Jedro

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o imenovanju članov upniškega odbora sicer pravilno oprlo na podatke o navadnih terjatvah upnikov iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika, ki mu jih je posredoval upravitelj. Toda po 6. točki drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP ima upnik možnost dokazovati, da vrednost premoženja, na katerem ima ločitveno pravico, ne zadostuje za poplačilo celotne njegove terjatve. To lahko upnik stori tudi še s pritožbo zoper sklep o imenovanju članov upniškega odbora.

V postopku imenovanja članov upniškega odbora po 79. in 80. členu ZFPPIPP do izdaje sklepa o imenovanju članov upniškega odbora namreč ne gre za kontradiktoren postopek. Tak postane šele z vložitvijo pritožbe zoper navedeni sklep. Zato je njegove pritožbene navedbe o izpolnjenih pogojih za njegovo imenovanje v upniški odbor treba obravnavati kot dopustne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana 2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče oblikovalo upniški odbor s sedmimi člani (1. točka izreka) in za člane upniškega odbora imenovalo upnike: M. Š. d.o.o., K. d.o.o., G. d.o.o., D. d.o.o., Ž. d.d., P. d.o.o. in N. N. d.o.o. (2. točka izreka).

2. Zoper 2. točko izreka sklepa je pravočasno vložil pritožbo upnik F. d.d., uveljavljal pa je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da se pritožnika imenuje v upniški odbor namesto obstoječega člana upniškega odbora, ki ima po podatkih, ki jih izkazuje stečajni dolžnik v svojih poslovnih knjigah, najnižji skupni znesek terjatev do stečajnega dolžnika med obstoječimi člani upniškega odbora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče za člane upniškega odbora imenovalo upnike, ki imajo po podatkih iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika najvišji skupni znesek terjatev do dolžnika, torej na podlagi drugega odstavka in 2. točke tretjega odstavka 80. člena ZFPPIPP.

5. Pritožnik pa v pritožbi navaja, da je sicer v tem stečajnem postopku med drugim prijavil svojo terjatev v znesku 451.926,19 EUR, ki je zavarovana z ločitveno pravico na gostinski opremi, ki se nahaja v restavraciji B. in jo je natančno opredelil v prijavi terjatve in ločitvene pravice z opisom in inventarnimi številkami. Ocenjena poštena tržna vrednost te opreme, kot izhaja iz poročila o ocenitvi opreme z dne 14. 4. 2011, ki ga je izdelal za potrebe predmetnega stečajnega postopka sodni izvedenec in cenilec M. B., pa znaša 279.540,00 EUR. Vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, torej ne zadošča za plačilo celotne zavarovane terjatve, zato se del njegove terjatve, ki ne bo poplačan iz zastavljenega premoženja, šteje za navadno terjatev in kot taka znaša vsaj 172.386,19 EUR. Na podlagi navedenega meni, da niso podane zakonske ovire iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP za njegovo imenovanje v upniški odbor.

6. Po 6. točki drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP v upniški odbor ne more biti imenovan le tisti upnik, ki ima svojo celotno terjatev zavarovano z ločitveno pravico na premoženju dolžnika, ki bi zadoščalo za celotno poplačilo njegove terjatve. Upnik namreč po navedenem določilu lahko dokaže, da vrednost premoženja, ki je predmet njegove ločitvene pravice, ne zadošča za plačilo celotne terjatve. Del terjatve, ki ni pokrit z vrednostjo premoženja, na katerem ima upnik ločitveno pravico, ima torej status nezavarovane terjatve (peti odstavek 20. člena ZFPPIPP). Pritožnik trdi, da je ta del nezavarovane terjatve treba obravnavati kot navadno terjatev (četrti odstavek 21. člena ZFPPIPP), zaradi česar zlasti glede na višino le-te ni nobenih ovir za njegovo imenovanje v upniški odbor.

7. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o imenovanju članov upniškega odbora sicer pravilno skladno z 2. točko tretjega odstavka 80. člena ZFPPIPP oprlo na podatke o navadnih terjatvah upnikov iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika, ki mu jih je posredoval upravitelj. Toda po 6. točki drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP ima upnik možnost dokazovati, da vrednost premoženja, na katerem ima ločitveno pravico, ne zadostuje za poplačilo celotne njegove terjatve. To lahko upnik stori tudi še s pritožbo zoper sklep o imenovanju članov upniškega odbora. V postopku imenovanja članov upniškega odbora po 79. in 80. členu ZFPPIPP do izdaje sklepa o imenovanju članov upniškega odbora namreč ne gre za kontradiktoren postopek. Tak postane šele z vložitvijo pritožbe zoper navedeni sklep. Zato je njegove pritožbene navedbe o izpolnjenih pogojih za njegovo imenovanje v upniški odbor po presoji pritožbenega sodišča treba obravnavati kot dopustne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

8. Kljub temu, da je pritožnik po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje njegovo prijavo terjatve in ločitvene pravice ter poročilo sodnega cenilca o cenitvi opreme stečajnega dolžnika dokazal, da ima del nezavarovane navadne terjatve v znesku, ki utemeljuje njegovo članstvo v upniškem odboru, pa pritožbeno sodišče sklepa prvostopenjskega sodišča v izpodbijani 2. točki izreka samo ni moglo spremeniti. Ocenjuje namreč, da bi s spremembo sklepa odvzelo pravno sredstvo tistemu upniku, katerega članstvo v upniškem odboru bi bilo s spremembo sklepa nadomeščeno s članstvom pritožnika, torej bi mu s tem kršilo njegovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS.

9. Utemeljeni upnikovi pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).