Jedro

Iz pogodbe izhaja, da se z njo prenaša lastninska pravica iz premoženja drugopogodbenikov v premoženje tožnika. To pa pomeni, da gre za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom. Prvostopenjski organ je ob ugotovitvi, da v obravnavanem primeru pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča ni bil sklenjen v skladu z določbami ZKZ, odobritev pravnega posla na podlagi druge alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ pravilno zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Brežice (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila odobritev pravnega posla povečanja solastniškega deleža na kmetijskem zemljišču parcelna št. 296/2, 298, 300/1 in 305, vse k.o. ..., na podlagi pogodbe o razdružitvi solastnega premoženja, ki so jo 17. 12. 2009 sklenili tožnik kot prvopogodbenik in A.A. ter B.B. kot drugopogodbenika. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo, vložno št. 27 k.o. ... ugotovil, da so predmetne nepremičnine v solasti petih fizičnih oseb: tožnika, C.C., D.D., A.A. in B.B. Iz vsebine predložene pogodbe pa je razvidno, da so jo sklenili le trije izmed navedenih solastnikov. Pravni posel tako ne uresničuje namere razdružitve premoženja, temveč predstavlja le način za odplačno povečanje solastninskega deleža v korist enega izmed solastnikov. Dejansko gre za prodajo solastninskih deležev, pri čemer pa promet z zemljišči ni potekal v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Ponudba za prodajo ni bila objavljena, kot to določa ZKZ v 20. členu in niso bile upoštevane določbe 23. člena ZKZ o predkupni pravici. Glede na to je prvostopenjski organ na podlagi 2. alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ odobritev pravnega posla zavrnil. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 6. 12. 2010 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da gre v primeru prenosa solastniškega deleža med solastniki kmetijskega zemljišča za promet s kmetijskim zemljiščem. Če je tak prenos odplačen, gre za kupoprodajno pogodbo (435. člen Obligacijskega zakonika). Če sta na zemljišču le dva solastnika, za prenos lastninske pravice ni treba izvesti celotnega postopka prometa, predpisanega z ZKZ, in se izda le potrdilo, da odobritev ni potrebna (3. alinea drugega odstavka 19. člena ZKZ). Če pa je solastnikov več, je treba izvesti celoten postopek prometa s kmetijskimi zemljišči, predpisan z ZKZ. V obravnavanem primeru pa prodaja ni potekala po navedenih določbah ZKZ.

Tožnik v tožbi navaja, da je kot solastnik nepremičnin vložna št. 27 k.o. ... sklenil pogodbo o razdružitvi solastnega premoženja s solastnikoma A.A. in B.B. Pri vložni št. 27 k.o. ... sicer je vpisanih pet solastnikov, vendar to ne pomeni, da bi morali biti pogodbene stranke vsi solastniki, saj lahko vsak solastnik s svojim deležem prosto razpolaga in so lahko pogodbo o razdelitvi solastnega premoženja sklenili tudi samo trije solastniki. V primeru razdelitve solastnega premoženja, ki je predmet odobritve, ne gre za prodajni posel, temveč gre le za razdelitev oziroma razdružitev solastnega premoženja. Ne glede na odplačnost pogodbe ni potrebno, da bi bila objavljena ponudba za prodajo solastnega premoženja, saj se določbe 20. člena ZKZ nanašajo zgolj na prodajo oziroma nakup kmetijskega zemljišča, ne pa na razdelitev solastnega premoženja. Iz same pogodbe, tako iz naslova kot tudi iz vsebine je razvidno, da ne gre za prodajo deležev nepremičnin, ampak da si pogodbene stranke na način, določen v pogodbi, razdelijo oziroma razdružijo solastno premoženje. Okoliščina, da bodo po sklenitvi pogodbe še vedno ostali trije solastniki, ni ovira, da pravni posel ne bi bil odobren, saj lahko razdružitev poteka med dvema, tremi ali poljubnim številom solastnikov. Ker se ni vršila prodaja nepremičnin, postopka prometa po določbah ZKZ ni bilo treba voditi, sama odločba pa je potrebna zgolj iz razloga, da je zadeva evidentirana pri prvostopenjskem organu. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedbi ponujenih dokazov (predlaga pa vpogled v upravne spise v zadevi, zaslišanje strank in po potrebi še druge dokaze) izpodbijano odločbo spremeni tako, da pravni posel odobri oziroma da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Prizadeti stranki A.A. in B.B. na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se pridobitev lastninske pravice s pogodbo o razdružitvi solastnega premoženja, ki jo je v odobritev prvostopenjskemu organu predložil tožnik, šteje za promet s kmetijskimi zemljišči, ki bi kot tak moral potekati po postopku in na način, kot je to določal ZKZ (Uradni list RS, št. 59/96 do 36/03).

