Jedro

Prekluzivni rok 1 meseca začne teči z dnem, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. To v obravnavanem primeru, ko se obnavlja postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ki ga je izdal isti organ kot v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, pomeni, da se začetek tega subjektivnega roka veže na datum izdaje odločbe o gradbenem dovoljenju, torej na 6. 10. 2009. Tožena stranka je torej obnovo postopka po uradni dolžnost uvedla po preteku 1 mesečnega subjektivnega roka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep RS Ministrstva za okolje in prostor, številka 351-05-67/2005-TŠŠ/HC/GB z dne 26. 5. 2011, odpravi.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijanim sklepom, št. 351-05-67/2005-TŠŠ/HČ/GB z dne 26. 5. 2011 po uradni dolžnosti odločilo, da se uvede obnova postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja, št. 351-05-67/2005-TŠ/GB z dne 6. 10. 2009, spremenjenega 14. 10. 2010, za rekonstrukcijo viaduktov A., B. in C. ter predora B. na avtocesti ..., odseku ... od km 28+780 (1,592 BCP) do km 31 + 220 (4,032 BCP), investitorja Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (1. točka izreka); da se obnova postopka uvede v obsegu vključitve D.D. kot stranskega udeleženca v postopek; da se zadrži izvršitev gradbenega dovoljenja št. 351-05-67/2005-TŠ/GB z dne 6. 10. 2009 in odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, št. 351-05-67/2005-TŠ/GB z dne 14. 4. 2010 (3. točka izreka) in v 4. točki izreka odločilo, da posebni stroški za izdajo tega sklepa niso zaznamovani.

Odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja D.D. podal vlogo za priznanje položaja stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za rušenje in gradnjo viadukta A. Tožena stranka je 10. 11. 2019 njegov predlog, na podlagi 62. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 110/02, 97/03, 41/04, 45/04, 47/04, 46/04, 62/04, 92/05, 111/05, 93/05, 126/07, 108/09-v nadaljevanju ZGO-1), zavrgla. Zoper sklep je predlagatelj sprožil upravni spor, v katerem je Upravno sodišče RS 31. 3. 2011 izdalo sodbo in sklep, št. I U 2150/2009-27. Na podlagi navedene sodbe je upravni organ po ponovnem vpogledu v upravni spis ugotovil, da ima predlagatelj iz naslova varstva pravic in pravnih koristi v zvezi z zemljiščem par. št. 876/2 k.o. ..., ki leži v neposredni bližini gradnje viadukta A. in katerega lastnik je, pravico sodelovati kot stranka v postopku gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo viaduktov A., B. in C. ter predora B. na avtocesti ..., odseku ... od km 28+780 (1,592 BCP) do km 31 + 220 (4,032 BCP). Glede na to, da je bilo v predmetni zadevi že odločeno z dokončno odločbo, je podana okoliščina iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05, 105/2006, 126/2007, 65/2008 in 8/2010 - v nadaljevanju: ZUP), torej so podani razlogi za obnovo gradbenega dovoljenja, v obsegu vključitve D.D. kot stranskega udeleženca v postopek.

Tožeča stranka, DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. (v nadaljevanju DARS), s tožbo izpodbija sklep št. 351-05-67/2005-TŠŠ/HČ/GB z dne 26. 5. 2011, iz tožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega predpisa, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Nepravilnost in nezakonitost izpodbijanega sklepa tožeča stranka utemeljuje s sklicevanjem na zamudo prekluzivnega roka določenega v določbi 263. člena ZUP. Rok je en mesec in je prekluziven, tudi za organ, če le-ta uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Sporni sklep je bil izdan 26. 5. 2011, kar pomeni, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za izdajo sklepa s katerim je dovolila obnovo postopka po uradni dolžnosti. Po mnenju tožeče stranke lahko ta rok teče le od trenutka, ko je tožena stranka izvedela za izdano odločbo, v konkretnem primeru gradbeno dovoljenje z dne 6. 10. 2009, torej je rok iztekel 6. 11. 2009. Prav tako je tožena stranka zamudila rok določen v odločbi št. U I 165/09-34, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo sporna prvi in drugi odstavek 62. člena ZGO-1. Navedena odločba je bila objavljena v Uradnem listu št. 20/2011 z dne 18. 3. 2011, kar pomeni, da se je tožena stranka s tem dnem z njo tudi seznanila. Tako bi morala tožena stranka sporni sklep izdati 18. 4. 2011, izdala pa ga je 26. 5. 2011, torej več kot mesec dni kasneje, pri čemer je brezpredmetno, ali je bil v tem času postopek na Upravnem sodišču RS (po tožbi D.D.) že končan ali ne. Kolikor bi bil relevanten presečni datum, ko se je tožena stranka seznanila z novimi dejstvi, šele datum prejema sodbe Upravnega sodišča RS, je bil tudi v tem primeru zamujen prekluzivni rok iz drugega odstavka 263. člena, v povezavi s prvim odstavkom 263. člena ZUP. Sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 2150/2009 je namreč tožena stranka prejela 7. 4. 2011, torej je prekluzivni rok zamudila tudi v tem primeru.

