Jedro

Po mnenju sodišča prve stopnje je motilno dejanje lahko le tisto, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti in da tudi morebitna hoja po zemljišču v lasti tožeče stranke in fotografiranje njenih zemljišč tožeči stranki nista preprečevala ali oteževala izvrševanja posesti na njenih nepremičninah. Pritožbeno sodišče opisanemu stališču pritrjuje. Da bi bilo dejanje motilno, mora priti vsaj do minimalne spremembe dotedanjega izvrševanja posesti oziroma obstoječega posestnega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino: "Tožena stranka je s tem, ko je dne 17. 12. 2015 in dne 19. 12. 2015 hodila po nepremičninah ID znak ..., ID znak ...ID znak ... in ID znak ..., last tožeče stranke in fotografirala nepremičnine in izvajanje gradbenih del, njene izvajalce, motilo tožečo stranko v njeni mirni in neposredni posesti na nepremičninah.

Toženi stranki se v bodoče prepoveduje hoja po nepremičninah ID znak ..., ID znak ..., ID znak ... in ID znak .... in fotografiranje nepremičnin ID znak ..., ID znak ...., ID znak... in ID znak ....." Tožeči stranki je naložilo, da mora v osmih dneh toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 639,76 EUR, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki se ne strinja s stališčem sodišča, da ravnanje tožene stranke ne predstavlja motenja posesti. Tožeča stranka ima zemljišče v posesti in to posest izvršuje neprekinjeno, kar je nedvomno znano tudi toženi stranki. Tožeča stranka je svoje zemljišče celo ogradila tako, da je tožena stranka vedela, da hodi po zemljiščih tožeče stranke, kar je bil tudi njen namen, glede na to, da je fotografirala zemljišča in fotografije uporabljala, da bi z njimi škodovala tožeči stranki. Fotografije oziroma vsaj pretežni del fotografij je tožena stranka posnela s tem, da je bila na nepremičninah tožeče stranke. Fotografije so posnete v času, ko so na navedenih nepremičninah še potekala gradbena dela, kar je nedvomno neodgovorno in nevarno početje tožene stranke, saj je vsakršna hoja po gradbišču nevarna in že zato tudi prepovedana. Napačen je zaključek sodišča, da je motilno ravnanje le tisto, ki preprečuje ali otežuje tožeči stranki izvrševanje posesti na njenih nepremičninah. Določbe SPZ o varstvu posesti je treba razumeti v sklopu celotnega instituta posestnega varstva, ki je namenjeno varovanju dejanske oblasti nad stvarmi. To določilo ne daje posestnega varstva le v primeru, če se preprečuje oziroma otežuje dosedanje izvrševanje posesti. Za motenje posesti gre tudi v primeru motenja oziroma vznemirjanja posestnika. Tožena stranka je s svojim samovoljnim in protipravnim ravnanjem posegla v posest tožeče stranke s tem, da je prihajala in hodila po nepremičninah tožeče stranke in posnela fotografije in to zgolj in samo iz škodovalnega vzgiba. Ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni videla tožene stranke v času, ko je le ta protipravno motila njeno posest, je brezpredmetna. SPZ določa, da je mogoče sodno varstvo pred motenjem posesti zahtevati v subjektivnem roku 30 dni, objektivni rok pa je eno leto od dneva, ko je motenje nastalo. Že zato, ker zakon predvideva objektivni rok, ni nujno, da posestnik neposredno zazna motenje, saj če bi bilo to res, bi zakon določal le subjektivni rok. Skoraj vse fotografije je tožena stranka lahko posnela le tako, da je stala na nepremičninah tožeče stranke. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni hodila po nepremičninah tožeče stranke, ko je posnela navedene fotografije. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sklepa je pomanjkljiv in se zato sploh ne da preizkusiti, poleg tega pa nasprotuje razlogom sklepa oziroma so razlogi sklepa o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in listinami, ki so bile vzete kot podlaga za zmotno in dokazno oceno, ki jo izpostavlja pritožba, in sicer predvsem glede tega, kje so bile fotografije posnete. Storjena je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, saj sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom na kraju samem. Ta bi bistveno vplival na končno presojo dejanskega stanja, saj bi se trditve tožene stranke, da fotografij ni posnela z nepremičnin tožeče stranke, izkazale za neresnične, na podlagi česar bi sodišče zaključilo, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem sporu zaradi motenja posesti trdi, da je tožena stranka motila njeno posest na nepremičninah s tem, da je dne 17. in 19. 12. 2015 hodila po njih in jih fotografirala. Že sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je v obravnavani zadevi odločilno, ali je ravnanje tožene stranke (tudi če bi bilo dokazano) sploh predstavljalo motilno ravnanje.

