Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka tožnika premestila na drugo delovno mesto (čeprav ZDR enostranskega premeščanja delavca ne dovoljuje) in da tožnik temu ni ugovarjal, ampak se je zaradi podrejenega položaja v delovnem razmerju takšni premestitvi uklonil (zahteval pa je pravilen obračun plače po veljavni pogodbi o zaposlitvi), ne pomeni, da je prišlo do konsenza glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Nova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena in tožena stranka ni imela podlage, da tožniku izplačuje plačo po tej (nepodpisani) pogodbi o zaposlitvi. Med strankama je še naprej veljala predhodna pogodba o zaposlitvi, tožnik pa je še vedno upravičen do plače po tej pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko med izplačano in dolžno bruto plačo za obdobje od avgusta 2008 do aprila 2010 in sicer za mesec avgust 2008 v višini 63,48 EUR, za mesec september v višini 53,79 EUR, za mesec oktober 2008 v višini 76,59 EUR, za mesec november v višini 56,82 EUR, za mesec december 2008 v višini 55,76 EUR, za mesec januar 2009 v višini 53,15 EUR, za mesec februar 2009 v višini 57,16 EUR, za mesec marec 2009 v višini 54,43 EUR, za mesec april 2009 v višini 60,16 EUR, za mesec maj 2009 v višini 220,25 EUR, za mesec junij 2009 v višini 113,96 EUR, za mesec julij 2009 v višini 113,97 EUR, za mesec avgust 2009 v višini 127,95 EUR, za mesec september 2009 v višini 117,08 EUR, za mesec oktober 2009 v višini 123,31 EUR, za mesec november 2009 v višini 111,86 EUR, za mesec december 2009 v višini 107,97 EUR, za mesec januar 2010 v višini 142,81 EUR, za mesec februar 2010 v višini 109,14 EUR, za mesec marec 2010 v višini 109,99 EUR, za mesec april 2010 v višini 1,66 EUR, vsakič zmanjšano za vse prispevke in davke, ki se mesečno odmerjajo od bruto plače zaposlenih, katere mora tožena stranka obračunati in izplačati upravičenim ustanovam ter od tako dobljenih neto zneskov plačati tožniku še pripadajoče zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. dne po preteku vsakokratnega plačilnega obdobja do dne plačila, vse pa v 15 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 760,80 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo (pravilno tožbeni zahtevek), podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju vse mesece, razen v mesecu februarju in marcu 2009, opravljal delo na oddelku negovalne enote, nerazumljiva pa je odločitev sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po izplačilu plače. Tožnik ni zatrjeval, da bi mu morala tožena stranka zagotoviti delo v enoti intenzivne terapije I in II po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, zahteval je le plačilo za delo v enoti intenzivne terapije I in II. Tožena stranka je glede na trditveno podlago v tožbi dokazovala z izpovedbo priče A.A. ter razporedom dela v spornem obdobju, da je tožnik dejansko opravljal delo na negovalni enoti oziroma na enoti intenzivne nege, kar je potrdila tudi B.B. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, za delovno mesto srednje medicinske sestre v enoti intenzivne terapije I in II, je bila tožniku izstavljena zaradi tega, ker je tožnik večino časa pred prevedbo opravljal delo v enoti intenzivne terapije I in II ter je bil upravičen do poračuna plače za nazaj. Kljub formalno izstavljeni pogodbi je dejansko nadaljeval z delom v negovalni enoti. Tožniku nadrejena A.A. je tožniku ustno razložila, da ga potrebuje za delo v negovalni enoti in tožnik temu ni ugovarjal, zato je upravičeno menila, da ta sta s tožnikom sklenila ustni dogovor. Tožnika brez njegovega soglasja niti ne bi mogli razporediti na drugo delovno mesto. Dejstvo, da tožnik ni zahteval, da se ga razporedi na delo oziroma se mu zagotovi delo v enoti intenzivne terapije I in II kaže na to, da je soglašal z delom v negovalni enoti. Tako je napačna ugotovitev sodišča, da med strankama ni prišlo do ustnega dogovora o prerazporeditvi na drugo delovno mesto. Tožena stranka je dokazala, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela v enoti intenzivne terapije I in II, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, zato ni upravičen do prisojene razlike v plači. Tožena stranka je tudi nasprotovala spremembi tožbe, to je zvišanju tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2013, do česar se sodišče sploh ni opredelilo, ampak je le ugotovilo, da je tožnik svoj zahtevek prilagodil izračunu izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti, ni storilo, kar velja zlasti za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja s trditvijo, da se sodba glede vprašanja spremembe tožbe (zvišanje tožbenega zahtevka) ne da preizkusiti. Izpodbijano sodbo je vsekakor možno preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj tudi niso v nasprotju, ustrezen pa je tudi izrek, v katerem je način izračuna razlik v plači, ki so predmet odločanja, pojasnjen. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločalo. S sodbo opr. št. IV Pd 1868/2009 z dne 24. 6. 2011 je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1109/2011 z dne 3. 4. 2012 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je skladno s prvim odstavkom 362. člena ZPP opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 2006 dalje in je dne 1. 8. 