Jedro

Toženka je v obravnavanem primeru odločila v okviru danega pooblastila in navedla zadostne razloge za svojo odločitev. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zaključek komisije, da se ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, kar je vsebina petega odstavka 88. člena KZ-1, določbo pa pri svojem odločanju o prošnji za pogojni odpust komisija uporabi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za pogojni odpust je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. V obrazložitvi je navedla, da tožnik prestaja kazen devetih let zapora od 17. 12. 2008. Tožnikovo prošnjo je obravnavala ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in sprejela odločitev, da se ga pogojno ne odpusti, ker je obsojenec enkratni splošni povratnik, ki ima odprta dva kazenska postopka ter dvanajst čakajočih kazni, kar ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti. Ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, med prestajanjem kazni se ne vede primerno. Abstinence od prepovedanih drog ne dokazuje in odškodnine ne odplačuje. Na prostosti nima urejenih pogojev za življenje, kar je relevantno pri odločanju o pogojnem odpustu in njegovi vključitvi na prostost. Tožnik v tožbi navaja, da ima končano osnovno šolo ter da je bil obsojen proti zakonu, ne ve, zakaj je v zaporu. Podana je pravna zmota. Pravilen člen bi moral biti za vse obtožne predloge, ki opisuje kaznivo dejanje prikrivanje, po členu 221/1, 2, 3 KZ RS. Zakon RS v KZ-1 opisuje prikrivanje po členu 217/1, da je tožnik zlorabil zakon RS, ki pod nobeno točko ne opredeljuje, da lahko zlorabiš Uradni list RS. Tako je po Zakonu RS prišlo do storitve kaznivega dejanja, ki opisuje prikrivanje. Sedaj je na prestajanju zaporne kazni, ki se nanaša na Okrožno sodišče v Novem mestu, pod opr. št. Ks 15750, na kazen devet let in tri mesece, tako je Okrožno sodišče v Kopru pod sklepom opr. št. I Kz 104/09, kajti zastarala je trimesečna zaporna kazen. Tako je sedaj devet let. Po 2. členu KZ-1 ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona, še preden je bilo storjeno kaznivo dejanje, če nimaš zakonsko opredeljenega člena ter kaznivo dejanje, ki opisuje prikrivanje, po členu 221/1, 2, 3 KZ-1. Do sedaj je prestal malo več kot 70 % zaporne kazni. Tako je po zakonu RS vsiljeno delo strogo prepovedano. Kajti kršen je zakon PIKS, ki nima nobenega nadzora nad zaporom. Pod členom 212, kajti kršen je zakon ZIKS. Na hišni red obsojenca zato, ker je kršena 8. točka od člena 26 – 36. Ker je kršen zakon ZIKS po PIKS-u, od člena 37 – 45 in od 61. – 66. člena. Ni prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kajti ne teče mu delovna doba, tako po zakonu RS, ki opisuje zakon po členu 93 so zastarane oškodovančeve kazni, tako po zakonu RS ne moreš biti kritičen ali nekritičen do kaznivega dejanja, kajti po zakonu RS nisi kriv. Tako je Ministrstvo za pravosodje zaporu in Okrožnemu sodišču dokazano zakonsko, da so kršili Ustavo po členih 135, 136, 137, zato ker je kršen 26. člen Ustave, ki opisuje Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršen je ZIKS, PIKS ter KZ-1. Dokazana je pravna zmota po členu 31/1, po rimskem pravu, v apartheidu v zatirani utesnjeni tesnobi. Dokazani zakonski vsem trem inštitucijam. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je komisija odločila o tožnikovi vlogi za pogojni odpust. Sporna je pravilnost izpodbijane odločitve.

Po prvem odstavku 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku istega člena je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). O pogojnem odpustu odloča komisija za pogojni odpust, ki izda o odločitvi pisno odločbo (prvi odstavek 105. člena ZIKS-1). Odločba, s katero je bila vloga za pogojni odpust zavrnjena, mora biti obrazložena (drugi odstavek 107. člena ZIKS). V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 se odločba, izdana po 107. členu ZIKS-1, izda po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navedeno pomeni, da mora imeti obrazložitev odločbe vsebino, predpisano v 214. členu ZUP.

Iz vsebine citiranega 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. V takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (6. člen ZUP). Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev.

Po presoji sodišča je toženka v obravnavanem primeru odločila v okviru danega pooblastila in navedla zadostne razloge za svojo odločitev. Pri tem pa sodišče tudi ugotavlja, da se okoliščine, kot izhajajo iz poročila zavoda in kot so povzete v izpodbijani odločbi, ne razlikujejo od dejanskega stanja, ki ga navaja tožnik v tožbi, saj konkretnih ugovorov zoper ugotovitve zavoda iz poročila ne navaja. Pravni razlagi, ki jo izpeljuje tožnik iz določb Ustave, KZ-1 in ZIKS-1, pa sodišče ne sledi, saj tožnik zaključkov v zvezi s citiranimi členi logično ne izpelje, razen tega pa ni stvar obravnavane prošnje nestrinjanje tožnika s kazensko sodbo (sodbami), na podlagi katere je zaprt oziroma kazen prestaja. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zaključek komisije, da se ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, kar je vsebina petega odstavka 88. člena KZ-1, določbo pa pri svojem odločanju o prošnji za pogojni odpust komisija uporabi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.