Na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice, gre torej za stvar izven pravnega prometa. 438. člen OZ pa v prvem odstavku jasno določa, da je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa. Tudi ko je marca 2019 tožena stranka ta status odpravila in bi torej vzrok ničnosti morda prenehal, pa zakon izrecno določa, da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha, razen če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Prepoved prometa z javnim dobrom pa zagotovo ni manjšega pomena.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.
1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo toženi zahtevek, (1.) da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, s katero dovoljuje, da se na nepremičnini parc. št. 998/4 k.o. A. (ID ....) vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke, sicer to listino nadomesti ta sodba, in (2.) da je tožena stranka svojo obveznost iz 1. točke dolžna izpolniti v roku treh delovnih dni po tem, ko ji tožeča stranka plača znesek kupnine v višini 6.700,54 EUR oziroma podredno znesek kupnine kot določen s strani cenilca, ki ga določi sodišče. V II. točki izreka je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.
2.Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.
3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da se je zanimala za prodajo nepremičnine (tlakovanega dvorišča pred njenim poslovnim prostorom, kar ga je ostalo po obnovi ceste), tožena stranka naj bi ji 4. 10. 2018 dala ponudbo s pogoji prodaje, kar je tožena stranka sprejela 5. 10. 2018. Da je tožeča stranka sprejela pogoje, vrnila vse dokumente in poravnala vse stroške, povezane s parcelacijo, naj bi tožena stranka potrdila z dopisom z dne 18. 10. 2018, ki ga je podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke. 5. 10. 2018 je tako tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke, s čimer naj bi bila pogodba sklenjena. Tožeča stranka sicer priznava, da je imela nepremičnina status javnega dobra tudi v času zatrjevane sklenitve pogodbe, vendar je bil ta status odpravljen marca 2019, s čimer je odpadla ovira za prodajo; ponovna vzpostavitev tega statusa pa ne more imeti učinka za nazaj in je le posledica zlorabe, s katero se tožena stranka brani v sodnih postopkih.
6.Tožena stranka pa trdi, da ima sporno zemljišče status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, ki ga je imelo že v času, ko naj bi pravdni stranki po trditvah tožeče stranke sklenili pogodbo, ta status je bil odpravljen marca 2019 in ponovno opredeljen, ko je o tem odločila s sklepom z dne 14. 10. 2020, na javnem dobru pa ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Trdi, da sta se stranki le pogovarjali o možnosti prodaje, vendar je toženi stranki z dopisom z dne 28. 1. 2020 sporočila, da zemljišča ne bo prodala; dopis z dne 4. 10. 2018 ni predstavljal ponudbe in tudi ni vseboval vseh bistvenih sestavin prodajne pogodbe. Nadalje trdi, da je iz tega dopisa glede cene razvidno le to, da bo tožena stranka v skladu z zakonodajo naročila cenitev nepremičnine, vendar tega ni storila in kupnina nikoli ni bila določena, ta pa se pogodbeno določi in je torej sestavni del pogodbe, pri tem pa je tožeča stranka vedela, da nepremičnina predstavlja grajeno javno dobro, ki ni v pravnem prometu.
7.Tožeča stranka v pritožbi trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem ukinitve javnega dobra, medtem ko je sodišče prve stopnje navedlo, da je kaj takega prvič navedla šele v zaključni besedi. Tožena stranka medtem trdi, da gre za nedovoljene pritožbene novote.
