Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati 10.600,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.807,67 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 182,07 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 182,95 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 7.700,00 EUR nepremoženjske škode z obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi vso zahtevano odškodnino. Ponavlja ugotovljena dejstva, ponekod od njih tudi odstopa (npr. da ima močno zadebeljen gleženj, ki ga bo morebiti zdravil z operacijo, s katero mu bodo poravnali kosti; da mora nositi čevlje po naročilu; da je odvisen od tuje pomoči) in meni, da jih nižji sodišči pri odmeri odškodnine nista pravilno ovrednotili. Navaja, da prisojena odškodnina odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse, ki jih prilaga reviziji (sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 575/2000 z dne 5.1.2007, P 242/99 z dne 22.12.2003 in P 487/99 z dne 6.5.2008 in sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1218/2008 z dne 20.3.2008).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

5. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je nekonkretiziran revizijski očitek v tej smeri neupošteven. Tožnik namreč v reviziji ni navedel bistvenih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo pritožbeno sodišče. 6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da ima tožnik močno zadebeljen gleženj, ki ga bo morebiti zdravil z operacijo, s katero mu bodo poravnali kosti; da mora nositi čevlje po naročilu; da je odvisen od tuje pomoči).

7. Že na tem mestu velja poudariti, da revizijsko sklicevanje na primere nižjih sodišč ni utemeljeno. Revizijsko sodišče namreč ni vezano na sodno prakso nižjih sodišč, tudi sicer pa je za prisojo pravične denarne odškodnine bistvenega pomena ustaljena sodna praksa, ki jo oblikujejo odločbe revizijskega sodišča (s katerimi je revizijsko sodišče konkretno odškodnino primerjalo).

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine je zato zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS).

9. Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotesžje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic. Glede na težo in trajanje tožnikovega strahu je mogoče ugotoviti, da je iz tega naslova odmerjena odškodnina v višini 700,00 EUR ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Nižji sodišči sta torej pri prisoji odškodnine iz naslova strahu pravilno uporabili materialno pravo, zato je v tem delu revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Nasprotno pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta materialnopravna sklepa nižjih sodišč glede pravične denarne odškodnine za tožnikove prestane in bodoče telesne bolečine in za njegove duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti glede na dejansko stanje, ki ga je v neposredno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, napačna. Za telesne bolečine je tožnik uveljavljal odškodnino v znesku 8.345,85 EUR (prej 2,000.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 6.259,38 EUR (prej 1,500.000 SIT). Glede na ugotovljeni obseg njegovih telesnih bolečin in nevšečnosti ter življenjskih prikrajšanj revizijsko sodišče ne najde razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče zahtevano odškodnino iz teh dveh naslovov zniževati v takšnem obsegu, kakor sta to storili nižji sodišči, ko sta tožniku odmerili odškodnini v višini 4.000,00 EUR in 3.000,00 EUR. Na podlagi izvedenskega mnenja sta ugotovili, da je tožnik trpel tri dni hudih, dva dni občasnih hudih, deset dni srednjih, pet dni občasnih srednjih, tri tedne lahkih in deset dni občasnih lahkih bolečin, ki se še vedno pojavljajo. Prestal je tri oziroma štiri mesece zdravljenja in rehabilitacije, ki so vključevali štiri dni hospitalizacije, operativni poseg, RTG slikanja in več pregledov pri zdravnikih. Kot trajne posledice dvojnega zloma desnega skočnega sklepa so pri tožniku prisotne: omejena gibljivost sklepa; pekoča bolečina pri dolgi hoji, v nočnem času in ob spremembah vremena; težave pri hoji; nezmožnost hoje navkreber; zatekanje noge ob daljših obremenitvah in težave z obuvali. Glede na opisano in ob upoštevanju podobnih primerov sodne prakse je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in toženki naložilo, da mora tožniku plačati še nadaljnjo odškodnino za telesne bolečine v višini 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 1.900,00 EUR.

11. Skupni znesek odmerjene odškodnine 10.600,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 13 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Toženka je navedeni znesek dolžna tožniku plačati z obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 56/03), do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

12. Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je pred prvostopenjskim sodiščem uspel s 65 odstotki, zato je upravičen do povrnitve 65 odstotkov stroškov, ki so bili pred prvostopenjskim sodiščem (pravilno) odmerjeni na 2.781,04 EUR, to je 1.807,67 EUR. V zvezi s pritožbo in revizijo revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel le delno, in sicer s 33 odstotki, zato mu mora toženka povrniti le takšen delež stroškov. V zvezi s pritožbo je sodišče tožniku priznalo naslednje stroške: sestava pritožbe (500 točk), materialni stroški (1,60 EUR), 20% DDV in taksa za pritožbo (274,40 EUR). V zvezi z revizijo pa: sestava revizije (500 točk), materialni stroški (2%), 20% DDV in taksa za revizijo (274,40 EUR). V zvezi z obema pravnima sredstvoma sodišče tožniku ni priznalo stroškov, ki niso predvideni po odvetniški tarifi (stroškov, ki so že vsebovani v stroških za vloge, in stroškov, ki so lahko priglašeni ali v pavšalu ali v dejanski višini; pri slednjih je upoštevalo le tiste, ki so ugodnejši za tožnika), in stroškov (stroški taks za opomine za plačilo sodnih taks), ki so mu nastali po lastni krivdi (prvi odstavek 156. člena ZPP). Stroški za pritožbo so tako odmerjeni na 551,73 EUR, za revizijo pa na 554,40 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve obojih v višini 33%, kar znaša 182,07 EUR in 182,95 EUR.