Iz pogodbe o razdružitvi solastnega premoženja, ki jo je tožnik kot solastnik nepremičnine, pripisane (tedaj) pri vl. št. 27 k.o. ..., do 1/6, sklenil s solastnikoma, katerih idealni delež glede navedene nepremičnine znaša vsakega do ¼, izhaja, da se po dogovoru pogodbenih strank nepremičnina razdeli tako, da tožnik prevzame od drugih pogodbenikov v naravi njuna četrtinska deleža v last in posest ter izplača drugopogodbenikoma na račun navedenih idealnih deležev vsakemu po 1.750,00 EUR; da drugopogodbenika dovoljujeta, da se na podlagi te pogodbe pri nepremičnini pri njunih četrtinskih solastniških deležih vknjiži lastninska pravica na ime tožnika; da tožnik sprejme in prevzame v svojo izključno last četrtinska deleža nepremičnine drugopogodbenikov ter s podpisom pogodbe nastopi posest in uživanje tega deleža nepremičnine, itd. Tudi po mnenju sodišča iz pogodbe izhaja, da se z njo prenaša lastninska pravica (na nepremičnini oziroma na idealnem deležu te) iz premoženja drugopogodbenikov v premoženje tožnika (40., 49. člen Stvarnopravnega zakonika). To pa pomeni, da gre v tožnikovem primeru za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom. Po prvem odstavku 17. člena ZKZ pa se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi ali v drugih primerih, ki jih določa ta zakon. Za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami pa ta zakon v drugem odstavku določa, da teče po postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. To pa pomeni, da je prvostopenjski organ ob ugotovitvi, ki niti ni sporna, da v obravnavanem primeru pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča ni bil sklenjen v skladu z določbami tega zakona (po objavi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije v skladu z 20. členom in z njenim sprejemom v skladu z 21. členom ZKZ), odobritev pravnega posla na podlagi druge alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ (ker promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom) pravilno zavrnil. V zvezi s tožbenimi navedbami, da pri pogodbi ne gre za prodajni posel, pač pa za razdružitev solastnega premoženja, ter trditvijo tožnika, da postopek z objavo ponudbe in njenim sprejemom zato ni bil potreben, sodišče dodaja, da ZKZ po že navedenem namreč niti ne določa, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu, katerega postopek in način poteka določa, šteje pridobitev lastninske pravice s prodajnim poslom (17. člen). Pač pa določa primere pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, v katerih odobritev ni potrebna in za katere ne veljajo določbe o postopku in načinu, po katerem mora potekati promet s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo (drugi odstavek 19. člena). S tako ureditvijo pa ZKZ podredi spoštovanju kogentnih določb o postopku in načinu, na katerega mora po tem zakonu potekati promet s kmetijskimi zemljišči, tudi primere pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču s pravnim poslom, ki ga je treba v smislu navedenih določb ZKZ pravno kvalificirati kot prodajno pogodbo. Tak primer tudi po presoji sodišča predstavlja, kot sta to ocenila upravna organa, odplačen prenos solastninskih deležev med solastniki nepremičnine (kmetijskega zemljišča), ki je predmet pogodbe o razdružitvi solastnega premoženja, ki jo je sklenil ter v odobritev predložil tožnik. Zato tožnik se more biti uspešen s tožbenimi navedbami, da je pogodba glede na naslov in vsebino pogodba o razdružitvi solastnega premoženja, ne pa prodajna pogodba.

Glede na povedano je mogoče z uspehom uveljavljati, da pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču s pravnim poslom ni podvržena spoštovanju kogentnih določb ZKZ o postopku in načinu, na katerega mora potekati promet, če gre za katerega od primerov iz drugega odstavka 19. člena ZKZ. Med navedenimi primeri, za katere odobritev pravnega posla ni potrebna, je tudi pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije med solastnikoma, kadar je kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija v lasti dveh solastnikov. Vendar pa je predmetna nepremičnina (vl. št. 27 k.o. ...) v lasti več solastnikov, iz izpodbijane odločbe izhaja, da petih (in ta okoliščina ni sporna), zato ta pogodba po določbi tretje alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ ni mogla biti obravnavana, kar je tožniku pravilno obrazložil že drugostopenjski organ.

Ob povedanem tožnik drugačne presoje sodišča ne more doseči z navedbami, da so mogli predmetno pogodbo o razdružitvi solastnega premoženja skleniti tudi zgolj trije solastniki (od petih), ker vsak solastnik lahko prosto razpolaga s svojim deležem, ter da okoliščina, da bodo po sklenitvi pogodbe še vedno ostali trije solastniki, ni ovira za odobritev pravnega posla; sodišče je že obrazložilo, da je iz razloga po drugi alinei tretjega odstavka 19. člena ZKZ njeno odobritev prvostopenjski organ pravilno zavrnil. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. O zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče moglo odločiti na podlagi presoje v upravnem postopku izvedenih dokazov, zato ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo nadaljnjih predlaganih dokazov.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.