Jedro

V obravnavanem primeru je bila zdravnica seznanjena s tem, da tožnica jemlje kontracepcijske tablete, dejstvo, da predpisano zdravilo Rifabutin lahko zmanjša učinkovitost teh sredstev, pa je izkazano z izvedenskim mnenjem. Če je navedeni rizik obstajal, bi morala zdravnica tožnico o tem riziku poučiti, in sicer ne glede na verjetnost tega stranskega učinka in ne glede na dejstvo, da na takšen primer v svoji dolgoletni zdravniški praksi še ni naletela.

Pojasnilna dolžnost je zakonsko urejena dolžnost, ki jo je zdravnica dolžna spoštovati. Ker zdravnica tožnice ni poučila o spornem stranskem učinku predpisanega zdravila, je bila v obravnavanem primeru kršena pojasnilna dolžnost.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sicer v 1. točki izreka v obrestnem delu tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od glavnice v višini 1.600.000,00 SIT plačati zamudne obresti od

1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti, v presežku (v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice za čas od vložitve tožbe do 31.12.2001 in plačilo zamudnih obresti v višini temeljne obrestne mere za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003) pa se obrestni zahtevek tožeče stranke zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku

1.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 126.684,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ni obstajala pojasnilna dolžnost zdravnice o spornem stranskem učinku Rifabutina. Pojasnilna dolžnost ne pomeni, da bi moral zdravnik bolnika obvestiti o vseh morebitnih stranskih učinkih zdravila. Zdravnik mora bolnika opozoriti na običajne in redne rizike, ne pa tudi na bolj oddaljene in manj verjetne stranske učinke. Glede na to, da zdravnica v 20-letni praksi ni imela podobnega primera in da izvedenec govori le o možnosti spornega stranskega učinka, pri čemer je pri Rifabutinu verjetnost takšnega učinka še manjša kot pri standardnem zdravilu, nikakor ni mogoče govoriti o običajnem in rednem riziku. Glede na navedeno v konkretnem primeru ne gre za krivdno ravnanje. Zastavlja se tudi vprašanje vzročne zveze, saj je pravno relevantni vzrok škode lahko le tisti škodni dogodek, katerega rednemu učinku odgovarja konkretna škoda.

Uživanje Rifabutina se tudi ne kaže kot najbolj verjeten vzrok. Na podlagi izvedenskega mnenja dr. T. C. glede vzročne zveze med jemanjem Rifabutina in zanositvijo ni mogoče narediti nobenih gotovih zaključkov. Treba je odgovoriti na vprašanje, ali je zanositev in posledično splav redna posledica jemanja Rifabutina. Vzročno zvezo izključuje tudi pričevanje zdravnice M. O., ki je povedala, da v vseh 20-ih letih dela, ob sočasnem jemanju Rifabutina oz. rifamicina ter kontracepcijskih tablet ni prišlo do zanositve. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti tudi vzročno zvezo med jemanjem Rifabutina in splavom. Uživanje Rifabutina je tudi le eden izmed vzrokov za medicinsko indicirano umetno prekinitev. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo pravne podlage, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka nasprotuje tudi vrsti in obsegu škode.

Sodišče prve stopnje se do specifikacije tožeče stranke ni opredelilo, temveč je le ponovilo zaključke iz sodbe z dne 13.2.2001. Škoda zaradi okrnitve osebnostnih pravic pa je ostala vsebinsko neopredeljena in nerazmejena. Zato je v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno, posledično pa materialno pravo zmotno uporabljeno. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 150.000,00 SIT, čeprav blažje in kratkotrajnejše bolečine niso z ničemer izkazane. Izvedensko mnenje o bolečinah v konkretnem primeru ne govori, blažje in kratkotrajne bolečine pa niso bolečine, za katere bi bilo potrebno priznati odškodnino. Strah, za katerega je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino, ni pravno priznan. Tovrsten strah je lahko posledica škodnega dogodka, ne gre pa za strah, ki nastane ob samem škodnem dogodku ali v procesu zdravljenja. Tožničin strah bi bilo eventualno možno presoditi kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tudi strah pred spolnimi odnosi in posledično prikrajšanje priznano v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poleg tega te nevšečnosti niso trajnega značaja, kakšne posebne okoliščine ali velika intenzivnost le-teh pa niso izkazane. Slednje pa je pogoj za prisoditev odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje pa je o obrestnem zahtevku odločilo v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, saj je odškodnino prisodilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

