Jedro

Za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ampak mora biti izkazana konkretna nevarnost vplivanja ali okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo ali udeleženca v postopku oziroma so zaznane določene aktivnosti obdolženca ali druge posebne okoliščine primera, ki omogočajo oceno o nameravanem vplivanju na pričo ali drugega udeleženca v postopku.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper osumljenega V. T. odredi iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega V. T. odredila pripor iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, ter predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o odgovoru ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi izraža nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s pripornim razlogom ponovitve nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP navaja, da sodišče zmotno uporablja določbo drugega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) glede vprašanja, katera pravna dobrina je s to inkriminacijo varovana. Prav tako sodišče ne upošteva instituta splošnega dela kazenskega prava iz določbe 16. člena KZ-1, to je privolitve oškodovanca, ki po vložnikovem mnenju izključuje protipravnost kaznivega dejanja. Vložnik meni, da igralci iger na srečo v taki dejavnosti sodelujejo prostovoljno iz sebi lastnih nagibov, da vnaprej pristanejo tudi na to, da bodo v igri na srečo lahko tudi izgubili vložena sredstva, zaradi česar ob izgubi ne morejo biti v ničemer oškodovani. Nadalje vložnik obširno navaja, da je z določbo drugega odstavka 212. člena KZ-1 kot pravna dobrina varovan proračun Republike Slovenije ter da je iz zakonskih znakov tega kaznivega dejanja razvidno, da gre za kaznivo dejanje brez oškodovancev. Po vložnikovem mnenju sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zmotno zaključuje, da sta z določbo drugega odstavka 212. člena KZ-1 pravno varovani dobrini premoženje ljudi in njihovo zdravje, temveč je to po vložnikovem mnenju lahko le državni proračun, kar izhaja tako iz dejstva, da s temi kaznivimi dejanji nihče ni oškodovan zaradi svoje privolitve, in dejstva, da so sicer igre na srečo dovoljene, prepovedane pa so samo tiste, za katere država ne da dovoljenja. Zaradi varovanja državnega proračuna pa pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ne more biti odrejen, prav tako tudi ni sorazmeren glede na zasledovani cilj, pa tudi ne neogibno potreben, saj ima država možnost sprožiti ustrezne postopke preko Davčne uprave RS.

6. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo obstoj utemeljenega suma, ker naj bi osumljenec kot sostorilec storil kaznivo dejanje organiziranja prepovedanih iger na srečo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 212. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1. Iz opisa očitanih kaznivih dejanj izhaja, da naj bi osumljenec skupaj s sostorilci sebi in drugim pridobil protipravno premoženjsko korist s tem, ko naj bi v nasprotju s predpisi organizirali in sodelovali pri sprejemanju športnih stav, ki so na podlagi 10. člena Zakona o igrah na srečo klasične igre na srečo, za katere ni bilo izdano dovoljenje Ministrstva za finance. Pri tem naj bi osumljenec kot sostorilec sprejemal stavne vloge ter vodil evidenco igralcev, prejemanja stav, stavnih kvot in evidenco o stanju dobitkov in dolgov posameznih igralcev. Sostorilci naj bi v času od 25. 10. 2010 do 20. 4. 2011 od različnih igralcev prejeli za najmanj 2,713.800 EUR stav. Prejete stave naj bi K. T. in I. V. preko drugih oseb posredovala stavnicam v tujini, za posredovanje sta igralcem zaračunala 2 % provizijo, delno pa sta prejete stave, za katere sta računala, da jih bodo igralci izgubili, zadržala, igralcem pa zaračunala provizijo v višini 2,5 %. S takšnim ravnanjem naj bi sostorilci pridobili veliko premoženjsko korist v višini najmanj 250.000 EUR. Sodišče je ob navedenih objektivnih okoliščinah ugotovilo tudi obstoj subjektivnih okoliščin na strani osumljenca, to je nadstandarden način življenja, ki mu ga omogoča izvrševanje kaznivih dejanj, saj v zadnjih petih letih kot brezposelna oseba praktično ni imel prihodkov iz zakonitih virov preživljanja, izkazal pa je tudi veliko stopnjo vztrajnosti. Na podlagi povedanega ni mogoče pritrditi trditvi zahteve, da ponovitvena nevarnost ni podana.