6. Po mnenju sodišča prve stopnje je motilno dejanje lahko le tisto, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti in da tudi morebitna hoja po zemljišču v lasti tožeče stranke in fotografiranje njenih zemljišč tožeči stranki nista preprečevala ali oteževala izvrševanja posesti na njenih nepremičninah. Pritožbeno sodišče opisanemu stališču pritrjuje. Da bi bilo dejanje motilno, mora priti vsaj do minimalne spremembe dotedanjega izvrševanja posesti oziroma obstoječega posestnega stanja1. Z zatrjevanim motilnim dejanjem (tudi če bi bilo dokazano) dejanska posest tožeče stranke ni prenehala ali se omejila niti ni bilo poseženo v njeno mirno uživanje posesti2. V tem smislu je treba razumeti tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka sploh ni videla, da bi kdo hodil po njenih nepremičninah in jih fotografiral3. 7. Po povedanem se izkaže za pravno nepomembno, ali je tožena stranka ob fotografiranju res stala na zemljišču tožene stranke4, posledično pa tudi očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neizvedenim ogledom (ki je bil predlagan za ugotavljanje istega spornega dejstva), ne more biti utemeljen.

8. Tudi ostale zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Izrek sklepa ni pomanjkljiv in tudi obrazložitev sodišča vsebuje odločilna dejstva, oba se tudi da preizkusiti. Očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni obrazložen, poleg tega pa z uveljavljanjem te kršitve pritožnik očitno izraža nestrinjanje z dokazno oceno glede tega, kje so bile fotografije posnete. Dokaznega zaključka ali so bile fotografije posnete, ko je tožena stranka stala znotraj ali zunaj ograje sodba sploh ne vsebuje, saj je sodišče zaključilo le, da ne glede na to, kje je tožena stranka ob fotografiranju hodila, hoja in fotografiranje ne (bi) pomeni(la) spremembe obstoječega stanja in kratenja pravice do posesti.

9. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. na primer sklep VSL II Cp 3391/2009 z dne 9. 12. 2009, sklep VSL II Cp 2831/2013 z dne 15. 1. 2014, sklep VSM I Cp 548/2015 z dne 22. 9. 2015 in druge. 2 Nenazadnje je zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da ga fotografiranje moti zato, ker vidi te fotografije, ko pride k inšpektorju. Jedro spora med strankam je namreč v tem, tožena stranka meni, da tožeča stranka na zemljiščih gradi v nasprotju s predpisi in ga moti eko resort ki naj bi bil zgrajen na kmetijskih zemljiščih. Zvezi s tem zoper tožečo stranko "sproža" različne postopke. 3 Tožeča stranka se je s fotografijami seznanila v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Kamniku II K 8308/2016 (zasebna tožba tožeče stranke kot zasebnega tožilca zoper toženo stranka zaradi kaznivega dejanja obrekovanja). 4 Kar je bilo med strankam sporno, saj je tožena stranka trdila, da ob fotografiranju ni stala na zemljišču tožeče stranka ampak za ograjo, s katero je ograjeno zemljišče tožeče stranke.