Tožeča stranka pa se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti v zvezi z zdravljenjem z neregistriranim zdravilom in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ji je tožena stranka predpisala zdravljenje z Rifabutinom, ki v času zdravljenja v Sloveniji še ni bilo registrirano zdravilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tem primeru ni šlo za preizkušanje novega zdravila. Tožeča stranka se temu protivi in navaja, da so bili bolniki, zdravljeni z Rifabutinom dani v posebno skupino in so jih večkrat pregledovali. Tudi v izvidu tožene stranke z dne 17.8.1994 je navedeno, da je tožnica v študiji zdravljenja z Rifabutinom. Zakon o zdravilih v 9. členu jasno določa, pod katerimi pogoji so lahko zdravila v prometu in sicer je osnovni pogoj, da ima zdravilo dovoljenje Urada RS za zdravila. To dovoljenje ni potrebno za zdravila v kliničnem preizkušanju. Rifabutin je bil tako legalno uporabljen samo v primeru, da je bil pri njej v postopku kliničnega preizkušanja. V takšnem primeru pa je pred vključitvijo v program kliničnega preizkušanja treba pridobiti dovoljenje osebe, ki naj bi v njem sodelovala. Kršitev te dolžnosti je nedopustno ravnanje. Tudi dajanje v promet zdravila, ki nimajo dovoljenja Urada RS za zdravila, je nedopustno ravnanje. Skladno s 47. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) je zdravnik dolžan obvestiti bolnika o načinih, obsegu in kakovosti zdravljenja. S kakšnim zdravilom se oseba zdravi, pa je zagotovo okoliščina, ki sodi v vprašanje načina zdravljenja. Tožeča stranka je v posledici nedopustnega ravnanja tožene stranke trpela duševne bolečine zaradi posega v pravice osebnosti in strah. Pravice osebnosti predstavljajo že ustavno varovano kategorijo, ki posamezniku zagotavlja pravico do duševne in telesne integritete, ta pa vključuje tudi pravico do oblikovanja in izražanja svobodne volje. V kolikor ni informacij, tudi ni privolitve in gre torej za prisilen poseg. Zaradi teh doživljanj so pri tožnici nastopile duševne bolečine, saj se je tožnica počutila kot poskusni zajček, poleg tega pa je tožnica zaradi nedopustnega ravnanja utrpela tudi hud strah. Ko je izvedela, da je bila zdravljena z neregistriranim zdravilom, se je ustrašila za potencialne stranske učinke in splošno poznavanje vseh posledic jemanja zdravila, ki še ni bilo preizkušeno. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi nastopila obveznost plačila odškodnine iz tega razloga samo v primeru, če bi bil Rifabutin slabše zdravilo od Rifampina in bi tožnici zato nastala konkretna škoda. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izreklo o navedbah tožnice, prav tako pa ni utemeljilo ugotovitev o obstoju temelja odškodninske odgovornosti. S tem je podana tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila. Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je nesporno, da 57. člen ZZdej določa, da mora biti vsak bolnik obveščen o stranskih učinkih zdravil, ki jih dobiva in ukrepih, s katerimi lahko zmanjša njihove posledice. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo je eden izmed stranskih učinkov tudi zmanjšanje učinkovitosti oralnih kontraceptivnih sredstev. Tožnica je opredelila nastalo škodo in odškodnino, ki jo zahteva. Prisojena odškodnina pa zagotovo ne presega standarda pravične denarne odškodnine. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke: Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi zdravljenja z neregistriranim zdravilom Rifabutinom, glede katerega tožnica ni podala svojega soglasja, je pravilna. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni pravne podlage za priznanje vtoževane škode.

Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevano škodo opredelila kot posledico kršitve 57. člen ZZDej, po katerem bi tožena stranka v postopku kliničnega preizkušanja novega zdravila morala tožnico obvestiti o tem postopku in predhodno pridobiti njeno soglasje. Na podlagi izvedenskega mnenja Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo z dne 3.6.1998 in izpovedbe zdravnice M. O. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Rifabutin le derivat Rifampina, ki ima manj nezaželenih stranskih učinkov, in predstavlja v svetu že uveljavljeno in preizkušeno zdravilo. Glede na navedeno so bili v času spornega zdravljenja znani tako mehanizem delovanja kot stranski učinki tega v svetu že preizkušenega in uveljavljenega zdravila. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da v tožničinem primeru ni šlo za klinično preizkušanje novega zdravila na tožnici v smislu 57. člena ZZDej, ki ga tudi nasprotne pritožbene trditve ne morejo omajati. Čeprav to zdravilo v Sloveniji ni bilo registrirano, pa glede na povedano posebna seznanitev tožnice, da se zdravi s takšnim zdravilom, in pridobitev njenega soglasja v smislu 57. člena ZZDej nista bila potrebna. Vsekakor pa je obstajala dolžnost tožene stranke, da tožnico v skladu s 47. členom ZZDej pouči o poteku zdravljenja in vseh stranskih učinkih predpisanega zdravila, vendar pa je bila morebitna kršitev te zakonske določbe obravnavana posebej.

