Jedro

Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je rok za opravo dela v splošno korist za obsojenko potekel z dnem 6. 1. 2019, v nadaljevanju pa je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017 utemeljeno zaključilo, da je rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist (osmi odstavek 86. člena KZ-1), zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbenim navajanjem o podaljšanju roka oziroma odložitvi izvrševanja dela v splošno korist.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojene A.Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeno A.Š. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter petega v zvezi s prvim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se enotna kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki je bila obsojeni A.Š. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 53719/2014 z dne 24. 10. 2016, zaradi neopravljenega dela v splošno korist v celoti izvrši v zavodu za prestajanje kazni zapora.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obsojenke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni in obsojenki podaljša rok za opravo dela v splošno korist ter zadevo odstopi v nadaljnjo reševanje Probacijski enoti Maribor, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbo, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča, saj ni ugotavljalo trditev, da je obsojenka imela zdravstvene težave že od zaključka kazenskega postopka. Iz tako zatrjevanega je smiselno razbrati, da pritožba uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje se je namreč do navedene trditve v točki 8 izpodbijanega sklepa jasno in argumentirano opredelilo ter zaključilo, da trditev obsojenke, ki jo izpostavlja tudi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, torej, da bi naj imela obsojenka zdravstvene težave, ki so ji preprečevale opravljati delo v splošno korist že od zaključka kazenskega postopka, ne drži. 5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba nadalje uveljavlja z zatrjevanjem, da so razlogi v izpodbijanem sklepu nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Tudi iz navedenega je razbrati, da ima pritožba ponovno v mislih kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ta pa ostaja zatrjevana zgolj na splošni ravni, saj pritožba ne pojasni, kateri razlogi v izpodbijanem sklepu bi naj bili nejasni oziroma s seboj v nasprotju.

6. V okviru zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka se kot neutemeljen izkaže tudi v pritožbi večkrat izpostavljen očitek, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa in zdravniško dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je namreč vso zdravstveno dokumentacijo obsojenke pri presoji dosledno upoštevalo in na njeni podlagi pravilno zaključilo, da pri bolezni obsojenke ne gre za razlog, ki bi ga bilo šteti kot razlog v sferi obsojenke, zaradi katerega naloženo delo v splošno korist ni bilo opravljeno. Sodišče prve stopnje torej svoje odločitve v izpodbijanem sklepu ni oprlo na zaključek, da bolezen obsojenke ne more biti razlog, zaradi katerega delo v splošno korist ni bilo opravljeno, kot si to napak razlaga pritožba, temveč je svojo odločitev utemeljilo na podlagi dejstva, da obsojenka dela v splošno korist niti ni začela opravljati in je že pred nastopom bolniškega staleža s svojim odnosom do dela in pristojnih služb, ki pomenijo kršitev Dogovora o opravljanju dela v splošno korist, jasno pokazala, da dela ne misli opraviti. Glede na obrazloženo se kot neutemeljena izkažejo pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja zdravstvenih težav obsojenke s svojo odločitvijo kršilo njene ustavno varovane pravice iz 18. in 21. člena Ustave RS ter ravnalo neskladno s sorazmernostjo ureditve, ki na načelni ravni želi doseči, da se ob pripravljenosti obsojenca kazen zapora izvrši na milejši, bolj human način. Po določbi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 namreč sodišče odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist. Pritožba bistveno kršitev določb kazenskega postopka tako uveljavlja neutemeljeno.

7. Brez podlage je tudi v pritožbi večkrat zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ker so podane okoliščine, ki izključujejo izvršitev kazni zapora v zavodu za prestajanje kazni zapora. Okoliščine, ki bi naj izključevale izvršitev kazni zapora, ne predstavljajo nobene izmed naštetih kršitev v 372. členu ZKP, tudi sicer pa pritožba svoje navedbe utemeljuje v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega razloga, na tak način pa kršitev kazenskega zakona ni mogoča, saj je podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali ga sploh ne uporabi.

8. Pritožba se zavzema za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist ter odstop zadeve v nadaljnjo reševanje Probacijski enoti Maribor, pri tem pa izpostavlja toge časovne omejitve ureditve. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je rok za opravo dela v splošno korist za obsojenko potekel z dnem 6. 1. 2019, v nadaljevanju pa je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017 utemeljeno zaključilo, da je rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist (osmi odstavek 86. člena KZ-1), zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbenim navajanjem o podaljšanju roka oziroma odložitvi izvrševanja dela v splošno korist. Glede na navedeno se kot povsem odveč izkaže tudi nadaljnji predlog zagovornika, da se naj zadeva odstopi probacijski enoti, prav tako pa se kot neutemeljena izkaže pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje do navedenega v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, saj to v konkretnem primeru, glede na pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je rok za opravo dela v splošno korist že potekel, ni odločilnega pomena.

9. Iz preostalih pritožbenih navedb, ko zagovornik skozi pritožbo večkrat hkrati zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter kršitev 18. in 21. člena Ustave RS, je ugotoviti, da v teh navedbah podaja zgolj svoje lastno nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, s tem pa pod videzom navedenih kršitev uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Namreč po presoji objektivnih pogojev in navedb obsojenke, je pravilno ugotovilo, da delo v splošno korist ni bilo opravljeno v roku, ki ga dopušča zakon, in da so razlogi za neizvršitev dela izključno na strani obsojenke, o čemer je utemeljeno sklepalo na podlagi poročil Centra za socialno delo Murska Sobota (v nadaljevanju CSD Murska Sobota) in izvajalske organizacije O. Svoje zaključke je v izpodbijanem sklepu tehtno obrazložilo, tem razlogom pa v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jim nima kaj dodati. Zagovornik, ki se s takšnimi razlogi izpodbijanega sklepa ne strinja ter podaja lastno in drugačno oceno dokazov ter skuša prepričati v nasprotno, pa ne more biti uspešen.

