Jedro

Sodišči prve in druge stopnje nista kršili določb 212. člena ZPP, ker nista upoštevali tožničinega dokaznega predloga, podanega po izteku roka za vložitev pripravljalne vloge v sporu majhne vrednosti iz 452. člena ZPP. Okoliščina, da do izteka tega roka terjatev ni zapadla, ni pomembna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je bila pri toženi zavarovalnici nezgodno zavarovana po polici št. ..., po kateri zavarovalna vsota za invalidnost znaša 50.000,00 ATS. V prometni nesreči 25.8.2000 je bila telesno poškodovana.

V tožbi, ki jo je vložila 22.2.2001, je trdila, da je utrpela več udarnin po telesu in zvin vratne hrbtenice, zaradi katerega trpi trajne posledice (zavrto gibljivost vratu, glavobole, mravljinčenje in pešanje grobe moči desne roke), ki jo upravičujejo do zavarovalnine za invalidnost v višini 2.000,00 ATS; toliko je s tožbo tudi zahtevala. Gre torej za spor majhne vrednosti (442. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) z obrazložitvijo, da bi morala nastanek invalidnosti po določbah 212. člena ZPP dokazati tožnica, pa v tem ni uspela, ker ni pravočasno predlagala izvedenca medicinske stroke. Predlagala ga je namreč šele v pripravljalni vlogi, vloženi po izteku roka iz 451. člena ZPP, ki je zato sodišče ni upoštevalo (453. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo RS vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišči prve stopnje napačno uporabili določbe 212., 451. in 452. člena v zvezi z določbami 11. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Materialno dokazno breme mora biti med stranke pravilno porazdeljeno, v tem je bistvo določb 212. člena ZPP. Glede na materialnopravno podlago bi morala v konkretnem primeru tožeča stranka dokazati, da ji je nastal škodni dogodek v sferi, pokriti z zavarovalno polico, tožena stranka pa bi morala predlagati dokaze za svoj ugovor, da pri tožnici invalidnost ni nastopila. Smisel določb 451. in 452, člena ZPP pa je v tem, da je postopek v sporih majhne vrednosti procesno poenostavljen, a ne na škodo materialnopravne pravilnosti odločitve. Tožničin zahtevek je zapadel šele med pravdo, (25.8.2001). Zato je stališče nižjih sodišč, da bi morala tožnica že v tožbi oziroma v pripravljalni vlogi, vloženi v roku 8 dni po prejemu odgovora na tožbo, predlagati dokaz z izvedencem medicinske stroke, v nasprotju z materialnopravno podlago zahtevka in 11. členom ZPP. Tožnica je dokaz z izvedencem medicinske stroke predlagala pred prvo glavno obravnavo in je tako svoje breme po pravilih o materialnem, dokaznem bremenu pravočasno izpodbila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje (in ne tisti, ki zanika) oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Če ni drugačnih določb o porazdelitvi dokaznega bremena (kot je npr. določba prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika-OZ o obrnjenem dokaznem bremenu), nosi tožnik breme dokaza za trditve o tistih dejstvih, s katerimi substancira tožbeni zahtevek, toženec pa breme dokaza za trditve o dejstvih, s katerimi substancira svoje ugovore. Dokazno breme je določeno z materialnim pravom. Tožnik mora (najprej zatrditi) in nato še dokazati dejstva, ki so po materialnem pravu potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice(1).

Tožnica, ki je zahtevala plačilo zavarovalnine za zatrjevano invalidnost (katere višina je odvisna od stopnje invalidnosti), bi morala trditi in dokazati, da je pri njej podana invalidnost kot posledica nezgode (zavarovalni primer - 2. člen Splošnih pogojev AUVB 95), prav tako pa tudi stopnjo invalidnosti. V prvi točki 7. člena navedenih splošnih pogojev je določeno, da se zavarovancu, v kolikor pri njem nastopi v roku enega leta od dneva nezgode trajna invalidnost kot posledica nezgode, izplača stopnji trajne invalidnosti odgovarjajoči sorazmerno ustrezni znesek zavarovalne vsote za trajno invalidnost v skladu z drugo točko istega člena.

Stališče, na katerem temelji zahteva za varstvo zakonitosti, da bi zadoščalo, če bi tožnica dokazala nastanek škodnega dogodka (pravilno: zavarovalnega primera), tožena stranka pa bi morala dokazati, da invalidnosti ni, je zmotno. V pravni teoriji prevladuje stališče o materialnopravni naravi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP)(2); s tem, ko je sodišče prve stopnje materialno dokazno breme pravilno porazdelilo med med pravdni stranki, je pravilno uporabilo materialno pravo in tudi, če temu ne bi bilo tako, ne bi šlo za procesno kršitev, kakršno uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Določb 212. člena ZPP (ki naj bi jih nižji sodišči kršili), po katerih mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, se nanašajo na procesno trditveno in dokazno breme. To je procesni izraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena in je del procesnega prava. Zahteva za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja, da sta nižji sodišči kršili te določbe s tem, ko nista upoštevali tožničinega dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ker ga je podala po izteku roka za vložitev pripravljalne vloge v sporu majhne vrednosti iz 452. člena ZPP. Ta trditev ne drži in je ne utemeljuje okoliščina, da v času, ko je iztekel rok iz 452. člena ZPP, terjatev še ni zapadla. Procesna pravila (tudi pravila, ki urejajo posebne postopke, vključno s postopkom v sporih majhne vrednosti) so kogentna: kar v procesnem zakonu ni predvideno, v pravdnem postopku praviloma ni dovoljeno(3). So splošna in abstraktna in jih ni mogoče prilagajati potrebam strank v posameznem pravdnem postopku. Prav to bi sodišče prve stopnje storilo, če bi tožnici dovolilo predlagati dokaz po izteku zakonskega roka iz 452. člena ZPP oziroma če bi upoštevalo njeno po tem roku vloženo pripravljalno vlogo. Izvedenca medicinske stroke bi lahko predlagala tožnica že v tožbi oziroma v pravočasni pripravljalni vlogi, a tega očitno ni storila zato, ker je zmotno štela, da dokaz invalidnosti in stopnje le-te ni njeno breme. Če je menila, da tega ne sme storiti pred zapadlostjo terjatve, pa velja, da je s tem, ko je tožbo vložila pred zapadlostjo terjatve in tako sprožila tek pravdnega postopka, urejenega s kogentnimi predpisi, nase prevzela rizik za izid pravde, kakršen se je s sodbama sodišč prve in druge stopnje tudi udejanil. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP).

Op. št. (1): Jan Zobec, Pravdni. postopek.,. Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Lj., 2006, str. 345. Op. št. (2): OP 2 - ibidem, str. 388.Op. št. (3): Juhart, str. 35, Ude, str. 91, Tvira, Belajc Dika, str. 118.