Jedro

Pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice je pravni temelj pridobitve pravice, ki je predmet vknjižbe, razpolagalni pravni posel. Na nepremičninskem področju se ta v postopku vknjižbe dokazuje z zemljiškoknjižnim dovolilom ali s pravnomočno odločbo, ki nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo. Prodajalec torej svojo obveznost izpolni tako, da nepogojno izjavi, da dovoljuje vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Ker tožeča stranka ne trdi, da ji tožena stranka ne bi izstavila (ustreznega) zemljiškoknjižnega dovolila, ampak, da so bili izvirniki pogodbe izročeni drugemu kupcu, je obveznost tožene stranke z izpolnitvijo prenehala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (drugi odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b. v nadaljevanju ZPP), je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine v poslovno trgovskem centru M., in sicer lokala z oznako L1, ki se nahaja v pritličju objekta B zimskega vrta z oznako L1A, in skladišča z oznako K 15 v kleti objekta B do 1/2, in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice v korist tožeče stranke do 1/2. Ocenilo je, da je tožena stranka, s tem ko je original pogodbe z dne 3.2.1998 izročila drugemu kupcu L. H., izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Stvar dogovora med obema kupcema je, kateri od njiju bo predlagal vpis v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K argumentu sodišča prve stopnje je dodalo, da tožeča stranka ne more od tožene stranke zahtevati izstavitve listine, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot solastnica do 1/2, ker takšna obveznost iz pogodbe ne izhaja.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je tožena stranka z izročitvijo notarsko overjene prodajne pogodbe kupcu L. H. pogodbeno obveznost izpolnila le do tega kupca, ne pa do tožeče stranke. S prodajno pogodbo z dne 3.2.1998 je tožena stranka prodala lokal kupcema, ki sta plačala kupnino. Iz 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89, v nadaljevanju ZOR) izhaja, da se prodajalec s prodajno pogodbo zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Pridobitni način po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 – 36/90, v nadaljevanju ZTLR) pa je vpis v zemljiško knjigo. V skladu z Zakonom o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, v nadaljevanju ZZK-1) pa mora biti podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha, na zasebni listini, na podlagi katere se dovoli vknjižba v zemljiško knjigo, overjen. Taka listina mora vsebovati intabulacijsko klavzulo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporna pogodba vsebuje vse navedeno, vendar pa tožena stranka tožeči stranki ni izročila izvirnika listine. To pomeni, da ni izpolnila svoje obveznosti iz 454. člena ZOR. Tožeča stranka je pogodbo sklenila s toženo stranko, zato je argument, da je stvar dogovora med kupcema, kateri bo predlagal vpis v zemljiško knjigo, ciničen. Sicer pa so razlogi sodišča druge stopnje v medsebojnem nasprotju. Potem ko je najprej ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost do tožeče stranke z izročitvijo overjene prodajne pogodbe L. H., je zaključilo, da zemljiškoknjižno sodišče vpisa ne bi moglo dovoliti, ker v pogodbi niso jasno določeni solastninski deleži. Sodišče prve stopnje pa je izdalo zamudno sodbo, kar je v nasprotju z obrazložitvijo odločbe, kjer je navedlo, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O očitku absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: Iz izreka sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, kar je v skladu z obrazložitvijo te sodbe, iz katere izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, bo lahko sodišče prve stopnje pisno pomoto v naslovu sodbe („zamudna“ sodba) vsak čas odpravilo (328. člen ZPP).

Zgrešeno je tudi revizijsko stališče, da so razlogi v sodbi sodišča druge stopnje v medsebojnem nasprotju. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima funkcionalen značaj. Podana je le v tistih, zelo redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče druge stopnje je kot nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da je tožena stranka, s tem ko je original pogodbe izročila drugemu kupcu, izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Stališče, da zemljiškoknjižno sodišče ne bi dovolilo vknjižbe solastnine, ker solastninski deleži v pogodbi niso opredeljeni, za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno (obiter dictum) niti ni v nasprotju z neposredno odločilnim argumentom sodišča prve stopnje. Temelji na splošno sprejetem razlikovanju med zavezovalnim in razpolagalnim poslom kot predpostavkama prenosa lastninske pravice. Medtem ko je v zvezi z zavezovalnim pravnim poslom mogoče uporabiti domnevo o enakosti deležev, če solastniški deleži niso določeni (13. člen ZTLR oziroma drugi odstavek 65. člena Stvarno pravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ), to za razpolagalni posel (na nepremičninskem področju je to zemljiškoknjižno dovolilo) ne more veljati. Zemljiškoknjižno dovolilo mora izpolnjevati natančne vsebinske zahteve. V njem morajo biti navedeni vsi podatki, potrebni za vpis v zemljiško knjigo, torej tudi podatek o idealnem deležu (prvi odstavek 15. člena ZZK-1). V nasprotnem primeru mora zemljiškoknjižno sodišče predlog za vpis zavrniti.

O (ne)sklepčnosti tožbenega zahtevka: Tožeča stranka je uveljavljala ugotovitveni tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice in dajatveni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Sodno varstvo z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ima podlago v materialnem pravu tedaj, kadar je neposredni pravni temelj pridobitve lastninske pravice zakon. Čeprav novi lastnik lastninsko pravico pridobi še pred vpisom v njegovo korist v zemljiško knjigo, mu je treba priznati pravni interes, da s tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice, ki je med strankama sporna. V predmetnem sporu pa tožeča stranka ni navedla nobenega dejstva, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je izvirno pridobila lastninsko pravico, temveč se sklicuje le na prodajno pogodbo kot pravni temelj pridobitve lastninske pravice.

Iz dejstev, navedenih v tožbi, prav tako ne izhaja utemeljenost dajatvenega tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke do 1/2. V skladu s 454. členom ZOR se prodajalec s prodajno pogodbo zaveže, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico. Pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice je pravni temelj pridobitve pravice, ki je predmet vknjižbe, razpolagalni pravni posel. Na nepremičninskem področju se ta v postopku vknjižbe dokazuje z zemljiškoknjižnim dovolilom ali s pravnomočno odločbo, ki nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo (1. in 2. točka prvega odstavka 40. in 41. člen ZZK-1). Prodajalec torej svojo obveznost izpolni tako, da nepogojno izjavi, da dovoljuje vknjižbo lastninske pravice v korist kupca (primerjaj s 23. členom SPZ). Tožeča stranka ne trdi, da ji tožena stranka ne bi izstavila (ustreznega) zemljiškoknjižnega dovolila, ampak, da so bili izvirniki pogodbe izročeni drugemu kupcu L. H. Če je tako, je obveznost tožene stranke z izpolnitvijo prenehala in je tožbeni zahtevek, kot sta pravilno zaključili nižji sodišči, nesklepčen.

Revizijsko sodišče je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).