11. Zagovornikovo zatrjevanje in sklicevanje na obsojenkin zagovor, da je delo v splošno korist želela opraviti, je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Prav navedbe, da je bilo slabo zdravstveno stanje obsojenke podano že tekom kazenskega postopka in da je imela zdravstvene težave, ki so ji preprečevale opravljati delo v splošno koristi že od zaključka kazenskega postopka, ni utemeljeno, saj gre zgolj za gola zatrjevanja obsojenke, ki svojega slabega zdravstvenega stanja in nemožnosti opravljanja dela v splošno korist v tem času (op. gre za obdobje od 6. 1. 2017 do 22. 5. 2017) ni z ničemer izkazala, niti ni o kakršnihkoli zdravstvenih težavah obvestila CSD Murska Sobota ali izvajalske organizacije O. Še več, po sklenitvi Dogovora o opravljanju dela v splošno korist (ob sklenitvi katerega prav tako ni navajala nobenih zdravstvenih omejitev), si je celo poiskala zaposlitev v Avstriji, prav tako pa je navajala udeležbo na izobraževanju. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam zagovornika, da si je obsojenka delo v splošno korist želela opraviti, vendar ji je to onemogočalo njeno slabo zdravstveno stanje. Ravno nasprotno, obsojenka je s svojim ravnanjem, ki ga obširno in tehtno pojasnjuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, kršila sklenjen Dogovor o opravljanju dela v splošno korist in pri tem pokazala skrajno neprimeren odnos do privilegija, ki ji je bil omogočen glede izvršitve izrečene ji kazni, zato se odločitev sodišča prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot pravilna. V nasprotno ne more prepričati niti poskus pritožbe, ki skuša prikazati, da obsojenka dela v splošno korist ni pričela opravljati zaradi CSD Murska Sobota in izvajalske organizacije, pri čemer pritožba v svojem zatrjevanju celo trdi, da se je zdravstveno stanje obsojenke poslabšalo tudi zaradi odločitev izvajalske organizacije O. in CSD Murska Sobota. Takšne navedbe ostajajo na ravni subjektivnega prepričanja zagovornika, saj iz ravnanj CSD Murska Sobota in izvajalske organizacije kaj takega ne izhaja, iz spisovne dokumentacije je kvečjemu razvidno, da so trudili priti obsojenki naproti, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, povsem logično pa je, da ji ob dejstvu že podpisanega Dogovora, ki je med drugim obsojenki omogočal 4-6 urni delovnik, niso mogli ugoditi v njeni vsaki prošnji. Tako je neutemeljeno pritožbeno izpostavljanje okoliščin, da ni bila upoštevana obsojenkina prošnja glede štiriurnega delovnika in glede opravljanja dela v Mariboru. Neutemeljeno pritožba skuša tudi prikazati, da je psihiater priporočal, da bi za izboljšanje obsojenkinega zdravstvenega stanja bilo priporočljivo zamenjati njeno delovno okolje, saj iz predložene zdravstvene dokumentacije slednje ni razvidno, zato gre v tem delu v celoti pritrditi presoji sodišča prve stopnje. Ob tem je potrebno še poudariti, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v izpodbijanem sklepu ne utemeljuje na podlagi obsojenkinega ravnanja v času njenega bolniškega staleža, ki je podprto z zdravstveno dokumentacijo in v katero sodišče prve stopnje ne dvomi, temveč na podlagi njenega ravnanja vse do nastopa le-tega. Posledično so povsem odveč pritožbene navedbe o primernosti in prilagoditve opravljanja dela v splošno korist glede na zdravstveno stanje obsojenke, saj je bilo to s strani sodišča prve stopnje v celoti upoštevano in spoštovano.

12. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko trdi, da je bila v konkretni zadevi sodnica pristranska, saj za kaj takšnega ni podlage v podatkih kazenskega spisa, ko je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ravnalo v skladu določbami KZ-1 in ZKP. Zato so nadaljnja navajanja zagovornika o pristranskosti sodišča, ki razen polemiziranja o uporabi besede „vendarle“ v dopisu z dne 9. 10. 2018, v utemeljitev svojih trditev ne navaja nič takega, kar bi prepričalo v nasprotno, niti za to ne ponudi nobenega dokaza. V tej zvezi, kot tudi sicer, pa se kot nebistvena izkaže okoliščina, kdaj je sodišče prve stopnje odločilo, da naj obsojenka prestane kazen v zavodu za prestajanje kazenskih sankcij, bistveno je namreč, da obsojenkino ravnanje narekuje odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

13. Obsojenkino ravnanje glede dela, ko se je že na začetku temu izogibala z najrazličnejšimi izgovori in to nezdravstvenimi, katerim je izvajalska organizacija O. tudi skušala ugoditi, kaže, da je prav na strani obsojene razlog, da ni pričela z opravljanjem dela v splošno korist. Zato zagovornik, ki sicer v obširni pritožbi skuša prepričati v nasprotno ne more biti uspešen. Nobena v pritožbi zagovornika uveljavlja kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana in ker zagovornik niti s preostalimi pritožbenimi navedbami ne more omajati odločitev sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

14. Izrek o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica premoženjskega stanja obsojenke.