Jedro

V skladu z določbo 64. člena ZUS-1 je tožena stranka v ponovljenem postopku vezana na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka. V skladu s sodno prakso navedena vezanost upravnega organa ni absolutna. Vendar pa to ne pomeni, da lahko upravni organ kadarkoli odstopi od obveznosti upoštevati pravna stališča, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe sodišča. Tožena stranka lahko tako od navedene vezanosti odstopi le izjemoma, in sicer le tedaj, ko se pojavijo za to utemeljene pravne okoliščine, kar pa mora tožena stranka posebej pojasniti.

Izrek

I. Toži se ugodi, sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-349/2013-SVLR/1176 z dne 16. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. II U 390/2014-13 z dne 6. 10. 2015 zavrnila vlogo tožeče stranke na Javni poziv za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015 (v nadaljevanju: javni poziv). Tožeča stranka je na javnem pozivu kandidirala z vlogo za sofinanciranje projekta „Gradnja novega vrtca v Veliki Nedelji“. V ponovljenem postopku je tožena stranka pregledala vlogo tožeče stranke ter o njej ponovno odločila enako. Pojasnjuje, da je odločila v nasprotju s pravnim mnenjem in stališčem sodišča v sodbi II U 390/2014, za kar pa je imela utemeljene razloge. Meni, da je že bil prvoten poziv z dne 14. 7. 2014 za pojasnitev oziroma uskladitev vloge jasen, prav tako je bil dovolj jasen in konkreten odgovor tožeče stranke, zato meni, da ponoven poziv, kljub drugačnemu napotilu sodišča, ni potreben. V zadevi ni bilo sporno, ali so stroški, ki nastanejo v letu 2013, upravičeni stroški, ampak je sporno vprašanje, ali je te stroške možno financirati v letu 2013, torej iz proračuna za leto 2013. Javni poziv namreč jasno opredeljuje obdobje upravičenosti stroškov (poglavje 7.1) ter obdobje za porabo sredstev (poglavje 7.2), ki pa ju ni mogoče enačiti. Stroški pripravljalnih del, ki so nastali od marca 2013 dalje, so upravičeni stroški, sofinanciranje teh stroškov pa je možno šele v letu 2014 ali 2015, ne pa v letu 2013. Tožeča stranka pa je imela možnost, da neusklajenost oziroma napako popravi in uskladi investicijsko dokumentacijo ter priloge 2 in 2a k obrazcu 3 ter obrazec 4 in 4a v skladu z navodili za izpolnjevanje obrazcev. Navedena navodila so bila objavljena sočasno z javnim pozivom. V skladu z navodili se priloga 2 in 2a ter obrazec 4 in 4a nanašajo na vire financiranja po letih, ko je v skladu z javnim pozivom možnost sofinanciranja upravičenih stroškov in ne na obdobje, iz katerega izhajajo upravičeni stroški. Po navodilih se je v sporne priloge in obrazce vnesla finančna konstrukcija operacije po letih in virih financiranja. Ker so se sredstva po javnem pozivu dodeljevala za leto 2014 in 2015, tožeča stranka ni mogla v letu 2013 navajati vire financiranja MGRT-ESRR, saj se le-ti ne morejo dodeljevati za nazaj. Enako velja tudi za obrazec 4 in 4a. Tožeča stranka pa bi lahko navedla, da so določeni upravičeni stroški bili financirani v letu 2013 iz drugih virov oziroma z lastnimi sredstvi.

