Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev dela plačila odpravnine iz 16. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ostala neobrazložena v bistvenem delu, kot to uveljavlja ravizija (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Čeprav je res, da sta se pravdni stranki ne glede na določbo 250. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.), ki določa v primeru odpoklica člana ali predsednika uprave brez utemeljenega razloga plačilo odpravnine v znesku najmanj 24 kratne zadnje mesečne plače, dogovorili za plačilo najmanj 12 plač zadnjega meseca (kaj pomeni najmanj 12 plač in zakaj tak dogovor v pogodbi, ni bilo razčiščeno), to ne pomeni, da je dogovorjeni minimum edina možna rešitev, še posebno, če višina tega zahtevka, razen po temelju, ki mu je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala, sploh ni bila sporna. Zato v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj je sodišče zahtevek znižalo in tožniku priznalo polovico nižji znesek od zahtevanega, saj obrazložitev, da sta se stranki tako dogovorili, ne vzdrži. Najmanj 12 plač zadnjega meseca, kot je to določeno v individualni pogodbi o zaposlitvi, lahko pomeni tudi 24 zadnjih plač, oziroma priznanje 24 zadnjih plač ne bi bilo v nasprotju z določbami individualne pogodbe, upoštevano pa bi bilo tudi zakonsko določilo o minimalni odpravnini.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem obsegu (5. alinea 1. točke in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 5,714.211,00 SIT z zamudnimi obrestmi in mu na znesek v drugi alinei (322.886,00 SIT) plačati ustrezne davke in prispevke, zavrnilo pa je njegov zahtevek, da bi mu morala tožena stranka plačati na račun odpravnine še 4,277.592,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v izreku pod 1. tako, da je priznalo tožniku zamudne obresti od 1.5.1997, v 1. alinei 1. točke in v 3. točki, zavrnilo pa je zahtevek tožnika iz 5. alinee 1. točke izreka v znesku 915.624,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, je tožnik vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, zakaj tožniku ni priznalo zahtevane odpravnine v višini 24. plač, čeprav temu delu zahtevka tožena stranka po višini ni ugovarjala. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in je podana kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zahtevek za dokup pokojninske dobe obravnavalo in obrazložilo kot pravico iz delovnega razmerja in ne kot del tožnikovega odškodninskega zahtevka. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev dela plačila odpravnine iz 16. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ostala neobrazložena v bistvenem delu, kot to uveljavlja ravizija (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Čeprav je res, da sta se pravdni stranki ne glede na določbo 250. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.), ki določa v primeru odpoklica člana ali predsednika uprave brez utemeljenega razloga plačilo odpravnine v znesku najmanj 24 kratne zadnje mesečne plače, dogovorili za plačilo najmanj 12 plač zadnjega meseca (kaj pomeni najmanj 12 plač in zakaj tak dogovor v pogodbi, ni bilo razčiščeno), to ne pomeni, da je dogovorjeni minimum edina možna rešitev, še posebno, če višina tega zahtevka, razen po temelju, ki mu je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala, sploh ni bila sporna. Zato v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj je sodišče zahtevek znižalo in tožniku priznalo polovico nižji znesek od zahtevanega, saj obrazložitev, da sta se stranki tako dogovorili, ne vzdrži. Najmanj 12 plač zadnjega meseca, kot je to določeno v individualni pogodbi o zaposlitvi, lahko pomeni tudi 24 zadnjih plač, oziroma priznanje 24 zadnjih plač ne bi bilo v nasprotju z določbami individualne pogodbe, upoštevano pa bi bilo tudi zakonsko določilo o minimalni odpravnini.

Zahtevek za povrnitev stroškov nakupa zavarovalne dobe v znesku 915.624,00 SIT s pripadki ni bil mišljen kot pravica iz delovnega razmerja po določbi drugega odstavka 36.d člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), ampak kot del tožnikovega odškodninskega zahtevka. Zato bi moralo sodišče ugotoviti obstoj pogojev odškodninskega ali civilnega delikta in šele nato odločiti, ali ja ta del tožnikovega zahtevka utemeljen.

Ob upoštevanju povedanega je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP oziroma drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, kjer obravnava zavrnjen del odpravnine v znesku 4,227.592,00 SIT s pripadki in v delu, kjer obravnava škodo iz naslova nakupa zavarovalne dobe v znesku 915.624,00 SIT s pripadki, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sklep o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.