Jedro

Uvodoma je treba pojasniti, da pravdni stranki opravljata procesna dejanja z vlogami ali ustno na obravnavi, ta dejanja pa so časovno omejena z roki in naroki. Namen rokov in narokov je koncentracija postopka, kajti pravda se mora pomikati od stadija do stadija k svojemu koncu. Roki in naroki omogočajo tak razvoj zaradi avtomatične izključitve tistih dejanj, ki niso opravljena pravočasno. Postopek teče dalje in upošteva se le to, kar je bilo opravljeno.

S pripravljalnimi vlogami ali spisi se doseže načelo koncentracije postopka in po določilih 277. člena in 299. člena ZPP lahko stranki pošiljata pripravljalne vloge med pripravami za glavno obravnavo in med posameznimi naroki glavne obravnave. Toda sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP), torej je odločilno tisto procesno gradivo, ki je pravočasno podano na glavni obravnavi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 5.375.286,50 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.369.336,50 tolarjev od 25.8.1993 dalje, od zneska 4.200,00 tolarjev od 21.11.1990 dalje in od zneska 1.750,00 tolarjev od 8.3.1990 dalje do plačila ter ji povrniti 78.842,00 tolarjev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od znaska 13.800,00 tolarjev od 25.10.1993 dalje, od preostalega zneska pa od 29.2.1996 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju je podana kršitev 7. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ker je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi dne 23. oz. 24. 1. 1996 jasno povedala, da se ne strinja s cenitvijo škode sodnega izvedenca J. K. na avtobusu, toda sodišče tega ni upoštevalo. Pripravljalna vloga je bila vložena pred glavno obravnavo dne 25.1.1996. Poleg tega toženec v zadevi ni bil zaslišan kot stranka, čeprav bi bilo treba ob ugovarjani višini škode izvesti ta dokaz in še eventuelne dodatne dokaze.

Po preteku tridesetdnevnega roka za vložitev revizije, je tožena stranka dne 21.2.1997 vložila dopolnitev revizije. Ker je bila vložena po roku, ki je določen v 382. členu ZPP, je prepozna in je revizijsko sodišče ni upoštevalo.

Revizija je bila po določilu 390. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev postopka ni podana. Uvodoma je treba pojasniti, da pravdni stranki opravljata procesna dejanja z vlogami ali ustno na obravnavi, ta dejanja pa so časovno omejena z roki in naroki. Namen rokov in narokov je koncentracija postopka, kajti pravda se mora pomikati od stadija do stadija k svojemu koncu. Roki in naroki omogočajo tak razvoj zaradi avtomatične izključitve tistih dejanj, ki niso opravljena pravočasno. Postopek teče dalje in upošteva se le to, kar je bilo opravljeno.

V danem primeru tožena stranka navaja, da je ugovarjala cenitvi škode s pripravljalno vlogo. S pripravljalnimi vlogami ali spisi se doseže načelo koncentracije postopka in po določilih 277. člena in 299.člena ZPP lahko stranki pošiljata pripravljalne vloge med pripravami za glavno obravnavo in med posameznimi naroki glavne obravnave. Toda sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4.člen ZPP), torej je odločilno tisto procesno gradivo, ki je pravočasno podano na glavni obravnavi. Iz pravdnega spisa izhaja, da je tožena stranka prejela izvedeniško mnenje 23.1.1995, da je bila njena vloga, s katero je izražala nestrinjanje z izvedenčevim mnenjem, oddana na pošto šele 24.1.1996 in da je prispela na sodišče po končani glavni obravnavi dne 25.1.1996. Te glavne obravnave se pravilno vabljena tožena stranka ni udeležila in svoje odsotnosti ni opravičila, zato mora nositi posledice zamujenega dejanja. Ker je torej sodišče prve stopnje sklenilo glavno obravnavo in odločilo o zadevi v skladu z določili ZPP, ni nezakonito postopalo in ni podana očitana bistvena kršitev po določilu 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Tožena stranka je bila pravilno vabljena in obveščena o pravdi in če se narokov za glavno obravnavo ni udeleževala in ni sodelovala ter odsotnosti (zlasti pri zadnjem naroku) ni opravičila in upravičila, mora trpeti posledice.

