Jedro

V lokacijskem postopku ima stranski udeleženec možnost varovati svoje pravice in pravne koristi tako, da opozarja na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja, kar bi lahko vplivalo na njegove pravice ali pravne koristi, ne more pa vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki izražajo samo njegov dejanski interes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13.9.2000. S to odločbo je tožena stranka med drugim zavrnila tudi tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 26.1.2000, s katero je bilo investitorju Občini R. (v tem postopku stranka z interesom) izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo 1. faze kanalizacije Dolenja vas; del glavnega zbiralnika v dolžini 1010 m in 1. fazo gradnje čistilne naprave, ki zajema dotočni kanal, vhodno črpališče, biološki blok, upravni objekt, obračališče in biofilter na zemljiščih parc. št. 4027/2, 4493/3, 4493/4, 5238, 3349/1, 4500/1 stp 223 vse k.o. D.v. in parc. št. 453/2, 452, 433, 432, 431, 429, 428, 424/1, 424/2, 420/1, 405, 402/2, 201/2, 201/3, 3433/1 vse k.o. P., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 2. odstavka 54. člena ter 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št.18/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97). V obravnavanem primeru območje, na katerem namerava investitor izvesti predvideni poseg, sodi v plansko celoto D.v. Družbeni plan Občine R. (Dolgoročni plan Občine R. za obdobje od leta 1986 do leta 2000, SDL, št. 12/87, 18/88, 11/90, 27/98, v nadaljevanju SDL) v poglavju 6.2.6. za območje KS D.v. določa kot prostorski izvedbeni akt PUP. Družbeni plan je bil dopolnjen z Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine R. za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (SDL, št. 12/87, 18/88, 11/90), srednjeročnega plana Občine R. za obdobje 1986-1990 (SDL, št. 12/87, 10/91, 21/93) in vsebuje dograditev kanalizacijske mreže za vasi D.v., P., N.v., vključno z novo čistilno napravo v D.v. Tožbeni ugovori, da izpodbijano lokacijsko dovoljenje nima zakonite podlage, niso utemeljeni. Odlok o prostorsko-ureditvenih pogojih za območji planskih celot krajevne skupnosti S. in krajevne skupnosti D.v. (SDL, št. 20/89, PUP) v 4. alinei 4. člena določa, da je dovoljena obnova in gradnja novih objektov, in sicer med drugim tudi komunalnih objektov in naprav lokalnega značaja. Na območjih, ki so navedena v 2. členu PUP (tudi planska celota R6, ureditveno območje D.v.), so možni taksativno našteti posegi, med njimi tudi gradnja komunalnih objektov in naprav (6. točka 1. odstavka 8. člena PUP). Iz navedenega izhaja, da lokacijski načrt za sporni poseg v prostor ni potreben, kot to zmotno navaja tožnik, saj je gradnja čistilne naprave predvidena v družbenem planu in v PUP, ki ga ta določa za urejanje obravnavanega območja. Prav tako iz določbe 25. člena ZUN, ki določa, kakšni posegi so mogoči na ureditvenem območji, ki ga ureja PUP, ne izhaja, da gradnja čistilne naprave po PUP ni dopustna. Neupoštevni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvedbo postopka pred sprejemom lokacijskega dovoljenja. Tožeča stranka teh ugovorov v pritožbenem postopku ni uveljavljala, čeprav je to možnost imela, zato gre za nedovoljene tožbene novote (3. odstavek 14. člena ZUS). Neutemeljeni so tudi pavšalni pritožbeni ugovori, da naj bi lokacijsko dovoljenje temeljilo na nedorečenih strokovnih podlagah, ki dopuščajo dvom o negativnih vplivih čistilne naprave na okolje. Poročilo o vplivih na okolje za predvideno čistilno napravo v D.v. (v nadaljevanju Poročilo) je izdelala pooblaščena strokovna organizacija (Center za varstvo okolja), ki je v skupni oceni ugotovila, da bo čistilna naprava z obratovanjem predstavljala pozitiven vpliv na okolje in obenem zaradi koncentriranja odpadnih vod na enem mestu tudi možen izvor onesnaženja ter degradacije okolja. Vendar se bo ta možnost ob upoštevanju zakonodaje in predlaganih ukrepov povsem zmanjšala.