7. Z obširnimi navedbami o kazenskopravno varovanih dobrinah v obravnavanem primeru vložnik izpodbija obstoj neogibnosti pripora. S priporom zaradi ponovitvene nevarnosti se zagotavlja varnost ljudi. S tem v zvezi je preiskovalna sodnica navedla (sklep, stran 8), da je odreditev pripora nujna za zavarovanje ljudi in njihovega premoženja, ker igre na srečo ne ogrožajo samo premoženja ljudi, ampak povzročajo tudi odvisnost, ki pušča posledice na vseh področjih človekovega življenja, kot so socialna varnost, družina, šola, služba. Ob tem je preiskovalna sodnica še navedla, da pojem varnosti iz 20. člena Ustave vključuje tudi zdravje in premoženje posameznika ali zdravje in premoženje skupnosti. Zunajobravnavni senat je utemeljitev preiskovalne sodnice konkretiziral z navedbami (sklep, stran 4), da igre na srečo ne ogrožajo le premoženja tistih, ki stavijo, temveč povzročajo tudi hudo odvisnost, ter da so kvote v ilegalni stavnici v primerjavi s stavnimi kvotami v uradnih stavnicah neprimerno višje, zato so izgube toliko večje in posledice za ljudi neprimerljivo težje, zato nikakor ne gre za majhno zavrženost očitanih kaznivih dejanj, kjer bi bil prizadet le proračun Republike Slovenije. Ob tem je treba dodati, da naj bi znesek pobranih stav znašal najmanj 2.713.800 EUR. Preiskovalna sodnica je na podlagi pridobljenih zemljiškoknjižnih izpiskov še ugotovila (sklep, stran 6), da je bila na nepremičnini v lasti nogometaša N. N. vpisana hipoteka v korist I. V., na nepremičnini v lasti E. E. pa hipoteka v korist družbe H. d. o. o., ki se je nanašala na poslovanje družbe C. d. o. o., katere družbenika in zastopnika sta bila v času nastanka terjatev K. T. in I. V. Iz vsebine prestreženih pogovorov in iz poročila o tajnem opazovanju pa izhaja, da jima E. E. izroča denarna sredstva potem, ko jih K. T. terja od njega. Ob navedenih ugotovitvah, da naj bi osumljenci v zavarovanje svojih terjatev do igralcev nedovoljenih iger na srečo, ki naj bi jih organizirali, posegli po njihovih nepremičninah in od njih terjali denar, vložnikove navedbe zgolj o prizadetosti državnega proračuna kot po njegovem stališču edine kazenskopravno varovane dobrine v obravnavanem primeru ne morejo biti utemeljene. Prav zaradi posega v premoženje posameznikov je po oceni Vrhovnega sodišča obravnavani primer drugačen od primera, ki ga je v odločbi Up-71/99 z dne 13. 5. 1999 obravnavalo Ustavno sodišče in na katero se vložnik sklicuje. Zunajobravnavni senat je z navedbo, da z očitanimi kaznivimi dejanji ni prizadet le državni proračun, presodilo tudi pritožbene navedbe o tem, katera kazenskopravna dobrina je v obravnavanem primeru prizadeta, zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. V zvezi s pripornim razlogom koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da v sklepu preiskovalne sodnice ni navedeno, katere obremenilne dokaze bi še bilo treba zbrati oziroma zaseči, zaslišati, posledično pa ne pove tudi, na katere dokaze, zakaj in kako bi osumljenec lahko vplival, če bi bil na prostosti. Tudi sklep zunajobravnavnega senata je po vložnikovem mnenju v tem delu nedoločen, nerazumljiv, temelji na splošnih argumentih in še navaja, da zaseženi predmeti doslej še niso bili forenzično pregledani.

9. Priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če je opravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah obrazložilo, da za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati procesne udeležence, ampak mora biti izkazana konkretna nevarnost vplivanja ali okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo ali udeleženca v postopku oziroma so zaznane določene aktivnosti obdolženca ali druge posebne okoliščine primera, ki omogočajo oceno o nameravanem vplivanju na pričo ali drugega udeleženca v postopku. Povedano drugače, podane morajo biti posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38/2001 z dne 15. 2. 2001 in druge), oziroma morajo biti podane posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. V slednjem primeru bodo takšne posebne okoliščine lahko pomenile okoliščine, ki zadevajo odnos, stike ali razmerja obdolženca do priče, udeleženca ali prikrivalca, zlasti pa še do oseb, katerih pravice so s kaznivim dejanjem prekršene (podrobneje o tem v sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 18/2011 z dne 15. 2. 2011). Tudi opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja mora biti izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj kot abstraktna možnost oziroma verjetnost. Taka konkretna verjetnost uničenja materialnih dokazov bo podana zlasti v primerih, ko se je obdolženec pripravljal na takšno uničenje ali ga je že poskusil izvršiti.

10. Preiskovalna sodnica je obstoj koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljila s tem, da obstaja upravičena bojazen, da bi osumljenec, če bi ostal na prostosti, uničil ali skril dokumentacijo ali predmete, ki bi utegnili biti obremenilen dokaz v kasnejšem kazenskem postopku, ter da glede na svojo vlogo v kriminalni združbi natančno ve, kje in pri kom se taki predmeti nahajajo. Po stališču preiskovalne sodnice osumljenec tudi ve, kateri dokazi se iščejo in pri katerih osebah se nahajajo in bi glede na predhodno prikrito izvrševanje kaznivih dejanj zagotovo poskrbel za uničenje teh dokazov, da jih organi pregona ne bi mogli nikoli zavarovati in tako sodišču ne bi bili dostopni. Zaradi prikritega izvrševanja kaznivih dejanj je bilo organom pregona onemogočeno zbiranje obvestil predvsem od neznanih oseb (sostorilcev ali drugih oseb), saj jih doslej kljub intenzivnemu zbiranju obvestil in prikritim preiskovalnim ukrepom ni bilo mogoče ugotoviti, v veliko primerih gre tudi za tuje državljane, ki tako kot ostali osumljenci, uporabljajo nedoločne oblike imen in nedoločljive vzdevke. Prav tako osumljenec skupaj z ostalimi osumljenci skriva protipravno pridobljeno premoženjsko korist na doslej neugotovljenem mestu. K tej obrazložitvi je zunajobravnavni senat še dodal, da zaseženi predmeti doslej še niso bili forenzično pregledani.

11. Iz takšne obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa niso razvidna dejstva ali okoliščine, ki bi utemeljevale konkretno nevarnost vplivanja na do sedaj še neznane sostorilce kaznivega dejanja in priče ter sodišču in policiji neznane predmete, ki naj bi bili uporabljeni ob storitvi kaznivega dejanja. Nevarnost oviranja kazenskega postopka mora biti izkazana konkretno in ne zgolj kot abstraktna možnost. V spisu tudi ni najti podatkov, da bi osumljenec že kaj storil ali nakazal, da bo storil kaj takšnega, s čimer bi na prostosti vplival na zanj obremenilne dokaze. Zgolj dejstvo, da po stališču sodišča doslej še niso bili najdeni vsi predmeti, uporabljeni ob storitvi kaznivega dejanja, da še niso bile zaslišane neznane osebe in da še ni odkrito mesto, na katerem naj bi bila skrita protipravno pridobljena premoženjska korist, ne zadošča za sklepanje o obstoju upravičene bojazni, da bi osumljenec na prostosti uničil zanj obremenilne dokaze in vplival na obremenilne priče ali sostorilce. Na obstoj koluzijske nevarnosti pa ne more vplivati dejstvo, da osumljencu zaseženi predmeti (osebni in prenosni računalniki, prenosni telefoni in različni nosilci podatkov) še niso bili forenzično pregledani. Vprašljivo je tudi, kako naj bi osumljenec na zaseženo dokazno gradivo sploh lahko vplival. Glede na ugotovljeno vložnik pravilno zatrjuje, da niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP za odreditev pripora.

C.

12. Ugotovljena kršitev je vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, zato je Vrhovno sodišče v tem delu ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je pripor zoper osumljenega V. T. odredilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. V preostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.