2. Tožeča stranka v tožbi ugovarja kršitev postopka v upravnem sporu, saj je po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Pri tem pa ni pojasnila, kateri posebej utemeljeni razlogi so narekovali njen odstop od napotkov sodišča. Zgolj nestrinjanje s sodno odločbo pa ne more utemeljiti odločitve, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča. Ravnanje tožene stranke je zato arbitrarno in v nasprotju z načelom zaupanja v pravo. Posledično pa je tožena stranka tudi nepravilno uporabila materialno pravo, saj je odločila brez podlage v javnem pozivu. Tožena stranka tožeči stranki očita le, da bi naj predvidela sofinanciranje v letu 2013, kar pa po pozivu ni bilo mogoče, pri tem pa je spregledala, da tožeča stranka ni nikoli izjavila, da želi dodelitev sredstev iz proračuna za leto 2013. Prav tako ni mogoče podane vloge s prilogami in obrazci razlagati tako, da je tožeča stranka uveljavljala sofinanciranje v letu 2013. V zvezi s tem je že sodišče zavzelo obvezno pravno mnenje, da podatkov o planiranih stroških po posameznih letih ni mogoče razlagati tako, da to pomeni tudi uveljavljanje zahtevka za tako navedena leta v smislu obdobja porabe sredstev. Prav tako je že po sami naravi stvari očitno, da tožeča stranka z oddajo vloge v letu 2014, v kateri jasno piše, da se sredstva dodelijo za leto 2014 ali 2015, ni izjavila volje, da se ji sredstva dodelijo v preteklosti. Tožena stranka je sama v obrazcih in prilogah, ki so sestavni del razpisne dokumentacije, predvidela rubrike s predizpolnjenim besedilom letnice 2013, enako kot letnici 2014 in 2015. Tožeča stranka je torej z vpisovanjem pod letnico 2013 zgolj sledila pravilni opredelitvi obdobja, v katerem so nastali stroški pripravljalnih del, ni pa zahtevala, da se ji sofinanciranje v letu 2013 tudi opravi, saj to tudi že pojmovno ni bilo mogoče. Iz navodila za izpolnjevanje obrazcev, na kar se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu, ne izhaja, da bi se naj priloga 2 in 2a k obrazcu 3 ter obrazec 4 in 4a nanašali izključno na leta, ko je v skladu z javnim pozivom možnost porabe sredstev. Če bi to držalo, bi ti obrazci, ki jih je pripravila tožena stranka, predvidevali rubriki le za leti 2014 in 2015, ne pa tudi za druga leta. Način sklica pri letnici 2013 je enak kot pri 2014 in 215, kjer se v vseh primerih navaja „plan“. Tako je očitno, da se obrazci niso nanašali izključno na leti 2014 in 2015, temveč tudi na leto 2013. To pa je izhajalo tudi iz odgovorov tožene stranke na vprašanja s strani kandidatov, ko je navedla, da je stroške, kolikor so nastali že v preteklem letu, potrebno uvrstiti v leto 2013. Sporni stroški pa so v obravnavanem primeru nesporno nastali v letu 2013. Kolikor je tožena stranka menila, da način izpolnjevanja obrazcev ni ustrezal njenim pričakovanjem, bi morala to določno navesti v pozivu, česar pa ni storila. Zavajajoč poziv ne more ustvariti škodljivih posledic za vlagatelja, zato ne drži navedba tožene stranke, da je tožeča stranka imela možnost, da uskladi vlogo oziroma napako popravi, saj je tako možnost imela kvečjemu navidezno. S tem pa je kršila določbo poglavja 12.2 javnega poziva, saj ni podala vsebinske zahteve za dodatno pojasnilo in ni omogočila celovitosti in usklajenosti vloge v vseh njenih sestavinah. Ne glede na vse pa tožena stranka ne bi smela zavrniti vloge za sofinanciranje v celotnem znesku. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da je bil njen prvotni poziv, kakor tudi odgovor tožeče stranke, dovolj jasen, zato je utemeljeno sklepala, da tožeča stranka v nobenem primeru in tudi v bodoče ne bi podala zahtevanega pojasnila oziroma uskladila podatke v vlogi. Jasno je torej, da tega ne bi storila niti na podlagi ponovnega poziva, zato bi bil ta brez učinka in brezpredmeten. Meni, da je v izpodbijanem sklepu tudi natančno in obširno pojasnila, zakaj je pri ponovnem odločanju odstopila od napotila upravnega sodišča. Navodila za izpolnjevanje vloge so bila jasna, v konkretnem primeru tudi ni sporno, da se lahko stroški, ki nastanejo v letu 2013, sofinancirajo, ampak je sporno vprašanje, ali je te stroške možno financirati v letu 2013. Javni poziv je v poglavju 7.1 jasno opredelil obdobje upravičenosti stroškov ter v poglavju 7.2 obdobje za porabo sredstev, česar pa ni mogoče enačiti. Res je tožena stranka na obrazcih sama predvidela rubrike s predizpolnjenim besedilom letnice 2013, enako kot letnici 2014 in 2105, vendar je bilo v skladu z navodili potrebno v obrazca vnesti finančno konstrukcijo operacije po letih in virih financiranja. Ker so se po javnem pozivu sredstva dodeljevala za leti 2014 in 2015, tožeča stranka ne more v letu 2013 navajati vire financiranja MGRT-ESRR. Obrazci so predvidevali rubrike z letnico 2013, saj je bilo mogoče, da so bili določeni upravičeni stroški financirani v letu 2013 oziroma lahko že prej, vendar iz drugih virov oziroma z lastnimi sredstvi, nikakor pa ni bilo mogoče za leto 2013 navajati sredstev ESRR-MGRT. Tožena stranka pa tudi ni mogla samo delno ugoditi zahtevku, tako da bi zavrnila sofinanciranje za sporni znesek naveden v letu 2013, saj bi to bilo v nasprotju z določili javnega poziva. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah sta stranki dodatno utemeljevali svoja stališča izražena v tožbi in odgovoru na tožbo. Tožeča stranka se sklicuje tudi na odločitev Sodišča EU v zadevi C 115/15, Občina Gorje proti Republiki Sloveniji, v kateri je sodišče navedlo, da se zavrnitev zahtevka v celoti lahko uporabi le v primeru, ko upravičenec namerno poda napačno prijavo. V vseh preostalih primerih pa je treba uporabiti kvečjemu znižanje, ne pa zavrnitev zahtevka v celoti. V zvezi z navedenim tožena stranka ugovarja, da ne gre za primerljivo situacijo, kot je v obravnavani zadevi, zato navedena odločitev sodišča v tem primeru ni relevantna.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru gre za odločanje v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo tega sodišča II U 390/2014 z dne 6. 10. 2015, v kateri je sodišče navedlo, da je bil poziv tožene stranke na popravo oziroma uskladitev vloge nenatančen, ter da podatkov o planiranih stroških po posameznih letih v obrazcih 2, 2a 4 in 4a glede na namen javnega poziva ni mogoče razumeti kot uveljavljanje zahtevka za izplačilo iz proračuna za leto 2013. V zvezi z navedenim tožena stranka v izpodbijanem sklepu pojasnjuje, da je odstopila od navedenega stališča sodišča, za kar je imela utemeljene razloge.