Predvideni poseg je s stališča ohranjanja ravnotežja okolja sprejemljiv, potreben in nujen. Poročilo vsebuje ocene o vplivih na površinske vode, podtalnico ter zrak, kot tudi ocene o vplivih hrupa na okolje, vplivih na rastlinstvo, živalstvo in kulturno krajino.

Izdano je bilo tudi okoljevarstveno soglasje, ki se sklicuje na Poročilo in zahteva dosledno upoštevanje ukrepov ter drugih okoljevarstvenih priporočil iz Poročila. Navedeno soglasje je na podlagi določila 59. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96, ZVO) bistveni pogoj za izdajo dovoljenja za tovrstni poseg v prostor. Pripominja še, da morajo pripravljalci tehnične dokumentacije spoštovati vse predpise, ki se nanašajo na vplive na okolje, ki določajo dopustne emisije v vodo in zrak, vključno s pogoji iz okoljevarstvenega soglasja. Zlasti se bo to ugotavljalo, ko bo čistilna naprava poskusno obratovala, opravljene pa bodo tudi prve meritve, od katerih bodo odvisni nadaljnji ukrepi. Glede na navedeno je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se s stališči, na katerih temelji izpodbijana sodba, ter navaja, da je ta sodba nezakonita. Prvostopno sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe v zvezi s pravno podlago izpodbijanega upravnega dovoljenja. PUP je abstrakten predpis, ki ne more predstavljati pravne podlage za tako specifičen poseg v prostor kot je izgradnja čistilne naprave. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 25. člena ZUN, saj se ta ne nanaša na čistilne naprave. Čistilne naprave ne omenja niti PUP. Zgolj dejstvo, da je med komunalne objekte in naprave po splošnem pomenu mogoče uvrstiti tudi čistilne naprave, ne more biti odločilnega pomena pri tolmačenju pravnih predpisov oziroma pri zapolnjevanju pravnih praznin. V obravnavanem primeru tudi ne gre za napravo lokalnega značaja, saj je ta namenjena več naseljem (D.v., P. in N.v.). V zvezi s stališčem prvostopnega sodišča, da tožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedbo postopka pred sprejemom lokacijskega dovoljenja, predstavljajo nedovoljene tožbene novote, navaja, da gre v obravnavanem primeru za ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, zato bi moralo sodišče na zakonitost paziti po uradni dolžnosti. Ne drži niti navedba sodišča, da naj bi bili tožbeni ugovori, ki se nanašajo na neustreznost strokovnih podlag, zgolj pavšalni. Iz tožbenih navedb nedvomno izhaja dvom o dorečenosti in pravilnosti strokovnih podlag glede vpliva čistilne naprave na okolje. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da se bodo vplivi delovanja čistilne naprave ugotavljali po izgradnji, med poskusnim obratovanjem. Natančno branje okoljevarstvenega soglasja namreč pokaže, da je njegova vsebina zelo splošna ter da ne obravnava konkretnih vprašanj. Nasprotno pa je vsebina dopisa družbe H., V.p. d.d., na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, konkretna in argumentirano izpodbija strokovne podlage, na katerih temelji okoljevarstveno soglasje. Glede na navedeno tožnik meni, da je z vidika zakonitosti v obravnavanem primeru treba izdelati lokacijski načrt. Tožena stranka, stranka z interesom in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje preizkusilo zakonitost v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke in obrazloženo odgovorilo na tožbene ugovore tožnika.

ZUN v 25. členu našteva območja, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji. Po določbi 2. odstavka navedenega člena ZUN se s takšnim prostorskim izvedbenim aktom urejajo območja občine, za katera ni predvidena izdelava prostorskih izvedbenih načrtov, ter območja, za katera je predvidena izdelava prostorskih izvedbenih načrtov, pa ti načrti še ne bodo sprejeti v tekočem planskem obdobju. V obravnavani zadevi ni sporno, da se zemljišča, kjer naj bi se izvedel sporni poseg v prostor, nahajajo v območju D.v. Družbeni plan občine R. za obdobje 1986-1990 (SDL, št. 12/87, 18/88, 11/90, 27/98) v poglavju 6.2.6. za navedeno območje kot prostorski izvedbeni akt določa PUP. Pritožbeno sodišče zato meni, da ni podlage za razlago, da bi bilo treba v obravnavanem primeru obvezno izdelati lokacijski načrt, saj tega Družbeni plan Občine R. za obdobje 1986-1990, v katerem je predviden tudi obravnavani poseg v prostor, ne predvideva. Presoja skladnosti navedenega plana z zakonom pa ni in ne more biti predmet upravnega spora. Ker torej takrat veljavna dolgoročni in srednjeročni plan izrecno določata dograditev kanalizacijske mreže za vasi D.v., P. in N.v., vključno z novo čistilno napravo v D.v., in ker PUP za sporno območje predvideva gradnjo komunalnih objektov in naprav lokalnega značaja (4. člen in 6. točka 1. odstavka 8. člena PUP), kamor spada tudi gradnja 1. faze kanalizacije D.v.del glavnega zbiralnika v dolžini 1010 m ter 1. faza gradnje čistilne naprave, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča podana pravilna pravna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja za takšen poseg.

Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, kar potrjujejo tudi predloženi upravni spisi, to pa je presodilo tudi sodišče prve stopnje, da bosta kanalizacijska mreža in čistilna naprava, ki sta predmet spornega posega, namenjeni trem naseljem, ki se nahajajo na območju iste občine (Občina R.). Po presoji pritožbenega sodišča zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da sporna čistilna naprava ne predstavlja naprave lokalnega značaja. Pojem "lokalen" je namreč omejen na določeno (ožje) zemljepisno območje, slednje pa v obravnavanem primeru tudi opredeljuje domet delovanja in uporabe spornih komunalnih objektov, ki je v tem primeru omejeno na del lokalne skupnosti-Občine R. in nima medobčinskega, regijskega ali celo državnega značaja.

Pritožbeno sodišče meni, da so sodišče prve stopnje in pred njim upravna organa pravilno presodili, da je lokacijsko dovoljenje, glede na dokumentacijo ter ob vseh ukrepih in pogojih, ki jih mora investitor pri tem upoštevati, v skladu z veljavnimi predpisi. Kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka, temu pa je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, so bila v obravnavanem primeru pridobljena vsa predpisana soglasja pooblaščenih organov in organizacij, ki so navedena v izreku izpodbijanega dovoljenja; izdelano je bilo poročilo o vplivih na okolje, kot to določata 55. in 57. člen ZVO, ki vsebuje rešitve v zvezi z vplivi na okolje; pridobljeno je bilo okoljevarstveno soglasje, ki je na podlagi določbe 59. člena ZVO pogoj za izdajo obravnavanega upravnega dovoljenja za poseg v prostor; predvideni pa so tudi dodatni okoljevarstveni ukrepi, ki se bodo izvajali v času poskusnega obratovanja čistilne naprave. Zato pritožbeno sodišče v zvezi s tožnikovimi ugovori, s katerimi izpodbija pravilnost strokovnih podlag za izdano upravno dovoljenje, pripominja, da v postopku izdaje obravnavanega lokacijskega dovoljenja, v katerem ima tožnik položaj stranskega udeleženca, lahko varuje le svoje pravice in neposredne pravne koristi. V lokacijskem postopku ima namreč stranski udeleženec možnost varovati svoje pravice in pravne koristi tako, da opozarja na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja, kar bi lahko vplivalo na njegove pravice ali pravne koristi, ne more pa vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki izražajo samo njegov dejanski interes. V obravnavanem primeru tožnik v pritožbi ne navaja konkretnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bodo s predvidenim posegom v prostor kršene kakšne njegove pravice ali neposredne pravne koristi. Njegovi ugovori se nanašajo na strokovna vprašanja, ki zadevajo varovanje javnega interesa, za kar pa tožnik ni aktivno legitimiran. Za strokovna vprašanja so pristojne pooblaščene strokovne institucije ter organi, ki v postopkih izdaje upravnih dovoljenj za poseg v prostor izdajajo predpisana mnenja in soglasja, kot tudi Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa. To je v predmetni zadevi sicer prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu, ni pa vložilo tožbe, pritožbe ali dalo odgovora.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tudi ne moreta vplivati pavšalna pritožbena ugovora o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu ter nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je presodilo, da so bila v postopku izdaje izpodbijane sodbe upoštevana pravila upravnega spora. Ugovor dejanskega stanja pa je v pritožbenem postopku po 5. odstavku 72. člena ZUS dopusten le, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, kar pa v tej zadevi ni, zato se ta ugovor zavrne kot nedopusten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.