Jedro

Tožnik je vztrajal, da se mu podržavljeno stavbno zemljišče vrne v obliki nadomestnega zemljišča, taka oblika vračanja pa ni možna, saj je pogojena s poravnavo, ki jo o tem lahko skleneta upravičenec in zavezanec. Ta poravnava ni bila sklenjena. Ker kljub pozivu, naj spremeni zahtevek za vračilo v obliki obveznic SOD in opozorilu, da bo v primeru vztrajanja pri predlagani obliki vračanja njegov zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen, tožnik zahtevka ni spremenil, je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen. Prvostopni organ ni mogel odločiti drugače, saj je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek in je upravni organ vezan na zahtevek stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1056/2000-7 z dne 20.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, ki sta jo tožnika vložila proti odločbi tožene stranke z dne 17.4.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo proti odločbi Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 17.11.1999. Prvostopni organ je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 620/5 travnik v izmeri 2060 m2, vl. št. 1442 k.o. Z.Š. o obliki nadomestnega zemljišča. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Tožnika sta ves čas postopka na prvi stopnji kot obliko vračanja podržavljenega premoženja zahtevala vračanje podržavljenega zemljišča v obliki nadomestnega stavbnega zemljišča. To sta zahtevala tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo, kjer sta podrejeno navedla možnost vračanja v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD). Prvostopni organ ju je dvakrat pozval k spremembi zahtevka v odškodnino v obveznicah SOD s pojasnilom, da je nadomestno zemljišče mogoče pridobiti le na podlagi sporazuma z zavezancem. Ta sporazum ni bil sklenjen, upravni organ pa si v postopku denacionalizacije ni dolžan prizadevati, da bi do sklenitve takega sporazuma prišlo. Sprememba zahtevka v upravnem postopku je dopustna po določbah 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) le do odločitve prvostopnega organa. Ker tožnika nista sledila pozivu za spremembo zahtevka in nista pravočasno zahtevala vrnitve premoženja v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je bil njun zahtevek za denacionalizacijo utemeljeno zavrnjen.

Tožnika v pritožbi izpodbijata sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), in predlagata spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Prvi očitek pritožbe je opustitev glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj bi se šele na opravljeni obravnavi izkazalo napačno postopanje upravnega organa.

Sodba temelji na zmotni presoji dveh pozivov prvostopnega upravnega organa naj spremenita zahtevek za vračilo podržavljenega zemljišča v obliki nadomestnega zemljišča v zahtevek za vračanje v obliki odškodnine v obveznicah SOD. Pri tem nista bila opozorjena, da ni zakonskih pogojev za vračanje premoženja v zahtevani obliki. V prvem dopisu z dne 29.3.1999 sta bila pozvana k spremembi zahtevka v obveznicah iz razloga, ker z zavezancem ni prišlo do sporazuma. Ta poziv očitno kaže na to, da je prvostopni organ štel kot zavezanca pravnega naslednika Občine L.Š. in da bi samo s tem zavezancem mogel biti sklenjen sporazum o predlagani obliki vračanja premoženja. Poleg tega v tem dopisu ni bilo opozorila na možnost spreminjanja zahtevka do izdaje prvostopne odločbe (130. člen ZUP/86) in na posledice, če zahtevka ne bosta spremenila. V dopisu z dne 19.7.1999 sta bila opozorjena na posledice opustitve spremembe zahtevka, vendar je bil pouk napačen. V njem ni bilo navedeno, da bo zahtevek zavrnjen in s tem izgubljena pravica do odškodnine v obveznicah, če bosta tožnika ostajala pri vrnitvi nepremičnine v naravi. Tega nikdar nista zahtevala, saj sta vedela, da ni možno, ker so na zemljišču zgrajeni objekti in tako po 32. členu ZDen vrnitev v naravi ni možna. Ves čas pa sta zahtevala odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine. Šele tožena stranka je ugotovila, da v tem postopku ni zavezanca za vrnitev nepremičnin, kar je glede na čas odločanja o pritožbi v aprilu leta 2000 pravilno. Vendar pa bi moral upravni organ prve stopnje pritegniti v postopek Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot zavezanca. Šele novelirani 27. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), je (7.11.1998) jasno določil, da je sklad zavezanec za vrnitev nadomestnih zemljišč le v primeru podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov. V času obravnavanja zadeve na prvi stopnji je torej ta sklad bil zavezanec za vrnitev nadomestnih zemljišč in bi ga bilo zato treba pritegniti v postopek oziroma zahtevati od tožnikov, da to storita. Če tedaj s skladom, do navedene spremembe 27. člena ZDen, ne bi prišlo do sklenitve sporazuma, bi ostal edini možni zavezanec SOD. Prvostopni organ bi bil dolžan po spremembi 27. člena ZDen tožnika opozoriti, naj ne podajata predlogov za nadomestno nepremičnino, saj jih nimata komu, ker ni zavezanca. Nasprotno pa je v dopisu z dne 29.3.1999, torej že po uveljavitvi sprememb 27. člena ZDen, še vedno ugotavljal, da vrnitev nadomestnega zemljišča ni možna, ker ni sklenjen sporazum z zavezancem. Dokler je prvostopni upravni organ tožnika držal v zmoti, da je možna vrnitev nadomestnih zemljišč, če bi bil sklenjen sporazum, tožnika nista mogla spremeniti zahtevka za vračilo v obliki obveznic SOD. Šele po spremembi 27. člena ZDen bi moral upravni organ, glede na to, da ni bilo več prvotnega zavezanca, tožnika pozvati, da postavita drugega zavezanca, to je SOD in predlagati spremembo zahtevka v obliki odškodnine v obveznicah. V postopku na prvi stopnji so bile kršene določbe 14. in 68. člena ZUP/86, saj uradna oseba, ki je vodila postopek, ni upoštevala načela pomoči neuki stranki in tožnika ni opozorila na vse možnosti za varovanje njunih pravic in pravnih koristi.