Tudi trditev tožene stranke, češ da je sodišče kršilo določila ZPP, ker ni zaslišalo toženca kot stranke in da ni izvedlo eventuelnih dodatnih dokazov, je zmotna. Sodišče namreč odloča v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov (2. člen ZPP). V danem primeru je tožeča stranka v tožbi navedla, da je toženec "kot izključni krivec v civilnopravnem smislu v celoti odgovoren za nastalo škodo...", tožena stranka pa je med pravdo samo opozorila na to, da kazenski postopek proti tožencu še ni končan, toda ta je pomemben samo za njegovo kazensko odgovornost. Civilna odgovornost se presoja po drugačnih kriterijih in tožena stranka svojega ugovora ni opredelila z nobeno trditvijo, ki bi kazala na sokrivdo voznika tožeče stranke, na kako napako na njenem avtobusu ali na karkoli drugega, kar bi utemeljevalo vsaj delno odgovornost tožeče stranke. Zato sodišče ni bilo dolžno raziskovati dejstev, ki niso sporna in ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo toženčevo krivdo, ki jo je obrazložilo v prvem odstavku na 4. strani prve sodbe, je ob pasivnosti tožene stranke izvedlo vse potrebne dokaze in jih ocenilo v skladu s postopkovnimi določili (8. člen ZPP).

Tako se izkaže, da revizijski razlog ni podan. Toda ker mora revizijsko sodišče po določilu 386. člena ZPP preizkusiti izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti, je treba opozoriti, da nižji sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki sicer temelji na krivdni odgovornosti (154. člen ZOR), vsebuje tudi določila o odgovornosti, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (173. člen ZOR). Ker je v sodni praksi utrjeno stališče, da je premikajoče se motorno vozilo nevarna stvar, zakon posebej ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, ko gre torej za konkurenco dveh objektivno odgovornih oseb. Zakon v prvem in drugem odstavku 178. člena poudarja krivdno odgovornost, v tretjem odstavku pa ureja primere, če ni kriv nobeden, in določa odgovornost imetnikov vozil po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega.

Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je dne 5.3.1990 okoli 5,10 ure pri stanovanjski hiši ... avtobus tožeče stranke trčil v nasproti vozeči toženčev tovornjak s priklopnikom, na katerem je bilo naloženo profilno železo, ki je zaradi tresljajev med vožnjo zdrsnilo čez levo stranico priklopnika in segalo najmanj 1,8 metra v zračni prostor nad levim voznim pasom, bi morali presojati odgovornost pri nesreči po določilu 178. člena ZOR. Nedvomno je šlo za odgovornost dveh stvari, ki sta delovali s povečano nevarnostjo, zato ne pride v poštev določilo 173. člena ZOR, temveč 178. člena ZOR. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je toženec povezal tovor z vrvjo, ki se je pretrgala, čeprav bi moral opravljati avtoprevozniško dejavnost z vso previdnostjo in bi moral skrbeti za to, da bi bil tovor pravilno povezan, je ugotovilo njegovo krivdo. Tako ugotovitev je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ki je dodalo, da za razsojo morebitna sokrivda tretjega, to je podjetja A., ni pomembna. Ob takem dejanskem stanju, na katerega je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče, sta nižji sodišči sicer zmotno uporabili določilo 173. člena ZOR, toda to ni vplivalo na izrek sodbe. Tudi če bi pravilno uporabili določilo 178. člena ZOR, bi ob uporabi prvega odstavka tega člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR toženca prav tako obsodili na povrnitev škode, ki je v vzročni zvezi z nesrečo. Tako se izkaže, da revizijski razlogi niso podani in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo. Ker revizija ni utemeljena, je po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.