Jedro

Pogoji za poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala so določeni tako, da veljajo tako v primeru, če se poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala izvede zaradi kritja prenesene izgube ali čiste izgube poslovnega leta, kot tudi v primeru, če se izvede zaradi prenosa zneskov v kapitalske rezerve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljavilo sklep skupščine tožene stranke z dne 20. 8. 2018, tj. sklep, sprejet pod 6. točko dnevnega reda skupščine tožene stranke, da se osnovni kapital tožene stranke zmanjša na način poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala na podlagi 379. člena ZGD-1 zaradi prenosa kapitala v višini 2.371.285,96 EUR v kapitalske rezerve. V neizpodbijanem delu je sodišče prve stopnje: (II. točka) razveljavilo sklep skupščine tožene stranke št. 7 o povečanju osnovnega kapitala, ki se izvede po izvedenem poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala; (III. točka) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki vrne stroške pravdnega postopka v višini 3.555,00 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, in sicer izključno zoper odločitev o razveljavitvi sklepa o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala (I. točka). V tem delu uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz letnega poročila pritožnice (tožene stranke) za poslovno leto 2017 izhaja, da je tožena stranka razpolagala z rezervami iz dobička, s kapitalskimi rezervami, ki presegajo zakonski rezervni sklad, in da prikazuje čisti dobiček. Posledično je ugodilo tožbenemu zahtevku v izpodbijani I. točki izreka, ker je sklep skupščine v nasprotju z drugim odstavkom 379. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 (kar je razlog za izpodbojnost sklepa skupščine iz 1. točke prvega odstavka 395. člena ZGD-1).

7. Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožeča stranka razen nespornih navedb o obstoju rezerve iz dobička (291.654,00 EUR) in kapitalskih rezerv (5.556.607,00 EUR), ki presegajo zakonski rezervni sklad, ni zatrjevala, da bi obstajala izguba in nič glede načina sproščanja rezerv za primer obstoja izgube. Nesporno je torej, da pritožnica nima izgube. Zato bi na podlagi prvega odstavka 379. člena ZGD-1 lahko bil sprejet sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala in prenosu zneska v rezerve, kot je jasno povedano v tem členu. Materialno pravno vprašanje je: ali je dopustno poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala zaradi prenosa zneskov v kapitalske rezerve, ne da bi se pred tem sprostile rezerve iz dobička ter kapitalske rezerve ob pogoju, da v času sklepa o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala ne obstoji izguba v poslovnem izkazu tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo.

9. ZGD-1 v prvem odstavku 379. člena določa namene (cilje), za katere je dopustno izpeljati zmanjšanje osnovnega kapitala na način poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala. V drugem odstavku istega člena določa pogoje za izvedbo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala. Ni sporno, da je v sklepu skupščine določen namen veljaven (prenos v kapitalske rezerve), zmotno pa je pritožničino stališče, da so pogoji za poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala, ki so določeni v drugem odstavku 379. člena ZGD-1, določeni samo za primer, če obstoji izguba.

10. ZGD-1 v drugem odstavku 379. člena določa, da je poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala dopustno, če ne obstajajo ali se prej sprostijo rezerve iz dobička ter kapitalske rezerve, razen zakonske in kapitalske rezerve iz 1. do 3. točke prvega odstavka 64. člena ZGD-1, katerih vsota je enaka 10 % ali v statutu določenem višjem odstotku po zmanjšanju preostalega osnovnega kapitala, in če čisti dobiček poslovnega leta ter preneseni dobiček ne obstajata več. Ti pogoji so od ZGD-1 dalje določeni tako, da veljajo tako v primeru, če se poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala izvede zaradi kritja prenesene izgube ali čiste izgube poslovnega leta, kot tudi v primeru, če se izvede zaradi prenosa zneskov v kapitalske rezerve.1 Stališče, ki ga zastopa pritožnica, je imelo podlago v prej veljavnem ZGD, in sicer od novele ZGD-F dalje (glej drugi odstavek 354. člena ZGD).

11. Zato pritožnica ne more uspeti s pritožbenim stališčem, da tožeča stranka ni zatrjevala obstoja izgube. Enako velja za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na hipotetično višjo vrednost delnic ob njihovem vpisu. Določba 379. člena ZGD-1 je kogentna in je v primeru kritja izgub namenjena varstvu upnikov, v primeru prenosa v kapitalske rezerve pa predvsem varstvu delničarjev.2

12. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravil postopka. Navaja, da se zoper njo vodi še drug pravdni postopek na podlagi tožbe drugega delničarja (tj. tam tožeče stranke D.S.U. v zadevi V Pg 1792/2018). V tistem postopku je tožena stranka na tožbo odgovorila. Tožeči stranki iz obeh postopkov sta delničarja tožene stranke, torej, navaja pritožnica, sospornika na podlagi 191. člena ZPP. Spor je na podlagi zakona in po naravi pravnega razmerja možno rešiti samo na enak način za vse stranke postopka. Pritožnica je sicer zamudila svoje pravdno dejanje v tem postopku, ker ni odgovorila na tožbo, vendar, navaja, se nanjo razteza učinek pravdnih dejanj drugih sospornikov iz zgoraj navedene pravdne zadeve.

13. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Delničarja pritožnice bi glede izpodbojnega sklepa skupščine bila v odnosu enotnega sosporništva (196. člen ZPP), ker je po naravi stvari mogoče vprašanje veljavnosti sklepa skupščine rešiti samo na enak način za vse delničarje (398. člena ZGD-1),3 vendar samo, če bi skupaj vložila tožbo, kar pa nista. Zato s pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na enotno sosporništvo, pritožnica ne more uspeti. Nista pa delničarja nujna sospornika (česar pritožnica niti ne zatrjuje – da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, ker kot tožeča stranka ni označena prava stranka), zato v tem, prej začetem postopku dejstvo, da se vodi še en postopek, ne more pripeljati do razveljavitve izpodbijane sodbe. Pritožnica se v tem postopku ne more sklicevati na učinke pravdnih dejanj tožeče stranke (D.S.U.) v tistem drugem postopku; tudi sicer je tako stališče nelogično, saj ni jasno, kako naj bi ravnanje D.S.U. vplivalo na pritožničin položaj v tej zadev – tudi kolikor zatrjuje, da bi moralo sodišče zadevi združiti (300. člen ZPP), to ne drži. Učinki pravnomočne odločitve v tej zadevi bodo pomembni tudi v tisti drugi, kasnejši zadevi, v kateri še ni razsojeno.4

14. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

1 Tako stališče je zavzeto tudi v pravni teoriji: Mirjam Križevnik, Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala delniške družbe v slovenskem in nemškem pravnem redu, Podjetje in delo, 2012, št. 2, zlasti v razdelku 2.2; Marijan Kocbek v M. Kocbek … et al., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, druga dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 2. knjiga, Ius Software, GV Založba, Ljubljana, 2014, stran 521. 2 M. Križevnik, razdelek 1. 3 Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 256; sklep VSRS, III Ips 11/2005 z dne 28. 3. 2006; sklep VSRS, III Ips 64/2011 z dne 13. 9. 2011. 4 N. Betetto, str. 256.