Jedro

Sodišče prve stopnje je priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo priznane stroške izvedenki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep delno spremeni tako, da se v I. točki stroški izdelave izvedenskega mnenja znižajo na 2.460,15 EUR in DDV zniža na 541,23 EUR, v II. točki pa se skupni znesek priznanih stroškov in DDV zniža na 3.001,38 EUR. V ostalem se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožnica je toženi stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 30,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvedenki Univerzi A., fakulteti B., Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja, priznalo stroške izdelave izvedenskega mnenja v višini 3.487,95 EUR in 767,35 EUR za 22 % DDV (I. točka izreka), ter odločilo, da se priznani stroški in DDV v skupnem znesku 4.255,30 EUR v roku 30 dni nakažejo na račun izvedenke iz sredstev odobrene brezplačne pravne pomoči (II. točka izreka).

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje višini odmerjenih stroškov izdelave izvedenskega mnenja. Navaja, da je velik del mnenja prepisan iz izvedenskega mnenja z dne 5. 7. 2015, izdelanega v zadevi opr. št. Pd 13/2013, ki se vodi pred Delovnim sodiščem v Celju med toženo stranko in tožnico C.C.. Opredeljuje dele, ki so prekopirani, in trdi, da je prekopirana tudi celotna literatura, ki naj bi bila temelj za izdelavo izvedenskega mnenja. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 182/2012 in trdi, da v danem primeru izvedenci mnenja niso pripravili neodvisno in samostojno ter v skladu s pravili in ugotovitvami stroke, temveč so kopirali predhodno izvedensko mnenje. Meni, da je glede na navedeno neutemeljeno priznana nagrada za študij dodatne dokumentacije in strokovne literature v višini 230,00 EUR oziroma v skupni višini 690,00 EUR ter znesek za izjemno zahtevno delo (trikrat po 459,00 EUR). Kot zmotne graja ugotovitve sodišča prve stopnje o vloženem trudu, preučeni strokovni literaturi, zahtevnosti odrejenega dela, materialnih stroških, kompleksnosti zadeve in porabljenem času za izdelavo mnenja, ki je v velikem delu kopirano iz drugega izvedenskega mnenja. Sklicuje se na 45. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih glede materialnih stroškov in navaja, da izvedenci niso ustrezno izkazali materialnih stroškov, zaradi česar jim jih je sodišče neupravičeno priznalo. Trdi, da niso avtomatično upravičeni do materialnih stroškov v višini 15 % nagrade, temveč morajo te stroške izkazati, pri tem pa iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi opravili kakšne posebne preiskave ali meritve, da bi bili lahko upravičeni do materialnih stroškov. Meni, da je sodišče zato vsakemu izvedencu neupravičeno priznalo 151,65 EUR materialnih stroškov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in določitev primernih stroškov izvedencem za izdelavo izvedenskega mnenja ter naložitev povrnitve stroškov postopka tožene stranke v plačilo tožeči stranki, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. –ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je Univerzi A., fakulteti B., Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju: izvedenka) priznalo vse priglašene stroške za izdelavo izvedenskega mnenja z dne 8. 9. 2015. Med drugim je izvedencem - članom komisije priznalo vsakemu 230,00 EUR za preučitev več kot 300 strani dodatne dokumentacije in še strokovne literature. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno priznalo priglašene stroške iz naslova zbiranja in študija dodatne dokumentacije več kot 300 strani in strokovne literature, vendar ne zato, ker je izvedensko mnenje deloma enako kot pritožbi priloženo izvedensko mnenje, saj to na višino priznanih stroškov izvedenki ne vpliva, temveč zato, ker izvedenka ob priglasitvi stroškov za izvedensko mnenje ni konkretizirano navedla, katero dodatno dokumentacijo so izvedenci - člani komisije pridobili in proučili. Navedena strokovna literatura, ki so jo izvedenci - člani komisije uporabili pri izdelavi izvedenskega mnenja, ne more šteti kot dodatna dokumentacija iz 49. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 in nasl. – v nadaljevanju: Pravilnik). Glede na navedeno in glede na to, da je bilo izvedenki s sklepom z dne 4. 6. 2015 naloženo, naj pregleda spis in dokumentacijo, ki mu je priložena, je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo izvedenki strošek za proučitev dodatne dokumentacije v skupnem znesku 690,00 EUR. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu o postavitvi izvedenke z dne 4. 6. 2015 izvedenko izrecno opozorilo, da mora zahteva za povrnitev stroškov za izdelano izvedensko mnenje vsebovati pojasnilo izvedenke glede priglašenih stroškov.

6. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, kar je v predmetni zadevi znašalo kar 454,95 EUR, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so po oceni pritožbenega sodišča materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade (glede na znižani znesek nagrade v skupni višini 2.343,00 EUR) v skupnem znesku 117,15 EUR .

7. Neutemeljeno pa se pritožba zavzema za to, da bi se pri odmeri stroškov za izvedensko mnenje v predmetni zadevi upoštevalo dejstvo, da naj bi bilo to mnenje v veliki meri povzeto (prekopirano) iz drugega izvedenskega mnenja, ki ga je izdelala ista izvedenka. Zgolj dejstvo, da isti izvedenec izdela več izvedenskih mnenj, ne vpliva na nastanek stroška za študij spisa ter na vprašanje zahtevnosti izvedenskega mnenja. Tudi če so določeni deli izvedenskega mnenja enaki delom kakšnega drugega izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal isti izvedenec, to ne pomeni nujno, da izdelava izvedenskega mnenja ni bila izjemno zahtevna. Vsebinska zahtevnost izvedenskega mnenja, od katere je odvisna višina nagrade za njegovo izdelavo, namreč ni nujno odvisna od edinstvenosti primera, ki je predmet izvedenskega dela. Četrti odstavek 47. člena Pravilnika določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec oziroma cenilec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. Kot izjemno zahtevna sodišče ocenjuje najbolj kompleksna in zapletena izvedenska mnenja, ko je na primer treba odgovoriti na več zahtevnih strokovnih vprašanj, obdelati več sklopov strokovnih vprašanj, ko je treba pritegniti k izdelavi mnenja tudi strokovnjake z drugih področij, preštudirati ogromno dodatne literature in tako dalje. Upoštevajoč zastavljeno nalogo in čas, ki ga je za izdelavo izvedenskega mnenja imela izvedenka na voljo, ter predvsem izredno kompleksnost in zapletenost zadeve, v kateri je bilo treba odgovoriti na veliko zahtevnih strokovnih vprašanj, je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za izdelavo izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, tudi po presoji višjega sodišča pravilen.

8. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 182/2012 in trdi, da v danem primeru izvedenci mnenja niso pripravili neodvisno in samostojno ter v skladu s pravili in ugotovitvami stroke, temveč so kopirali predhodno izvedensko mnenje. Navedeni sklep Vrhovnega sodišča za odločitev o pritožbi v tej zadevi ni pravno pomemben, saj se nanaša na vprašanje, ali je mogoče v pravdnem postopku uporabiti izvedensko mnenje, izdelano v kazenskem postopku. Iz tega sklepa ne izhaja, da sodni izvedenec ne bi bil neodvisen in samostojen, če je del izvedenskega mnenja povzet po drugem izvedenskem mnenju (ki ga je izdelal isti izvedenec), poleg tega vprašanje neodvisnosti in samostojnosti izvedenca ni odločilno pri odmeri nagrade za izvedensko delo. Ker iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča tudi ne izhaja, da za izvedensko mnenje, ki je podobno ali deloma enako drugemu izvedenskemu mnenju, izvedencu ni mogoče priznati nagrade v celotnem znesku po Pravilniku, njegova vsebina na višino odmerjene nagrade za izvedenko ne vpliva.

9. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je izvedenki treba priznati strošek za študij spisa po 4. točki prvega odstavka 48. člena Pravilnika v skupnem znesku 690,00 EUR (3 x 230,00 EUR), strošek za zahteven pregled po 3. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika v skupni višini 276,00 EUR (3 x 92,00 EUR), strošek za pisno izdelavo izjemno zahtevnega izvida in mnenja v skupni višini 1.377,00 EUR (3 x 459,00 EUR) in 5 % materialne stroške v višini 117,15 EUR (5 % od 2.343,00 EUR), kar skupaj znaša 2.460,15 EUR. Temu je treba prišteti še 22 % DDV v višini 541,23 EUR. Skupni priznani strošek nagrade izvedenke je tako 3.001,38 EUR. Glede na to je bilo treba izpodbijani sklep ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremeniti tako, da se priznani stroški izvedenke znižajo na navedene zneske (5. točka 358. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP). V ostalem pritožba ni utemeljena, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen v povezavi z 2. točko 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožnica v skladu z določbo 154. člena ZPP povrniti pritožbene stroške glede na uspeh v deležu 29 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbo zoper sklep po tar. št. 3220 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) v višini 50,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 10,00 EUR, sodno takso za pritožbo v višini 33,00 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 13,20 EUR, kar skupaj znaša 106,20 EUR. Tožnica je toženi stranki v roku 15 dni dolžna glede na uspeh s svojo pritožbo (29 %) povrniti 30,80 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.