutni bistvenih kršitvah določbe ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in sicer dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 2. 2013 ter prvostopne odločbe opr. št. ... z dne 16. 7. 2012, s katero je odločil, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine v znesku 352,44 EUR na mesec od 1. 7. 2011 dalje. Hkrati je odločil, da se bo pokojnina, priznana po tej odločbi izplačevala neposredno srbskem nosilcu zavarovanja, dokler le-ta ne bo obvestil slovenskega nosilca, da lahko prične z nakazilom neposredno upokojencu. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru se je postopek za priznanje pravice do vdovske pokojnine začel po uradni dolžnosti 13. 6. 2011 pri srbskem nosilcu zavarovanja po 38. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/2010, v nadaljevanju Sporazum). Ta v prvem odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma 1. 11. 2010 tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, ponovno odmerja po določbah Sporazuma. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, pa se šteje kot dan vložitve zahtevka po pravnih predpisih druge pogodbenice. V obravnavanem primeru je to datum 13. 6. 2011 in ta datum je tudi pomemben v zvezi s pričetkom izplačevanja na novo odmerjene pokojnine.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnici srbski nosilec zavarovanja že od 14. 2. 2003 dalje priznal pravico do družinske pokojnine po pokojnem možu. Pri tem je upošteval tako dobo, dopolnjeno v Republiki Srbiji kot tudi dobo v Republiki Sloveniji ter še dobo iz Bosne in Hercegovine. Tako ne držijo tožničine trditve, da pri pokojnini ni bila upoštevana vsa pokojninska doba oz. pokojnina, ki jo je pokojni mož dopolnil v Republiki Sloveniji.

Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožničin mož umrl 13. 2. 2003 zaradi bolezni in da je do dneva smrti dopolnil 66 let starosti in v Sloveniji 6 let, 8 mesecev in 28 dni pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno odločilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 109. in 110. členu v zvezi s 421. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Na podlagi 8 letnega mesečnega povprečja plač oz. osnov zavarovanja od leta 1984 do 1991 je pokojnikova pokojninska osnova znašala 1.107,79 EUR. Glede na dopolnjeno slovensko pokojninsko dobo je odmera pokojnine znašala 45 % pokojninske osnove ter vdovska pokojnina od tako ugotovljene pokojnine v višini 70 %, kar je skladno s prvim odstavkom 123. člena ZPIZ-1. Ob upoštevanju, da se je postopek pri tujem nosilcu zavarovanja začel 13. 6. 2011, se tako ponovno odmerjena pokojnina v skladu s sedmim odstavkom 38. člena Sporazuma prične izplačevati od 1. 7. 2011 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je srbski nosilec zavarovanja začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da po osmem odstavku 38. člena Sporazuma druga država pogodbenica, ki prizna pravico do pokojnine na podlagi 38. člena Sporazuma, priznano pokojnino nakazuje na račun nosilca prve pogodbenice, ki je uvedla postopek ponovne odmere, vse dokler ta ne sporoči, da se pokojnina, priznana pri drugi pogodbenici, lahko začne izplačevati neposredno upokojencu. Navedeno pomeni, da se priznana pokojnina nakazuje na račun srbskega nosilca zavarovanja, ki je začel postopek za ponovno odmero pokojnine, neposredno tožnici pa se bo pokojnina pričela izplačevati, ko bo srbski nosilec zavarovanja tožencu sporočil, da lahko začne izplačevati pokojnino neposredno njej. Podlaga za takšen način izplačevanja ponovno odmerjene pokojnine je torej podana v osmem odstavka 38. člena Sporazuma in za drugačno izplačevanje ni nobene podlage.

Pritožba neutemeljeno vztraja, da je tožnica upravičena do izplačila starostne pokojnine namesto pokojnega moža. Pravica do pokojnine je ena izmed pravic iz obveznega zavarovanja iz 4. člena ZPIZ-1. Te pravice pa so po izrecni določbi 5. člena zakona neodtujljive, osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Razen tega se je postopek pri srbskem nosilcu zavarovanja začel na podlagi ponovne odmere vdovske pokojnine, ki je bila tožnici z odločbo srbskega nosilca zavarovanja priznana od 14. 2. 2003 dalje. Kot je bilo že poudarjeno je bila pri odmeri družinske pokojnine upoštevana tudi zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil v Sloveniji. Za priznanje starostne pokojnine v Sloveniji mora zavarovanec dopolniti tako starost kot zahtevano pokojninsko dobo. Če zavarovanec ne izpolnjuje pogoja zahtevane pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tako po predpisih veljavnih v letu 1999, kot po predpisih veljavnih v letu 2011, je minimalna pokojninska doba za priznanje pravice do starostne pokojnine znašala 15 oz., če zavarovanec ni star 65 let, najmanj 20 let pokojninske dobe. Po določbi prvega odstavka 20. člena Sporazuma, se zavarovalni dobi drugih držav pogodbenic (torej Srbije in Slovenije) seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje oz. je glede na 21. člen Sporazuma in upoštevanje načela primarnosti samostojne dajatve v primeru, če po pravnih predpisih ene pogodbenice obstaja pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zavezan določiti dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. Torej bi se tudi po Sporazumu samostojna dajatev priznala na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, če bi bili zato izpolnjeni pogoji, v nasprotnem primeru pa bi se glede pogojev za priznanje pokojnine upoštevala pokojninska doba, dopolnjena pri obeh pogodbenicah, sama odmera pa bi se opravila na podlagi dobe dopolnjene v Sloveniji. Za takšen način priznavanja dajatev je pravna podlaga podana v sporazumu od 1. 11. 2010 dalje in ne prej oz. od leta 1999. Ostale pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na ta spor in na toženca ZPIZ Slovenije, kot na primer, da odločba srbskega nosilca zavarovanja z dne 31. 10. 2012 ni upoštevala dobe v BIH, pa za pritožbeno rešitev zadeve zadeve niso relevantne in so neutemeljene.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.