Pomanjkljivost postopka na prvi stopnji je tudi v tem, da je bila odločba izdana brez predhodne obravnave, kar je kršitev določb 149. člena ZUP. Tožnikoma tudi ni bila vročena cenitev nepremičnine in jima je bila tako onemogočena njena presoja.

Zastopnik javnega interesa in tožena stranka nista vložili pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek kršitve postopka v upravnem sporu zaradi opustitve glavne obravnave ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izpodbijane odločbe na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, tožeča stranka pa glavne obravnave s tožbo tudi ni predlagala. Zato ta opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da podržavljenega zemljišča zaradi zakonskih ovir ni mogoče vrniti v naravi in da tudi ni bil sklenjen sporazum z zavezancem glede vrnitve podržavljenega zemljišča v obliki nadomestnega gradbenega zemljišča. Upravni organ prve stopnje je tožnika pravilno pozval, naj spremenita zahtevek in zahtevata vrnitev premoženja v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Ta poziv je bil razumljiv in ni utemeljen pritožbeni očitek, da sta bila tožnika zavedena v zmoto, ker v njem ni bilo izrecne navedbe, da ni zakonskih pogojev za predlagano obliko vračanja premoženja. Ta poziv nedvoumno pojasnjuje, da niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 42. člena Zakona o denacionalizaciji (Zden) za vračilo nadomestne nepremičnine, ker z zavezancem ni bil sklenjen sporazum. Navedba, da s pravnimi nasledniki občine L.Š. sporazum ni bil sklenjen, v ničemer ne spremeni dejstva, da takega sporazuma ni in da zato ni zakonskih pogojev za predlagano obliko vračanja premoženja. Prav to dejstvo je bilo podlaga za poziv k spremembi zahtevka v odškodninski zahtevek v obveznicah SOD. Ker tožnika nista sledila pozivu z dne 29.3.1999 v postavljenem 30-dnevnem roku, je bila že tedaj zaradi zamude tega roka podana podlaga za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo.

Drugi poziv z dne 19.7.1999 je bilo samo dodatno opozorilo na posledice vztrajanja pri postavljenem zahtevku, pri tem pa sta imela tožnika do izdaje prvostopne odločbe 17.11.1999 odprto možnost, da bi lahko sledila pozivu za spremembo zahtevka. Upravni organ ju ni bil dolžan izrecno opozarjati na določbo 130. člena ZUP/86, saj je določil rok za spremembo zahtevka. Navedena določba ZUP/86 pomeni možnost, da stranka sama, brez poziva, do izdaje prvostopne odločbe lahko spremeni zahtevek. Poziv za uveljavljanje zahtevka v obveznicah SOD vsebuje tudi opredelitev zavezanca, saj je za plačilo odškodnine v obveznicah po samem zakonu zavezan SOD in je zato neutemeljen pritožbeni očitek o neopredeljenem zavezancu. Vključitev zavezanca v postopek pa je vezana na postavljeni zahtevek.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da prvostopni upravni organ ni vključil v postopek Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je bil po mnenju tožnikov ob uvedbi postopka zavezanec za vračilo nadomestnega zemljišča. Ker sta tožnika v dopisu z dne 9.5.1994 postavila zahtevek za vrnitev nadomestnega gradbenega zemljišča v uporabi tedanje Občine L. Š., upravni organ prve stopnje ni imel podlage za vključitev Sklada kmetijskih zemljišč v postopek. Odločba prve stopnje je bila izdana po pravnem in dejanskem stanju v času odločanja, ko za vključitev sklada ni bilo podlage v Zden. Zato dejstvo, da na začetku postopka sklad ni bil vključen v postopek, ni pomanjkljivost, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve, kot meni pritožba, saj je bil postopek usmerjen na obravnavo tiste možnosti, ki sta jo predlagala tožnika.

Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve 14. člena ZUP/86 z opustitvijo pomoči tožnikoma kot neukima strankama. Z dvema pozivoma na spremembo zahtevka in posledice, če tega ne bosta storila, je upravni organ prve stopnje v celoti spoštoval navedeno načelo. ZDen mu tudi ne nalaga obveznosti aktivnega prizadevanja za sklenitev sporazuma med upravičenci in zavezanci, kar je pravilno utemeljilo tudi sodišče prve stopnje. Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek, kar pomeni, da je organ, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, vezan na zahtevek stranke (126. člen ZUP/86) in ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana. Obveznost postavitve zahtevka določa tudi prvi odstavek 42. člena ZDen, po katerem pripada upravičencu, v primerih ovire za vrnitev podržavljenega premoženja v last in posest, odškodnina v obveznicah na njegovo zahtevo. Te zahteve pa, kot je bilo ugotovljeno, tožnika nista postavila. Prvostopni upravni organ je pred odločanjem na podlagi podatkov v spisu lahko ugotovil stanje stvari in je imel zato tudi podlago za odločanje v skrajšanem postopku (141. člen ZUS/86). Opustitev ustne obravnave ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.

Prvostopni upravni organ je nedvomno, ob ugotovitvi ovire za vračanje v zahtevani obliki, pribavil cenitev podržavljene nepremičnine. Ta dokaz v postopku ni bil uporabljen in presojan. Ni pa mogoče slediti pritožbi, da cenitve tožnika nista prejela in da se o njej nista mogla izjaviti, saj se v tožbi nanjo sklicujeta in sta jo tožbi tudi predložila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).