Jedro

Z direktno tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati, da se za nične izrečejo akti, ki niso predmet upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano 2. točko sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je tožnik v upravnem sporu zoper odločbo tožene stranke z dne 22.11.2005 zahteval tudi, da se za nično izreče odločba Upravne enote Piran z dne 11.11.1992, ter odločba tožene stranke z dne 24.10.1995. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da za meritorno odločanje o tožbi za izrek ničnosti odločb, za katere na zahtevo tožeče stranke niti po uradni dolžnosti še ni bilo odločeno v upravnem postopku, niso izpolnjene procesne predpostavke.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Napačno je stališče sodišča, da za odločanje o tožbi niso izpolnjene procesne predpostavke. Tako stališče je v nasprotju s sodno prakso, po kateri se o ničnosti odločbe lahko ob izkazanem pravnem interesu, odloča kadarkoli. Na ničnost je treba paziti po uradni dolžnosti, v vsakem primeru in v vsaki fazi postopka, tudi če stranka ne uveljavlja ničnostnih razlogov. Tožnik opozarja na določbo 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), iz katere izhaja, da v primeru odločanja o ničnosti odločbe, ne pride v poštev določba 1. odstavka 26. člena ZUS o 30 dnevnem roku za tožbo. Ničnost odločbe je mogoče uveljavljati kadarkoli pred vsakim upravnim organom, kakor tudi pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in za nični izreče odločbi Upravne enote Piran z dne 11.11.1992 ter Ministrstva za notranje zadeve z dne 24.10.1995, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu je mogoče izpodbijati dokončne upravne akte. Upravni akt je dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnih pooblastil odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem sporu (1.člen in 3. odstavek 3. člena ZUS). Po določbi 4. točke 1. odstavka 25. člena ZUS je mogoče dokončni upravni akt izpodbijati tudi zaradi razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Če sodišče ugotovi, da je upravni akt ničen, odloči, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 35. člena ZUS). Iz navedenih določb izhaja, da sodišče v upravnem sporu ugotovi ničnost upravnega akta, ki je predmet upravnega spora. Ne more pa, kot zmotno meni tožnik, z direktno tožbo v upravnem sporu zahtevati, da se izrečejo za nične drugi akti, ki niso predmet upravnega spora. Po določbi 3. odstavka 280. člena ZUP odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. Zoper odločbo, s katero se kakšna odločba izreče za nično ali se zavrne predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca, naj se odločba izreče za nično, je dovoljena pritožba, razen če zoper odločbo organa, ki jo je izdal, po zakonu ni pritožbe. Če pritožba ni dovoljena, je zoper odločbo dopusten upravni spor. V obravnavanem primeru iz upravnih spisov izhaja in tudi ni sporno, da tožnik zahteva, da se za nični izrečeta odločbi, ki nista predmet upravnega spora in tudi ni predmet upravnega spora upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o predlogu za izrek ničnosti. Predmet upravnega spora je odločitev tožene stranke z dne 22.11.2005, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Piran z dne 26.1.2004, s katero je ta zavrgla njegovo zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu tožnika na dan 23.12.1990 in 26.2.1992. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbo zavrglo, pravilno uporabilo določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Po navedeni določbi sodišče prve stopnje tožbo zavrže, če v predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.