Glede na vse navedeno je potrebno pritožbene trditve o nedopustnem ravnanju tožene stranke zavrniti kot neutemeljene. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu ugotovilo vsa odločilna dejstva, svoje zaključke pa jasno in materialnopravno pravilno utemeljilo, tudi ne drži pritožbena trditev, da izpodbijana sodba glede te oblike nepremoženjske škode nima zadostnih razlogov. Ker je bilo v obravnavanem primeru potrebno tožničin tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrniti že po temelju, se pritožbeno sodišče v pritožbene navedbe glede obsega in višine nastale škode ni spuščalo.

V zvezi s pritožbo tožene stranke: Pritožbene trditve tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni obstajala pojasnilna dolžnost zdravnice, so neutemeljene. Pojasnilno dolžnost ureja 47. člen ZZDej, ki določa, da ima vsakdo pravico biti predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka v okviru te dolžnosti tožnico poučiti o vseh možnih stranskih učinkih predpisanega zdravila, ne glede na to, kako pogosto (ali redko) se uresničijo. Drugačno stališče, ki ga poudarja pritožba, v konkretnem primeru ni sprejemljivo. V obravnavanem primeru je bila namreč zdravnica seznanjena s tem, da tožnica jemlje konracepcijske tablete, dejstvo, da predpisano zdravilo Rifabutin lahko zmanjša učinkovitost teh sredstev, pa je izkazano z izvedenskim mnenjem Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo. Če je navedeni rizik obstajal, bi morala zdravnica tožnico o tem riziku poučiti, in sicer ne glede na verjetnost tega stranskega učinka in ne glede na dejstvo, da na takšen primer v svoji dolgoletni zdravniški praksi še ni naletela. Da se možni stranski učinki ne bodo uresničili tudi v konkretnem primeru, zdravnici ni moglo biti znano, vsekakor pa takšne ocene ni mogoče sprejeti zgolj na podlagi izkušenj. Pojasnilna dolžnost je zakonsko urejena dolžnost, ki jo je zdravnik dolžan spoštovati. Iz navedenih razlogov se tudi ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da je zdravnica lahko opustila to dolžnost zaradi izkušenj v dolgoletni zdravniški praksi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru tožena stranka kršila pojasnilno dolžnost, ker tožnice ni poučila o spornem stranskem učinku predpisanega zdravila, je zato pravilna, pritožbeno sodišča pa se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe in se nanje v izogib ponavljanja v celoti sklicuje.

Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru obstoji vzročna zveza. Pritožbeno stališče, da bi bila v obravnavanem primeru vzročna zveza podana samo v primeru, če bi sočasno uživanje zdravila Rifabutin in kontracepcijskih tablet redno vodilo do zanositve, je zmotno. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da uživanje Rifabutina lahko privede do zmanjšanja učinkovitosti kontracepcijskih tablet. Pri tem se je pravilno oprlo na obe izvedenski mnenji v spisu (izvedensko mnenje Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo in dr. T. C.), v katerih so ugotovitve izvedencev strokovno in prepričljivo utemeljene. Kakšni so učinki Rifabutina, je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi izvedenskega mnenja Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, deloma pa te ugotovitve potrjuje tudi izvedensko mnenje dr. T. C., v katerem je opisan vpliv antibiotikov na kontracepcijske tablete. Vprašanje, kateri antibiotiki so bili predmet raziskav, na katere se izvedenec dr. T. C. sklicuje, zato v konkretnem primeru ni pomembno. Ključnega pomena je samo vprašanje, ali je sočasna uporaba zdravila Rifabutin in oralnih kontraceptivnih sredstev v konkretnem primeru lahko privedla do nezaželene zanositve in posledično do splava oz. ali je takšna uporaba zdravil možen (predvsem pa najverjetnejši) vzrok nastali škodi. Glede na to, da so po oceni sodišča prve stopnje, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, vsi ostali možni vzroki za zmanjšanje učinkovitosti kontracepcijskih tablet izključeni, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožničina zanositev lahko le posledica uživanja spornega zdravila. S takšno ugotovitvijo pa je v obravnavanem primeru izkazana tudi vzročna zveza. Pritožbene trditve, da se uživanje Rifabutina ne kaže kot najbolj verjeten vzrok, pa so pavšalne in nekonkretizirane, zato pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Pri tem je potrebno opozoriti, da so vzroki za prekinitev nosečnosti, ki jih našteva pritožba, samo medicinske indikacije za ta poseg. V obravnavanem primeru je zanositev dokazana posledica sočasnega uživanja Rifabutina in kontracepcijskih tablet, pri čemer prekinitev nosečnosti ne bi bila potrebna, če tožnica ne bi zanosila. Do izključitve vzročne zveze pa tudi ne more privesti dejstvo, da zdravnica v svoji dolgoletni praksi na tovrsten primer ni naletela.