2008 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto srednja medicinska sestra v intenzivni terapiji I in II ter bil uvrščen v 22. plačilni razred. Ker je bil tožnik ustno premeščen in je od aprila 2008 dejansko opravljal dela srednje medicinske sestre v negovalni enoti, mu je tožena stranka v novembru 2008 ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto srednja medicinska sestra v negovalni enoti. Te pogodbe tožnik ni podpisal. V skladu z 41. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katero sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi ter mu za opravljanje dela tudi zagotoviti ustrezno plačilo v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi (42. člen ZDR). V predmetnem sporu je bistveno, da sta stranki sklenili zadnjo pogodbo o zaposlitvi dne 1. 8. 2008 in v njej določili naziv delovnega mesta, plačilni razred in znesek osnovne plače. Tožena stranka je tožniku v novembru 2008, v skladu s 47. členom ZDR, sicer ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, vendar tožnik te pogodbe ni podpisal. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 1109/2011 z dne 3. 4. 2012 obrazložilo, da se v skladu s tretjim odstavkom 47. člena ZDR pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je do soglasja volj med strankami glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi prišlo že s tem, ko je tožnik dejansko opravljal delo na novem delovnem mestu in ni zahteval, da se ga razporedi nazaj na delo oziroma, da se mu zagotovi delo v enoti intenzivne terapije I in II. Dejstvo, da je tožena stranka tožnika ustno premestila na drugo delovno mesto, kljub temu, da ji ZDR tega ne dovoljuje in da tožnik temu ni izrecno ugovarjal, temveč se je zaradi podrejenega položaja takšni situaciji uklonil (čeprav je podal zahtevo za pravilno obračunavanje plače), ne pomeni, da je prišlo do soglasja glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi in da lahko tožena stranka tožniku izplačuje plačo po ponujeni in ne sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Bistveno je, da nova pogodba o zaposlitvi, ki je bila tožniku ponujena, ni bila podpisana s strani obeh pogodbenih strank, prav tako pa tožena stranka pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila s tožnikom dne 1. 8. 2008 ni odpovedala. Zato je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 v celoti veljavna. Tožena stranka bi morala tožniku zagotoviti opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma uskladiti pogodbo o zaposlitvi z delom, ki ga je tožnik dejansko opravljal, v skladu s prvim in drugim odstavkom 47. člena ZDR, vendar ne na način, za katerega se je odločila tožena stranka. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene, saj ni nobenega dvoma o tem, da je delodajalec tisti, ki mora v individualnem delovnem sporu dokazati, da je delavcu izplačeval plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, kolektivno pogodbo ali zakonom. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati plačo po veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, to je pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku po višini. Zaradi točnega izračuna razlike med plačo, ki bi jo tožnik moral prejemati po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 za 22. plačni razred in med dejansko prejeto plačo za celotno vtoževano obdobje, je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca finančne stroke. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da prikrajšanje za celotno vtoževano obdobje (od avgusta 2008 do aprila 2010) znaša bruto 1.930,56 EUR. Izdelano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje dne 21. 1. 2013 posredovalo tožniku in toženi stranki ter ju pozvalo, da v roku 15 dni sodišču posredujeta pripombe na posredovano izvedensko mnenje. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2013 sodišču sporočil, da nima pripomb na prejeto izvedensko mnenje, pri čemer je skladno z ugotovitvami izvedenskega mnenja uskladil tožbeni zahtevek. Navedena pripravljalna vloga je bila toženi stranki vročena dne 29. 1. 2013. Tožena stranka na izdelano izvedensko mnenje v postavljenem roku ni podala pripombe, na naroku za glavno obravnavo dne 16. 4. 2013 pa je le nasprotovala spremembi tožbe v pripravljalni vlogi tožnika z dne 25. 1. 2013. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP stranka tožbo spremeni, če spremeni istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek ali uveljavlja drugi zahtevek poleg obstoječega. Tožena stranka je na naroku nasprotovala takšni spremembi tožbe, zato bi moralo sodišče prve stopnje postopati skladno s 185. členom ZPP in odločiti, ali naj se sprememba dopusti. Sodišče prve stopnje ni izdalo posebnega sklepa in je nadaljevalo postopek na podlagi spremenjene tožbe, zato je podana relativna bistvena kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 185. členom ZPP), ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sodišče prve stopnje je namreč zaradi točnega izračuna razlik med plačo, ki bi jo tožnik moral prejemati po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in med dejansko prejeto plačo za celotno vtoževano obdobje postavilo izvedenca finančne stroke, ki je izdelal izvedensko mnenje. Tožena stranka v postavljenem roku (15 dni) na izdelano izvedensko mnenje pripomb ni imela, zato ga je sodišče pri svoji odločitvi o višini tožbenega zahtevka pravilno v celoti upoštevalo.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških tožene stranke sodišče ni odločalo, ker jih v postopku ni priglasila.