Jedro

Ker tožeča stranka ne ugovarja ugotovitvi, da njena prijava ne izpolnjuje razpisnih pogojev oziroma da je nepopolna, tudi ne more učinkovito izpodbijati odločitve v preostalem delu, saj ne posega v njeno pravico. Svojega pravnega položaja ne more spremeniti, saj ne more doseči, da se koncesija podeli njej.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Občinska uprava Občine C. je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe pod točko 1 izreka odločila, da se na podlagi javnega razpisa kot koncesionar za opravljanje gospodarskih javnih služb urejanje in vzdrževanje pokopališč in izvajanje pogrebnih storitev v Občini C. izbere družba A. d.d., pod točko 2 izreka, da se prijavi tožeče stranke in družbe B. d.o.o., zavrneta, pod točko 3 izreka pa določila rok veljavnosti te odločbe, v katerem mora biti sklenjena koncesijska pogodba. V obrazložitvi se sklicuje na Odlok o koncesiji za opravljanje lokalnih gospodarskih javnih služb „urejanje in vzdrževanje pokopališč“ in „izvajanje pogrebnih storitev“ (Uradni list RS, št. 64/08; v nadaljevanju: Odlok), na določbah katerega temelji obravnavani javni razpis (Uradni list RS, št. 83/09). Navaja, da so v razpisnem roku za enotno koncesijo za obe javni službi prispele tri prijave, po pregledu katerih je ugotovila, da je prijava tožeče stranke nepopolna, saj ne izpolnjuje razpisnih pogojev, vezanih na vsebino predmeta gospodarske javne službe. Tako njena prijava ne izpolnjuje zahtev glede pogoja po 3. odstavku 42. člena Odloka o sklenitvi zavarovalne pogodbe za škodo z najnižjo višino enotne zavarovalne vsote – zavarovanje dejavnosti ter pogoja po 9. alinei 49. člena Odloka o finančni in poslovni usposobljenosti, za kar je potrebno predložiti potrdila o tem, da transakcijski računi prijavitelja v obdobju 6 mesecev pred izdajo potrdila niso bili blokirani. Nadalje ugotavlja, da je nepopolna tudi prijava drugega prijavitelja, družbe B. d.o.o, in sicer zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 11. alinee 49. člena Odloka. Ker po navedenem ugotavlja, da je popolna le prijava družbe A. d.d., saj ima priložene vse zahtevane obrazce, izjave in dokumente, tako kot je določeno z razpisno dokumentacijo, in zato tudi vrednotenje te prijave na podlagi meril ni bilo potrebno, je odločila, da se izbere prijavitelj, ki je edini oddal popolno ponudbo in izpolnjuje vse razpisne pogoje.

Župan Občine C. je z odločbo št. 430-0012/2009-33 z dne 21.5.2010 pritožbo tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z utemeljitvijo, da izbrani koncesionar ni oddal popolne vloge in s tem ni izpolnjeval pogojev za podelitev koncesije. Tožbene razloge pojasnjuje z navedbami, da so v prijavi družbe A. d.d., ki je bila na javnem razpisu izbrana, predložena dokazila o nekaznovanosti družbe in njenih zakonitih zastopnikov z dne 6.10.2009, da ni v stečajnem postopku z dne 7.10.2009 in o plačanih davkih in prispevkih z dne 8.10.2009, vsa starejšega datuma oziroma presegajo dovoljeno starost 60 dni, kot je bilo to zahtevano v razpisni dokumentaciji. Šele kasneje na ustni obravnavi so bile predložene listine z novejšimi datumi, kar pomeni, da do roka za prijavo izbrani prijavitelj ni oddal popolne prijave. Takšno ravnanje tožene stranke, ki je dopustila naknadno dostavljanje potrdil, pa je tudi v nasprotju s 3. odstavkom 54. člena Zakona o javno-zasebnem partnerstvu. Prijava izbrane družbe pa ne izpolnjuje niti pogoja o dosedanjih referencah oziroma so predložene reference neustrezne, saj iz njih ne izhaja, da bi izbrani prijavitelj opravljal javno službo na območju, ki je po velikosti in številu prebivalcev enakovredno ali večje od območja koncedenta, kar zahteva Odlok oziroma razpisna dokumentacija. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka, po preteku roka za plačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse očitke o nepravilni uporabi materialnega prava in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ter se v zvezi s tem sklicuje na razloge, podane v izpodbijani in drugostopni odločbi. Primarno predlaga sodišču, da tožbo zavrže, saj tožeča stranka ni oddala popolne prijave, izpodbijane odločbe pa v tem delu niti ne izpodbija, zato nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj v preostalem delu v njegov pravni položaj odločba ne posega. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, svoj predlog pa utemeljuje z navedbami, ki smiselno ponavljajo argumentacijo iz izpodbijane in drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka izbrala koncesionarja za opravljanje javne gospodarske službe družbo A. d.d., prijavo tožeče stranke in družbe B. d.o.o., pa zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka glede prijave tožeče stranke ugotavlja, da je bila njena prijava nepopolna, in sicer v smislu neizpolnjevanja razpisnih pogojev. V zvezi s tem navaja, da zahtevana sklenitev zavarovalne pogodbe za zavarovanje škodne odgovornosti ni dosegala najnižje enotne zavarovalne vsote 30.000,00 EUR, kar je bil razpisni pogoj. Prav tako ni bil izpolnjen pogoj finančne in poslovne usposobljenosti, saj iz priloženega potrdila o tem, da transakcijski računi tožeče stranke v obdobju 6 mesecev pred izdajo potrdila niso bili blokirani, izhaja, da je imela v tem obdobju 1 dan blokiran račun, izpolnjevanje te zahteve pa ni uspela izkazati niti z naknadno predložitvijo potrdil. Tožeča stranka pa navedenim ugotovitvam, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi njene prijave na javnem razpisu, ne v pritožbi niti sedaj v tožbi ne nasprotuje in ne zatrjuje, da bi bilo dejansko stanje v tem delu nepravilno ugotovljeno oziroma da sama izpolnjuje zahtevane pogoje in da je zato njena prijava v tem smislu „popolna“. Ker torej izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev njene prijave, tožeča stranka sploh ne izpodbija z navedbo tožbenih ugovorov, sodišče ocenjuje, da je odločitev tožene stranke v tem delu pravilna.

Iz tožbenih navedb tako izhaja, da je za tožečo stranko sporna odločitev o tem, da se na podlagi javnega razpisa za koncesionarja izbere družba A. d.d., čemur oporeka z zatrjevanjem, da prijava te stranke ni popolna in da ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Ker pa tožeča stranka ugotovitvi, da s prijavo ne izpolnjuje razpisnih pogojev ne ugovarja, posledično tudi ne more učinkovito izpodbijati odločitve tožene stranke v preostalem delu, saj ne posega v njeno pravico. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da so takšne tožbene navedbe utemeljene, se pravni položaj tožeče stranke ne bi spremenil, saj ne more doseči, da se koncesija podeli njej. Sodišče se tako v presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe v tem delu ni spuščalo, in ni ugotavljalo ali je utemeljen tožbeni zahtevek glede izbire koncesionarja A. d.d. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka drugih tožbenih ugovorov ni podala, je na podlagi navedenega sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.