Jedro

Tožnica je po pozivu sodišča na dopolnitev oziroma popravo tožbo popravila in v njej dovolj določno pojasnila, da uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja sodišča in policije, ki sta državna organa. Čeprav se je sklicevala, da so bile z izdajo nezakonitih sodb, z nepoštenim sojenjem in z nezakonito deložacijo kršene najbolj osnovne človekove pravice in temeljne svoboščine, je glede na določno postavljeni tožbeni zahtevek in njegovo višino sodišče prve stopnje pravilno presodilo o svoji stvarni pristojnosti za odločanje o tem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki v plačilo 755,61 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej. Tako je odločilo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP po ugotovitvi, da se je postopek končal zunaj obravnave s sklepom o ustavitvi postopka, in sicer zaradi domneve umika tožbe po tedaj veljavnem tretjem odstavku 282. člena ZPP1 in da je tožena stranka pravočasno (v 15 dneh po prejemu sklepa o ustavitvi postopka - sedmi odstavek 163. člena ZPP) priglasila svoje pravdne stroške in zahtevala njihovo plačilo.

2. Zoper sklep vlaga laično pritožbo tožeča stranka. Pojasnjuje, zakaj in kje je vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi nezakonite deložacije, nepravične pravnomočne izvršljive sodbe tožene stranke o odpovedi najemne pogodbe in izselitve ter izročitve stanovanja. Ponovno pojasnjuje, da je bila odločitev sodišča in posledična izvršba nepravilna. S tožbo zahteva plačilo vseh nastalih ji stroškov zaradi nezakonite pravnomočne sodbe, vrnitev stanovanja, plačilo odvetniških stroškov, povračilo denarnega zneska za nestorjeni prekršek in odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zavzema se za odpravo nezakonitih pravnomočnih sodnih odločb in zahteva odškodnino. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o stroških je zato zmotna. Sodišče je ravnalo v nasprotju s 4. točko 339. člena ZPP, saj ni bilo pristojno za odločanje o tej stvari. Izreči bi se moralo za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti v reševanje Ustavnemu sodišču RS. Ker je celoten sodni postopek nezakonit in protiustaven, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tako kot navaja pritožba, tudi iz podatkov spis izhaja, da je tožnica 24. 3. 2017 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vložila vlogo, poimenovano: „Pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. P 198/2011 z dne 8. 6. 2011“. S pozivnim sklepom sodišča z dne 28. 3. 2017 je bila pozvana k dopolnitvi in popravi vloge, češ naj pojasni, ali vloga predstavlja pritožbo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, ali gre za tožbo, ki naj jo v tem primeru dopolni z obveznimi sestavinami, da jo bo mogoče obravnavati. Tožnica se 20. 4. 2017 tožbo popravila in dopolnila. Postavila je tožbeni zahtevek za plačilo stroškov nezakonite sodbe in odškodnine za nematerialno škodo zaradi pravnomočne sodbe z dne 8. 5. 2014 ter zaradi prisilne izselitve in nezakonitega dela policije. Tožbeni zahtevek je glasil na skupno višino 151.198,00 EUR. Potem ko se je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 16. 5. 2017 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Novi Gorici, je slednje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije podalo predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Predlogu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in določilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani2. 6. Vsi predlogi oziroma sklepi o stvarni pristojnosti rednega sodišča za obravnavanje tožničine popravljene tožbe so bili tožnici vročeni. Šele v tej pritožbi prvič smiselno navaja, naj bi vložila ustavno pritožbo zoper pravnomočne sodne odločbe rednih sodišč in sodišču očita, da je nepravilno odločilo o svoji stvarni pristojnosti. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Tožbeni zahtevek namreč ni glasil na odpravo pravnomočnih odločb rednih sodišč, pač pa na plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi zatrjevanih nepravilnih ravnanj sodišča pri izdaji sodnih odločb ter policije pri njihovi izvršitvi. Gre za premoženjski spor tožnice zoper državo, od katere ima vsakdo pravico zahtevati povračilo škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (prvi odstavek 26. člena Ustave RS). Kot pravilno povzema potek postopka pritožnica v pritožbi, je sprva vložila nepopolno in nerazumljivo vlogo, iz katere ni bilo razvidno, kakšno (sodno) varstvo uveljavlja. Po pozivu na dopolnitev oziroma popravo pa je tožbo popravila in v njej dovolj določno pojasnila, da uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja sodišča in policije, ki sta državna organa. Čeprav se je sklicevala, da so bile z izdajo nezakonitih sodb, z nepoštenim sojenjem in z nezakonito deložacijo kršene najbolj osnovne človekove pravice in temeljne svoboščine, je glede na določno postavljeni tožbeni zahtevek in njegovo višino sodišče prve stopnje pravilno presodilo o svoji stvarni pristojnosti za odločanje o tem sporu (19. člen ZPP v zvezi z 32. členom ZPP).

7. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni zagrešilo.

8. Drugih pritožbenih navedb ni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo še po uradni dolžnosti, pri čemer mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, naštete v do 350. člena ZPP.

9. Ugotavlja, da je sklep materialnopravno pravilen in ni obremenjen z navedenimi procesnimi kršitvami. Zato ga je potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, 26/1999-48/2015. 2 Sklep I R 95/2017 z dne 27. 7. 2017.