7. V skladu z določbo 64. člena ZUS-1 je tožena stranka v ponovljenem postopku vezana na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka. V skladu s sodno prakso navedena vezanost upravnega organa ni absolutna. Vendar pa to ne pomeni, da lahko upravni organ kadarkoli odstopi od obveznosti upoštevati pravna stališča, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe sodišča. Tožena stranka lahko tako od navedene vezanosti odstopi le izjemoma in sicer le tedaj, ko se pojavijo za to utemeljene pravne okoliščine, kar pa mora tožena stranka posebej pojasniti.

8. Po mnenju sodišča tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni utemeljila odstopa od napotkov sodišča, saj v obrazložitvi le ponavlja svoja stališča iz prejšnjega postopka glede poslanega poziva tožeči stranki na izjasnitev ter njenega odgovora na poziv. Na podlagi navedenega tudi vzpostavi domnevo, da tožeča stranka tudi v bodoče ne bi ravnala drugače, zato ponoven poziv niti ni potreben. Takšen zaključek je samovoljen, izhaja pa tudi iz zmotne razlage odgovora tožeče stranke na poziv z dne 14. 7. 2014. Tožena stranka namreč prezre vsebino odgovora, v katerem tožeča stranka na postavljeno vprašanje odgovarja, da strošek 20.400,00 EUR predstavlja strošek projektne dokumentacije, ki je nastal po datumu potrditve DIIP v juliju in novembru 2013, zato je v smislu javnega poziva upravičeni strošek, zaradi česar so ga uvrstili v leto 2013. Zaradi navedenega meni, „da uskladitev ni potrebna“. Tožeča stranka je torej pojasnila, da gre po njenem mnenju za upravičen strošek, ki je nastal v letu 2013, zato je tudi upravičena do plačila navedenega zneska v okviru sofinanciranja. To je bilo očitno jasno tudi toženi stranki, saj ves čas navaja, da ni sporno, da se lahko stroški, ki nastanejo v letu 2013, financirajo v okviru obravnavanega javnega poziva. Navedenega odgovora pa po nobeni razlogi ni mogoče razumeti, da je tožeča stranka zahtevala plačilo tega zneska iz proračuna za leto 2013. 9. Tožena stranka se sklicuje tudi na vsebino obrazcev 2, 2a, 4 in 4a ter na navodilo za izpolnjevanje obrazcev, v katerih bi naj bili jasno ločeni viri financiranja in obdobje nastanka stroškov. Obrazec 2 in 2a se po navedbah tožene stranke nanašata na vire financiranja, in sicer po letih, ko je bilo v skladu z javnim pozivom možno sofinanciranje upravičenih stroškov iz proračuna (za leti 2014 in 2015). V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je šlo za predpripravljene obrazce, v katerih pa je bila predvidena tudi rubrika za leto 2013 z virom financiranja MGRT-ESRR, čeprav je bilo to proračunsko leto tedaj že zaključeno in tudi namen razpisa ni bil, da bi se stroški izplačali iz proračuna za leto 2013, saj to že po naravi stvari ni bilo mogoče. Ker torej proračuna za leto 2013 ni bilo možno več uporabiti kot vir financiranja, se utemeljeno postavi vprašanje, zakaj je navedeni vir tožena stranka sploh navedla v spornih obrazcih. To ni pojasnjeno niti v navodilih za izpolnjevanje obrazcev, na katera se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Tako je že iz navedenega očitno, da poziv tožeči stranki na pojasnitev v zvezi z izpolnjenimi spornimi obrazci ni bil jasen in natančen. Šele sedaj v izpodbijani odločbi tožena stranka pojasnjuje, da bi lahko tožeča stranka v obrazcu za navedeni upravičeni strošek navedla financiranje v letu 2013 iz drugih virov ali iz lastnih sredstev, kar potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča, da njen poziv ni bil ustrezen.

10. Glede na obrazloženo je sodišče zaključilo, da je tožba utemeljena, zato je odpravilo izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Glede na to, da sta proračunski leti za 2014 in 2015, na kateri se je nanašal javni poziv že zaključeni, zaradi česar ne bi bila več relevantna navedba tožeče stranke v okviru katerega proračunskega leta zahteva sofinanciranje spornega upravičenega stroška, bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku preizkusiti vsebinsko ustreznost vloge tožeče stranke glede na ostale pogoje javnega poziva.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS v zvezi s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je tožnika zastopal v postopku pooblaščenec, ki je odvetnik, sodišče pa je o zadevi odločilo na seji senata.