Jedro

Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnica duševno motnjo (organsko blodnjavo in osebnostno motnjo, s ponavljajočimi se depresivnimi epizodami), zaradi katere sta hudo moteni presoja realnosti in sposobnost pritožnice obvladovati svoje ravnanje. Kljub drugačni pritožbeni trditvi je narava te duševne motnje takšna, da terja ne le prisilno zdravljenje, ampak tudi omejitev pritožničine osebne svobode. Pritožnica je namreč pod vplivom duševne motnje že poskušala drugi osebi vzeti življenje in se je zato celo znašla v kazenskem postopku. Poleg tega je večkrat poskušala storiti samomor, s čimer spravila v resno nevarnost tudi svoje življenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zadržanje nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... podaljša do 27. novembra 2020, ter še, da se stroški tega postopka krijejo iz proračuna sodišča. 2. V imenu nasprotne udeleženke (v nadaljevanju: pritožnica) se je pravočasno pritožila njena odvetnica. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ogrožanje zdravja in življenja pritožnice in drugih ljudi, ki ga v sklepu navaja sodišče, je zgolj hipotetično in ni izkazano. Pritožnica trenutno ni agresivna in nima težav z nadzorovanjem svojega ravnanja. Počuti se dobro, nima samomorilnih misli in se dobro razume z ostalimi pacienti. Sodišče ni dovolj upoštevalo njene želje, da gre domov, kjer sicer živi sama, a ji pomagata mama in sin. Njeno zdravstveno stanje je po treh mesecih bivanja v psihiatrični bolnišnici že bistveno boljše in stabilizirano. Pritožnica ne odklanja zdravljenja, jemlje predpisano terapijo in se je pripravljena ambulantno zdraviti. Odrejeni ukrep zato ni nujen in ni sorazmeren. Zadoščala bi nadzorovana obravnava pritožnice ali njeno zdravljenje na odprtem oddelku. Ne gre za takšno naravo duševne motnje, ki bi terjala omejitev svobode gibanja in preprečitev stikov z okolico za tako dolgo obdobje. Podaljšanje zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom bi lahko imelo kvečjemu negativne posledice za pritožničino zdravje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnica duševno motnjo (organsko blodnjavo in osebnostno motnjo, s ponavljajočimi se depresivnimi epizodami), zaradi katere sta hudo moteni presoja realnosti in sposobnost pritožnice obvladovati svoje ravnanje. Kljub drugačni pritožbeni trditvi je narava te duševne motnje takšna, da terja ne le prisilno zdravljenje, ampak tudi omejitev pritožničine osebne svobode. Pritožnica je namreč pod vplivom duševne motnje že poskušala drugi osebi vzeti življenje in se je zato celo znašla v kazenskem postopku. Poleg tega je večkrat poskušala storiti samomor, s čimer spravila v resno nevarnost tudi svoje življenje.

5. Ogrožanje, ki ga ugotavlja izpodbijani sklep, je torej povsem realno in ne zgolj hipotetično, kot poskuša prikazati pritožba. Dejstvo, da pritožnica trenutno ni agresivna, je le odraz njenega bivanja v nadzorovanem okolju pri predlagateljici in ustreznosti dosedanjega zdravljenja. Tudi njeno zanikanje samomorilnih misli po mnenju izvedenca ni pristno in prepričljivo. Njeno zdravstveno stanje se je res že precej izboljšalo, vendar pritožnica po mnenju izvedenca še vedno potrebuje 24-urni nadzor in varstvo. Slednje ji je mogoče zagotoviti le na oddelku pod posebnim nadzorom, ne pa z drugimi oblikami pomoči oziroma milejšimi ukrepi, za katere se zavzema pritožba.

6. Ker je bilo dosedanje zdravljenje uspešno, ni sprejemljiv pritožbeni pomislek, da bi nadaljnje zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom lahko imelo negativne posledice za pritožničino zdravje. Njene želje po odhodu domov ni mogoče upoštevati. Pritožnica namreč zaradi svoje duševne motnje zaenkrat še ni sposobna oblikovati pravnorelevantne izjave volje glede svojega nadaljnjega zdravljenja. Ker še vedno ni dovolj kritična do svojega zdravstvenega stanja, obstaja resno tveganje, da bi opustila jemanje predpisane terapije in s tem resno ogrozila svoje zdravje, kar se je v preteklosti že dogajalo. Poleg tega pritožnici v domačem okolju, kljub zatrjevani pomoči njene matere in sina, ne bi bilo mogoče zagotoviti stalnega nadzora in varstva, ki ju potrebuje.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nesorazmernosti odrejenega ukrepa. Sodišče prve stopnje ga je namreč omejilo na najmanjšo možno mero in pri tem upoštevalo mnenje izvedenca o pričakovanih učinkih zdravljenja.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Pritožbeni preizkus je pokazal, da so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena in upoštevana vsa odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pritožničinega zdravljenja pri predlagateljici izpolnjeni predpisani pogoji, ki so določeni v 70. členu in prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Tudi procesnih kršitev, ki bi lahko kvarno vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Po 68. členu ZDZdr se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje ob koncu postopka.