8.Po pregledu spisa višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka česa takega ni trdila vse do zaključne besede, ki je namenjena le temu, da stranka poda presojo dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, in razloži svoje sklepe o dejstvih, pomembnih za odločitev (prvi odstavek 291. člena ZPP), to pa nikakor ne pomeni, da lahko podaja nove navedbe. Iz spisa pa je razvidno, da tožeča stranka ni navedla dejstev, iz katerih naj bi izhajalo, da je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem ukinitve statusa javnega dobra. Tožeča stranka je v postopku, na ugovor tožene stranke, da je sporna nepremičnina predstavljala javno dobro v času, ko naj bi bila sklenjena pogodba, v prvi pripravljalni vlogi v drugem odstavku točke V. navedla le, da sta se stranki te ovire zavedali in se dogovorili, da bo tožena stranka ta status odpravila, kar je tožena stranka marca 2019 tudi realizirala, s čimer je bila odpravljena ovira, ki je predmet prodaje izločala iz pravnega prometa. Nikjer pa ni navajala, da naj bi bila pogodba sklenjena pod pogojem, da bo status (grajenega) javnega dobra odpravljen in da bo začela učinkovati šele od tedaj dalje, saj ni navajala niti okoliščin, ki bi pomenile izpolnitev pogoja (čeprav jo zastopa kvalificiran pooblaščenec), vsekakor pa v zvezi z zatrjevano pogodbo ni govorila o nobenem pogoju v smislu 59. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s statusom javnega dobra.
9.Dejstvo je, in to ni sporno, da je v času, ko naj bi bila pogodba sklenjena, to pa je 5. 10. 2018, kot izhaja iz trditev tožeče stranke (da bi bila pogodba morda sklenjena 18. 10. 2018, ne izhaja iz nobene od trditev tožeče stranke, ves čas trdi, da je do tega prišlo 5. 10. 2018 s sprejemom ponudbe tožene stranke, kar bo dodatno obrazloženo še v nadaljevanju), sporna nepremičnina predstavljala javno dobro. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, upoštevajoč 70. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 19. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice, gre torej za stvar izven pravnega prometa. 438. člen OZ pa v prvem odstavku jasno določa, da je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa. Tudi ko je marca 2019 tožena stranka ta status odpravila in bi torej vzrok ničnosti morda prenehal, pa zakon izrecno določa, da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha (prvi odstavek 90. člena OZ), razen če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena (drugi odstavek 90. člena OZ). Prepoved prometa z javnim dobrom pa zagotovo ni manjšega pomena. Pogodba, tudi če bi bila res sklenjena 5. 10. 2018, kot trdi tožeča stranka, bi bila tako nična, na podlagi take pogodbe pa tožeča stranka ne more imeti zahtevka za njeno realizacijo in je tožbeni zahtevek že zato neutemeljen.
10.Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. 9. 2018 podala toženi stranki prošnjo, da preuči možnost prodaje spornega zemljišča. V njem sicer trdi, da naj bi šlo za funkcionalno zemljišče k nepremičnini na naslovu B. 45, A. kjer stoji stavba, v kateri ima tožeča stranka poslovni prostor, da naj bi šlo za funkcionalno zemljišče, pa tožeča stranka trdi tudi v pravdi. Zakon pojma funkcionalno zemljišče ne pozna več, pomembno bi bilo le, če bi šlo za pripadajoče zemljišče (prej 7. člen Zakona o varstvu etažne lastnine - ZVETL, sedaj 41. člen ZVETL-1), torej zemljišče, ki bi bilo potrebno za redno rabo nepremičnine. Za ugotavljanje pripadajočega zemljišča je predpisan poseben postopek - nepravdni postopek pred pristojnim okrajnim sodiščem, za kar pa ni dovolj le trditev, da naj bi šlo za tako zemljišče in to tudi ni bilo predmet odločanja v tej zadevi. Ta trditev je tako le pavšalno navržena in zato neupoštevna.