Trditve, da vzročna zveza iz tega razloga ni podana, niso sprejemljive, saj je vpliv predpisanega zdravila na učinkovitost kontracepcijskih tablet sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi uporabilo tudi pravilno pravno podlago za odločitev v tej zadevi. V razlogih sodbe, ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti glede stranskih učinkov predpisanega zdravila, se sodišče prve stopnje sicer napačno sklicuje na določbo 57. člena ZZDej (pravilno 47. člen ZZDej), vendar pa je napako treba glede na v razlogih sodbe pravilno povzeto vsebino

47. člena ZZDej, šteti za pisno pomoto. Glede na navedeno je potrebno pritožbene trditve, da iz razlogov sodbe ni razvidno, katero določbo Zakona o zdravstveni dejavnosti je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru uporabilo, zavrniti kot neutemeljeno.

Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja tožene stranke, s katerimi izpodbija oblike priznane škode in višino odškodnine za posamezno vrsto škode. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izčrpno in materialnopravno pravilno utemeljilo posamezno vrsto škode in tudi višino prisojene odškodnine. Pri odmeri denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode mora sodišče prve stopnje uporabiti merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V skladu z navedenim členom ZOR lahko sodišče prisodi pravično odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti. V konkretnem primeru je tožnici nastala škoda zaradi posega v njeno telesno in duševno integriteto in pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, katere varstvo zagotavlja že Ustava RS v 35. in 55. členu. Sodišče je tožnici iz tega naslova prisodilo denarno odškodnino v višini 1.100.000,00 SIT, pritožbeno sodišče pa se z razlogi sodišča prve stopnje za priznanje te odškodnine v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Glede pritožbenih trditev o vsebinski neopredeljenosti te škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica škodo iz tega naslova dovolj določno opredelila in razmejila od ostalih oblik nepremoženjske škode, ki jih vtožuje v obravnavani zadevi, da je sodišče prve stopnje lahko ocenilo obseg te škode in tožnici priznalo pravično denarno odškodnino. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi tožničine prepričljive izpovedbe, je bilo s prekinitvijo nosečnosti, ki ni bila posledica tožničine svobodne izbire, poseženo v njeno telesno in duševno integriteto, kar je tožnico močno prizadelo in ji povzročilo hude duševne stiske. Po oceni pritožbenega sodišča takšen poseg v tožničino duševno in telesno integriteto ter ugotovljena intenzivnost duševnih bolečin, ki jih zato trpi tožnica, utemeljujejo zaključek, da je bila tožnica v obravnavanem primeru prizadeta v takšni meri, ki dopušča prisojo denarne odškodnine še posebej iz tega naslov (poleg že prisojene odškodnine za ostale oblike nepremoženjske škode). Glede na ugotovljen obseg in intenzivnost duševnih bolečin, ki jima tožena stranka v pritožbi ne oporeka, pa je bila tožnici iz tega naslova priznana tudi pravična denarna odškodnina. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje napačno ugotovilo in posledično tudi materialno pravo zmotno uporabilo, so zato neutemeljene.

Tožena stranka pa se ne strinja tudi z odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica prestala med zdravljenjem. Pritožbena trditev, da telesne bolečine v konkretnem primeru niso izkazane, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve v zvezi s to obliko nepremoženjske škode oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. T. C.. Tožničine trditve, da je trpela telesne bolečine, so podprte z omenjenim izvedenskim mnenjem, v katerem sodni izvedenec pojasnjuje, da operativni posegi lahko povzročijo blažje in kratkotrajnejše telesne bolečine.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da za telesne bolečine lažje intenzitete odškodovancu ni mogoče prisoditi denarne odškodnine. Ugotovitev, da je oškodovanec trpel telesne bolečine, je podlaga za uporabo 200. člena ZOR, pri čemer pa se bo ugotovljena intenzivnost in dolgotrajnost telesnih bolečin odrazila v višini prisojene denarne odškodnine. Ne glede na navedeno pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi dejstvo, da je bila tožnica zaradi operativnega posega več dni hospitalizirana. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bila glede na intenzivnost in dolgotrajnost telesnih bolečin, ki jih je trpela tožnica, in prestane nevšečnosti, tožnici iz tega naslova utemeljeno prisojena denarna odškodnina v višini 150.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odmero odškodnine za strah.