Tožeča stranka v tožbi navaja tudi, da ni pogojev za uvedbo obnovo postopka po uradni dolžnosti, ker se le-ta lahko začne le, če to zahteva javni interes, kar pomeni, da v interesu stranke ni mogoče uradoma obnavljati postopka, kjer ima stranka to možnost sama. V predmetni zadevi javna korist v izpodbijanem sklepu ni obrazložena, zato ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po določbi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Prav tako ni pogojev za uvedbo obnove postopka na predlog stranke, saj vloge D.D. z dne 1. 10. 2009 za priznanje lastnosti stranke v postopku ni mogoče šteti kot predloga za obnovo postopka. Po mnenju tožeče stranke pravni interes D.D., samo zaradi tega, ker je lastnik nepremičnine, ki leži v neposredni bližini gradnje viadukta A., ni izkazan.

Istočasno z vložitvijo tožbe je tožeča stranka sodišču predlagala, da do pravnomočne odločitve o njeni tožbi, v celoti odloži izvršitev izpodbijanega sklepa, oziroma podrejeno, da začasno, do pravnomočne odločitve o njeni tožbi, uredi sporno razmerje tako, da dovoli tožeči stranki graditi pod pogoji, ki so določeni v gradbenem dovoljenju z dne 6. 10. 2009 in 14. 4. 2010. Predlagala je torej izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1) in v predlogu obširno utemeljila nastanek težko popravljive škode, prizadetost javne koristi in nasprotnih strank.

K 1. točki izreka: V obravnavani zadevi tožeča stranka vlaga tožbo zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor, št. 351-05-67/2005-TŠŠ/HČ/GB z dne 26. 5. 2011, s katerim je upravni organ po uradni dolžnosti uvedel postopek obnove gradbenega dovoljenja št. 351-05-67/2005-TŠ/GB z dne 6. 10. 2009, spremenjenega 14. 10. 2010, na podlagi 9. točke 260. člena ZUP.

Sodišče v zadevi uvodoma opozarja na dejstvo, da ZUP obnovo postopka opredeljuje kot izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, torej zoper dokončno odločbo, ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi (prvi odstavek 260. člena ZUP). Predlog za obnovo postopka mora biti skladno s citirano določbo pravočasen, podati ga mora upravičena oseba, okoliščina na katero se opira predlog pa mora biti verjetno izkazana. Po določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, lahko v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, ta rok pa skladno z določbo drugega odstavka istega člena velja tudi za upravni organ. Ta enomesečni rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljševati. V citirani zakonski določbi je torej izrecno določeno, da začne prekluzivni rok 1 meseca teči z dnem, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, kar v obravnavanem primeru, ko se obnavlja postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ki ga je izdal isti organ, kot v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, pomeni, da se začetek tega subjektivnega roka veže na datum izdaje odločbe o gradbenem dovoljenju št. 351-05-67/2005-TŠ/GB, torej na 6. 10. 2009. To pomeni, da je tožena stranka obnovo postopka po uradni dolžnost uvedla po preteku 1 mesečnega subjektivnega roka. Prav tako sodišče, ki se v okviru tega upravnega spora ne spušča v vprašanje, ali način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-165/09-32 z dne 3. 3. 2011, izražen v 2. točki izreka navedene odločbe, velja tudi v primeru uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je tožena stranka prekoračila tudi v tej točki določen 30 dnevni (subjektivni) rok za uvedbo postopka obnove.

Izpodbijani sklep, ki je bil izdan po uradni dolžnosti, je bil torej izdan nezakonito, saj zanj niso bili izpolnjeni formalni pogoji (pravočasnost) za dovolitev obnove dokončanega upravnega postopka, ne po določbah ZUP in ne po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-165/09-32 z dne 3. 3. 2011. Ker torej v zadevi tožena stranka ni upoštevala subjektivnega roka za obnovo postopka, ki pa je prekluziven rok, je sodišče na podlagi 3. točke in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo. Izpodbijana odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, zato sodišče zadeve ne vrača v ponovni postopek. Ob tem pa sodišče dodaja, da kolikor zahteva D.D. z dne 1. 10. 2009 za priznanje lastnosti stranke v postopku, še ni rešena (to zahtevo navaja tožeča stranka v tožbi), bi moral upravni organ o tej zahtevi odločiti po določbah ZUP, v skladu s pravili priznavanja pravnega interesa tretjih strank v postopku.

V obravnavani zadevi je sodišče, upoštevajoč, da gre po naravi stvari za nujno zadevo (javni interes) in da je bila predlagana izdaja začasne odredbe, odločalo na podlagi listin, ki jih je tožbi priložila tožeča stranka. Gre za izpodbijanje procesnega sklepa, zato je sodišče opravilo presojo zakonitosti in pravilnosti tega akta in ugotovilo, ne da bi se moralo spuščati v dejansko stanje, da je izpodbijani akt nezakonit. Vlagatelj zahteve za vstop v postopek, bo svoj pravni interes lahko zasledoval v upravnem postopku.

K 2. točki izreka: Po določbi 32.člena ZUS-1 je mogoče predlagati izdajo začasne odredbe tako po drugem, kot tudi tretjem odstavku. Tožeča stranka je v obravnavnem primeru predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka in podrejeno tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Iz navedenega izhaja, da ima izdaja začasne odredbe za začasno ureditev stanja ali odlog izvršitve izpodbijanega akta namen preprečitve nastanka posledic, ki lahko nastanejo v posledici učinkovanja v upravnem sporu izpodbijanega akta. Ker je sodišče v obravnavanem primeru izpodbijani akt odpravilo, je moralo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči, saj mora biti pravni interes izkazan tudi pri zahtevi za izdajo začasne odredbe, kot obliki začasnega sodnega varstva.

K 3. točki izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njeni zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/72007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v tem upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 €.