11.Tožena stranka je odgovorila z dopisom z dne 4. 10. 2018, ki ga niti ni podpisal župan tožene stranke, torej že zato ne more iti za zavezujočo ponudbo. Iz samega dopisa pa je razvidno, da bi bila tožena stranka pripravljena prodati želeno zemljišče, navedeni pa so tudi pogoji, ki jih bo potrebno izpolniti (pa ne pogoji v zvezi z odpravo statusa javnega dobra). Glede na to, da tega dopisa ni podpisal župan, pa tudi na vsebino dopisa, iz njega ni razvidno, da bi šlo za ponudbo tožene stranke, s sprejemom katere bi bila lahko pogodba že sklenjena v smislu prvega odstavka 21. člena OZ, temveč gre le za sporočanje pogojev, pod katerimi bi bila tožena stranka pripravljena skleniti prodajno pogodbo (v dopisu je izrecno navedeno: "pripravljena prodati", "bomo prodali"). Tudi iz dopisa z dne 18. 10. 2018, ki ga je sicer podpisal takratni župan, ne izhaja, da bi bila pogodba že sklenjena s sprejemom ponudbe, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Vsekakor pa ponudbe v smislu 21. člena OZ ne more predstavljati izraz pripravljenosti na prodajo javnega dobra, saj je to izven pravnega prometa, statusa javnega dobra spornega zemljišča pa sta se zavedali obe pravdni stranki, kar izhaja tudi iz trditev tožeče stranke. Ob tem pa o tem, da bi se tožena stranka zavezala odpraviti status javnega dobra, v dopisih sploh ni govora.
12.Iz dopisov pa po oceni višjega sodišča, kot je sicer ocenilo že sodišče prve stopnje, izhaja le, da gre za pripravljenost tožene stranke, da bi načeloma zemljišče prodala, ne pa že za končno stališče, iz katerega bi izhajal že dogovor o konkretnem zemljišču in ceni zanj, gre torej le za pogajanja v smislu 20. člena OZ, ki pa sama po sebi tožene stranke še ne zavezujejo. To je tudi logično, saj je tožena stranka zavezana ravnati v skladu z Zakonom o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti - ZSPDSLS, po katerem je tožena stranka dolžna ravnati, da so njena dejanja zakonita. Ob zavedanju te dolžnosti pa niti ni logično, da bi tožena stranka že kar sklenila pogodbo za nepremičnino oziroma podala ponudbo v smislu 21. člena OZ, ne da bi bila prej opravljena vsa dejanja, ki ji jih ta zakon nalaga.
13.Očitki, da naj izpodbijana sodba ne bi bila obrazložena, so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je navedlo vse relevantne razloge za svojo odločitev in se z njimi sooča tudi pritožba, višje sodišče pa razloge sodišča prve stopnje, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, potrjuje kot pravilne. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, navedbe tožeče stranke pa so utemeljene z dopisoma, ki jih je povzelo in se do njih opredelilo že sodišče prve stopnje. V času dopisovanja je bila tožena stranka sicer pripravljena na sklenitev pogodbe, vendar šele po tem, ko se bosta pravdni stranki o vsem dogovorili in odpravili tudi morebitne ovire za prodajo, vsekakor pa iz dopisov tožene stranke ne izhaja ponudba za sklenitev pogodbe, s sprejemom katere bi bila pogodba že sklenjena. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Niso podane niti zatrjevane kršitve URS, prav tako z odločitvijo ni bilo poseženo v lastninsko pravico tožeče stranke, ki z dejanji tožene stranke ni mogla biti prenesena nanjo. Višje sodišče zgolj pripominja, saj trditev v tej smeri tožeča stranka niti ni podala, da na javnem dobru lastninske pravice ni mogoče pridobiti niti s priposestvovanjem (prvi odstavek 44. člena SPZ).
14.Sodba torej vsebuje vse potrebne in pravilne razloge za odločitev; če se tožeča stranka z njimi ne strinja, kot izhaja iz pritožbe, to še ne pomeni, da jih sodba ne vsebuje. Višje sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so bile pomembne za odločitev (drugi odstavek 360. člena ZPP). Tako se ni ukvarjalo z določenostjo predmeta in cene, kar niti ni bil bistven razlog za odločitev, temveč je sodišče prve stopnje v tem delu podalo dodatne, vendar ne ključne razloge (v sodbi je zapisalo, da to dodaja).
15.Izpodbijana sodba je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
16.Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. V skladu z istimi določili v zvezi s 155. členom ZPP pa mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.