Tožnica je zaradi neustreznega zdravljenja in posledičnega operativnega posega nedvomno utrpela strah, ki se je glede na okoliščine konkretnega primera odrazil na zatrjevani način in sicer kot strah zaradi morebitnih posledic na njeno sposobnost ponovne zanositve, strah pred morebitno zanositvijo in strah ob jemanju zdravil. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja in obsega pravno priznanega tožničinega strahu slonijo na prepričljivi izpovedbi tožnice kot na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ki je pojasnil, da je posledica splava lahko tudi neplodnost. Zato tudi ni mogoče sprejeti pritožbenih trditev, da tožnici v konkretnem primeru ni mogoče priznati denarne odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu. Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova prisodilo primerno denarno odškodnino v višini 100.000,00 SIT, ki ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam v zvezi s to obliko nepremoženjske škode.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je bila tožnici utemeljeno prisojena tudi denarna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker se v tem primeru posledice strahu pred spolnimi odnosi odražajo v prikrajšanju na tem intimnem področju, je te posledice škodnega dogodka sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot zmanjšanje tožničinih splošnih življenjskih aktivnosti, zaradi katerih nedvomno trpi duševne bolečine. Ker je zaradi teh posledic tožnica okrnjena v normalnem in uspešnem življenjskem delovanju, ji je sodišče prve stopnje tudi iz tega naslova utemeljeno prisodilo denarno odškodnino, pritožbenih trditev, da niso podani pogoji za priznanje te odškodnine, pa ni mogoče sprejeti. Odškodnina v višini 250.000,00 SIT, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje iz tega naslova, pa ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam obravnavanega primera in merilom iz 200. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenim očitkom o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri zakonskih zamudnih obresti.

Le-te je sodišče prve stopnje priznalo od dneva vložitve tožbe dalje.

Po ustaljeni sodni praksi so se do sprejema načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 v primeru odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo priznavale zakonske zamudne obresti samo od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje. Odmera odškodnine po razmerah v času sodnega odločanja namreč ohranja realno vrednost prisojene odškodnine, kar je eden izmed načinov revalorizacije.

Priznanje zamudnih obresti, katerih sestavni del je tudi temeljna obrestna mera, ki prav tako predstavlja sredstvo revalorizacije glavnice, za čas pred izdajo sodne odločbe, bi zato pomenilo dvojno revalorizacijo, kar pa ni sprejemljivo. Na novo uveljavljena ureditev zamudnih obresti v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) in v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (v nadaljevanju ZPOMZO-A), v katerem so prave zamudne obresti ločene od valorizacijskih, pa je omogočila, da se od uveljavitve teh zakonov dalje (tj. od 1.1.2002), če zamuda ni nastala kasneje, priznavajo zamudne obresti, vendar samo čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. Ob navedenem pa je potrebno upoštevati, da je dne

28.6.2003 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je odpravil valorizacijski del obrestne mere. Ob upoštevanju navedenega bi sodišče prve stopnje lahko tožnici za čas pred izdajo sodbe priznalo zamudne obresti le v zgoraj navedenem obsegu. Ker je s prisoditvijo zakonskih zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe dalje sodišča prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno izpodbijano sodbo na podlagi 4. odstavka 358. člena ZPP v obrestnem delu ustrezno spremeniti. Glede na zgoraj navedeno je tako potrebno tožnici od zneska glavnice priznati zakonske zamudne obresti šele od 1.1.2002 naprej in sicer od

1.1.2002 do 27.6.2003 po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa zakonske zamudne obresti po predpisani obrestni meri. V presežku (tj. v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice za čas od vložitve tožbe do 31.12.2001 in plačilo zamudnih obresti v višini temeljne obrestne mere za čas od 1.1.2002 do

27.6.2003) pa je treba obrestni zahtevek tožeče stranke zavrniti.

V ostalem pa je sodišče pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni, saj pritožbeni razlogi, ki jih stranki uveljavljata, niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo v zgoraj navedenem obsegu, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške. Ker pa je tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča uspela samo z neznatnim delom svoje pritožbe, je odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP). Enako odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo tudi glede pritožbenih stroškov tožeče stranke, saj s svojo pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo pa tudi ni z ničemer pripomogla k reševanju pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).